Jedro

v primerjavi s stališčem, kot izhaja iz obrazložitve sklepa I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, katerega okoliščine primera so bolj podobne okoliščinam te zadeve.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je v tej zadevi upravičenka 23. 5. 2024 vložila zahtevo za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe. Ta je urejena v 220. členu ZUreP-3, ki določa, da se za namene iz 203. in 253. člena tega zakona lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji s pravico uporabe za določen čas, pri čemer se za ustanovitev te pravice uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za služnost v javno korist. To je določba 221. člena ZUreP-3, ki v petem odstavku določa, kaj se priloži zahtevi za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist (enako torej velja za obremenitev s pravico začasne uporabe), v devetem odstavku pa je določeno, da se, če v tem členu ni določeno drugače, glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe zakona o razlastitvi. Glede na to se tudi za uvedbo postopka za omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas uporablja določba 210. člena ZUreP-3. Ta določa, da po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka; zoper ta sklep pa ni pritožbe (prvi odstavek 210. člena ZUreP-3). Na predlog razlastitvenega upravičenca upravni organ odloči tudi o položitvi zneska iz tretjega odstavka 215. člena tega zakona pri sodišču ali notarju (drugi odstavek 210. člena ZUreP-3). Upravni organ pošlje sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka (tretji odstavek 210. člena ZUreP-3). Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, brez soglasja razlastitvenega upravičenca ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, niti njeno bistveno spreminjanje; pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem odstavkom, je ničen (četrti odstavek 210. člena ZUreP-3). Po uvedbi razlastitvenega postopka upravni organ izvede ugotovitveni postopek in izda odločbo o razlastitvi (prim. prvi odstavek 213. člena ZUreP-3). Da je zoper odločbo dovoljena pritožba, izhaja iz prvega odstavka 229. člena ZUP.

O tožbi po 4. členu ZUS-1

Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).

Izrek

29.Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnik zoper izpodbijani sklep uveljavlja tudi varstvo po 4. členu ZUS-1. Po tej določbi odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 je tako mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na voljo drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in pravnih koristi.

O pravni naravi izpodbijanega sklepa

30.Tožnik ni upravičen do uveljavljanega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1, ki ga bo lahko sprožil zoper končni akt, ki bo v upravnem postopku izdan v zvezi z zahtevo upravičenke. V tem sporu pa bo lahko uveljavljal tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic, storjene v postopku izdaje tega akta.

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Sklepno

16.Zgoraj navedeno pomeni, da izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

31.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. S tem je odpadla tudi procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, zaradi česar je sodišče tudi ta predlog zavrglo.

32.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17.Ob tem sodišče še ugotavlja, da se ureditev uvedbe postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v ZUreP-3 (ki je po vsebini enaka ureditvi v ZUreP-2) razlikuje od ureditve v ZUreP-1. Po ZUreP-1 je namreč upravni organ v skladu s prvim odstavkom 100. člena tega zakona v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona izdal o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri je ugotovil, ali je javna korist izkazana in odločil o uvedbi postopka razlastitve. V primerih iz drugega odstavka 93. člena tega zakona je upravni organ ugotovil, ali je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 93. člena in ob izpolnjenem pogoju z odločbo dovolil uvedbo postopka razlastitve. O pritožbi zoper to odločbo je odločalo ministrstvo za prostor. Razlikujeta se tudi določba drugega odstavka 220. člena ZUreP-3 ter drugega odstavka 109. člena ZUreP-1, kar sicer za odločitev v tej zadevi ni bistveno.

Obrazložitev

-------------------------------

Izpodbijani akt

18.Primerjava določb 100. člena ZUreP-1 in 210. člena ZUreP-3 ter 200. člena ZUreP-2 tako pokaže, da sta tako ZUreP-2 kot ZUreP-3 za uvedbo razlastitvenega postopka določila drugačne pogoje kot ZUreP-1, kar se odraža tudi v obliki pravnega akta, s katerim se uvede postopek (s sklepom namesto z odločbo), medtem ko je moral biti po ZUreP-1 že za uvedbo postopka ugotovljen obstoj javne koristi. Poleg tega je pritožba zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka po ZUreP-3 (in že po ZUreP-2) izrecno izključena, zoper odločbo o začetku razlastitvenega postopka, izdano po ZUreP-1, pa je bila dovoljena.

1Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, Ljubljana, str. 49.

1.V tej zadevi je tožnik tožbo vložil zoper sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, ki ga je 8. 8. 2024 izdala Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju izpodbijani sklep). Ta je sklenila, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove ..., na nepremičninah parc. št. 001, 002, 003-na delu in 004-na delu, vse k. o. ..., ki predstavlja pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 005, k. o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 006 (ID znak: del stavbe 007) vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca A. A. do 1/2 (1. točka izreka). Dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninami iz prejšnje točke, niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka).

2Ki ni ena od naštetih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka odločitev o uvedbi postopka sprejela po ugotovitvi, da je zahteva za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki jo je kot upravičenka vložila Republika Slovenija, popolna. Iz zahteve naj bi izhajalo, da je omejitev lastninske pravice na nepremičninah v lasti zavezanca s pravico začasne uporabe nujno potrebna za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture - konkretno za potrebe dostopa in ureditve gradbišča ter izkopa in zaščite gradbene jame za čas prenove stavbe ... Tožena stranka je izpodbijani sklep sprejela na podlagi 220., 221. in 210. člena ZUreP-3.

19.Ureditev po ZUreP-3 in ZUreP-2 je podobna tudi ureditev v Energetskem zakonu (EZ-1), kjer je uvedba postopka urejena v 473. členu. O tej ureditvi je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče, ki je v obrazložitvi sklepa I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017 navedlo, da sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. EZ-1 namreč ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor.

3Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, Ljubljana, str. 50.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Določba drugega odstavka 210. člena ZUreP-2 je primerljiva z določbo drugega odstavka 220. člena ZUreP-3. Določba devetega odstavka 211. člena ZUreP-2 je primerljiva z določbo devetega odstavka 221. člena ZUreP-3. 200. člen ZUreP-2 pa se glasi: " (1) Po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. (2) Na predlog razlastitvenega upravičenca upravni organ odloči tudi o položitvi zneska iz tretjega odstavka 205. člena tega zakona pri sodišču ali notarju. (3) Upravni organ pošlje sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka. (4) Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, ali njeno bistveno spreminjanje, brez soglasja razlastitvenega upravičenca. Pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen."

3.Tožnik v tožbi navaja, da je solastnik dela stavbe z ID znakom 007, ki v naravi predstavlja stanovanje v stavbi z ID znakom 007 na naslovu ..., ... (t. i. ...). Parc. št. 001, 002, 003 in 004 vse k. o. ..., predstavljajo splošni skupni del te stavbe. Republika Slovenija je kot razlastitvena upravičenka podala zahtevo za pridobitev pravice začasne uporabe na parc. št. 001 in 002 ter na delu parc. št. 003 in 004, vse k. o. ... Tožena stranka je na podlagi omenjene zahteve izdala izpodbijani sklep, ki je dokončen, saj zoper sklep ni pritožbe. S sklepom je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj oz. v njegove človekove pravice, zoper sklep pa ni drugega sodnega varstva z izjemo te tožbe. Tožnik meni, da je sklep nezakonit, saj pogoji za uvedbo postopka niso bili podani, in sicer iz razloga, ker bi morala tožena stranka - ker gre za pripadajoče zemljišče k stavbi - postopek, kljub določbi šestega odstavka 221. člena ZUreP-3, zoper vse etažne lastnike stavbe voditi skupaj. Nadalje tožnik navaja, da je s tem, ko mu tožena stranka pred izdajo sklepa zahteve ni vročila, prišlo do kršitve pravice do izjave. Tožniku je znano, da je tožena stranka v postopkih zoper druge etažne lastnike v isti stavbi postopala drugače, saj jim je bila zahteva še pred odločitvijo o uvedbi postopka vročena v izjavo. S tem je prišlo do neutemeljene neenake obravnave etažnih lastnikov (zavezancev). Zahteva upravičenke tudi ni popolna, saj so grafični deli Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za območja urejanja CO2/43 Drama, CO2/44 Mali nebotičnik in del območja urejanja CT29 Križišče Drama (Ur. l. RS, št. 109/07, 78/10, 27/11 in 54/18) zastareli in v neskladju z gradbenim projektom, za katerega se zahteva začasna pravica uporabe. V zvezi z omejitvijo prometa z nepremičninami za čas upravnega postopka pa je tožnik v tožbi navedel, da gre iz razloga neločljive povezanosti med lastnino posameznega dela stavbe in solastnino skupnih delov stavbe, dejansko za omejitev z razpolaganjem na njegovem stanovanju. Tožniku je zaradi uvedbe postopka za ves čas postopka in čas nameravane gradnje bistveno omejena možnost razpolaganja z njegovo nepremičnino in je odvisna od volje upravičenke. Gre za grob in prekomeren poseg v njegovo lastninsko pravico ter kršitev 33. člena Ustave. Ukrep prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so skupni deli stavbe, za čas postopka, je neprimeren in pravno nepotreben ukrep, ki dodatno omejuje tudi njegovo lastninsko pravico na posameznem delu, kar je neustavno in nezakonito. Čeprav zaznamba uvedbe postopka v zemljiško knjigo ne bo vpisana pri posameznem delu, ampak le na splošnem skupnem delu, to še ne pomeni, da bo pravni promet s posameznim delom veljaven. Uvedba predmetnega postopka je torej nesorazmerno poslabšala tožnikov pravni položaj, saj mu nalaga posebne obveznosti v pravnem prometu, v smislu, da potencialne kupce v izogib odgovornosti za pravne napake opozori na omejitve javnopravne narave. Poleg tega omejitev znižuje vrednost njegove nepremičnine ter zmanjšuje njegovo kreditno sposobnost.

20.Ker je ureditev uvedbe postopka po osmem odstavku 473. člena EZ-1, ki jo je presojalo Vrhovno sodišče, primerljiva z ureditvijo uvedbe postopka po prvem odstavku 210. člena ZUreP-3, je enako stališče glede pravne narave izpodbijanega sklepa zavzelo tudi sodišče v naslovni zadevi.

5Prim. sklep tega sodišča I U 2424/2018-5 z dne 10. 1. 2019.

4.Tožnik je skupaj s tožbo vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je sodišču predlagal, naj izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

21.Upoštevaje navedeno sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.

5.Tožena stranka je v zvezi z vloženo tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe navedla, da je izpodbijani sklep procesne narave in ne uživa samostojnega pravnega varstva. Glede na to, da je postopek omejitve lastninske pravice še v teku, pa se o drugih tožbenih navedbah in predlaganih dokazih ne more izreči.

6Drugi odstavek 109. člena ZUreP-3 se glasi: "Za ustanovitev pravice začasne uporabe se uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za razlastitev."

7Osmi odstavek 473. člena EZ-1 določa: "Ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi."

6.Stranka z interesom je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi s procesnimi predpostavkami za tožbo opozorila, da te niso izpolnjene. Izpodbijani akt je namreč procesni sklep, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega pravnega varstva. Ne gre niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan. Ker je sodno varstvo zagotovljeno zoper odločbo o omejitvi lastninske pravice, ki bo izdana po izvedenem upravnem postopku, tudi ni podlage za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1. Tožbo in predlog za začasno odredbo je zato treba zavreči.

22.Iz tožbenih navedb pa izhaja, da tožnik trdi, da je ne glede na to izpodbijani sklep upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zaradi česar je zoper njega dovoljen upravni spor.

Odločanje v senatu

8Prim. sklep Vrhovnega sodišča I U 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 16. točka obrazložitve.

7.V tej zadevi je sodišče na podlagi 1. točke drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo v senatu.

9Prim. tudi sklep tega sodišča I U 2424/2018-5 z dne 10. 1. 2019, 11. točka obrazložitve, kjer je to sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 199/2017 pri presoji pravne narave sklepa po prvem odstavku 200. člena ZUreP-2, ki je po vsebini povsem primerljiva z določbo 210. člena ZUreP-3.

23.Tožnik namreč v tožbi ni nasprotoval le 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, temveč tudi 2. točki izreka, v kateri je tožena stranka navedla, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke, ni dopusten promet z nepremičninami iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen. V tožbi zoper ta del izreka sklepa je tožnik navedel, da je tožena stranka s svojo odločitvijo dejansko bistveno (prekomerno, neprimerno in nepotrebno) omejila tako njegovo lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot tudi na skupnih delih, saj je etažna lastnina lahko predmet razpolaganja le kot celota.

10Enako tudi to sodišče v sklepih I U 2424/2018, I U 465/2020 in I U 515/2020.

K I. in II. točki izreka

8.Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je bilo odločeno, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe na nepremičninah, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi št. 005 v k. o. ..., v kateri je tožnik solastnik posameznega dela št. 006. Hkrati je tožena stranka v 2. točki izreka omenjenega sklepa navedla, da tožnik do pravnomočnega zaključka postopka omejitve lastninske pravice brez soglasja upravičenke z nepremičninami (pripadajočim zemljiščem) ne sme razpolagati, niti jih bistveno spreminjati. Skupaj s tožbo zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

11Na tem mestu je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 199/2017 v sprotni opombi št. 8 sicer citiralo tretji odstavek 100. člena ZUreP-1, čeprav je bil sklep, ki ga je v omenjeni zadevi izdala Upravna enota Ptuj, temeljil na določbi osmega odstavka 473. člena EZ-1.

24.Sodišče je tudi v zvezi s tem sledilo stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 199/2017, v kateri je navedlo, da izrek sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice v delu, v katerem se nanaša na zaznambo uvedbe postopka v zemljiški knjigi z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami ali njihovega razpolaganja ali njihovega bistvenega spreminjanja, zgolj naznanja nadaljnje posledice njegove izdaje, ki pa jih določa že sam zakon (da se sklep po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi in kakšni so njegovi učinki). Po stališču Vrhovnega sodišča torej ne gre za odločitev upravnega organa v okviru danih pooblastil, s tem pa ne za njegovo oblastveno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi lahko bila predmet izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu.

9.Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe predstavlja določba 32. člena ZUS-1, iz katere izhaja, da je predpostavka za odločanje o predlogu vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu. Nadalje morajo biti za vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe v upravnem sporu. Če tožba ni dopustna, tudi predloga za izdajo začasne odredbe ni dopustno obravnavati. Glede na to mora sodišče pred presojo predloga za izdajo začasne odredbe najprej ugotoviti, ali je tožba dopustna glede na predpostavke, ki jih določa 36. člen ZUS-1. Na razloge iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V primeru obstoja enega od omenjenih razlogov sodišče tožbo zavrže (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

12Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 20. točka obrazložitve.

25.Povedano drugače: z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožena stranka ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, temveč je zgolj prepisala/naznanila zakonsko posledico iz četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3, ki bi nastopila tudi v primeru, če je izpodbijani sklep 2. točke izreka sploh ne bi vseboval. Upravičencu v zahtevi tovrstne omejitve namreč sploh ni potrebno predlagati, pa kljub temu nastane. O posledicah iz četrtega odstavka 210. člena ZureP-3 se torej sploh ne odloča. Odločitev tožene stranke, ki je bistvo izpodbijanega sklepa, tako v celoti temelji na določbi prvega odstavka 210. člena ZUreP-3, ki pa po že opisanem stališču Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz zadeve I Up 199/2017, predstavlja pravno podlago za sklep, ki nima ne narave sklepa iz 5. člena ZUS-1 ne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, in to ne glede na posledice, ki jih prinese.

13S sklepom I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023 je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep tega sodišča I U 889/2022 z dne 25. 10. 2022.

O procesnih predpostavkah tožbe

10.V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

14Ob tem to sodišče ugotavlja, da spričo dejstva, da sta tako to sodišče kot Vrhovno sodišče v zadevi presojala le procesne predpostavke za tožbo, ni prišlo do presoje dejstva, da je upravni organ "odločil" o vpisu zaznambe v zemljiško knjigo, kar je upoštevaje besedilo tretjega odstavka 200. člena ZUreP-2 vprašljivo z vidika njegovih pristojnosti.

26.Ob tem sodišče dodaja, da o morebitnem drugačnem stališču Vrhovnega sodišča o pravni naravi sklepa o uvedbi postopka iz prvega odstavka 210. člena ZUreP-3 (prej prvi odstavek 200. člena ZUreP-2) ni mogoče sklepati na podlagi odločitve v zadevi I Up 19/2023. Okoliščine omenjene zadeve v takšni meri odstopajo od okoliščin te zadeve, da temu ni tako.

15Drugače to sodišče v sklepu III U 191/2021 z dne 27. 7. 2023.

11.Akte, ki jih je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, določajo 2., 4. in 5. člen ZUS-1. V 2. členu ZUS-1 je definiran pojem upravnega akta, v 4. in 5. členu ZUS-1 pa akti, ki niso takšni upravni akti, a se lahko kljub temu lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Zveza:

12.V 2. členu ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

27.V zadevi I Up 19/2023 namreč upravni organ z izpodbijanim sklepom ni odločil o uvedbi postopka razlastitve, temveč o (ponovni) zaznambi razlastitvenega postopka na nepremičninah novega zavezanca (zoper katerega razlastitveni postopek prvotno ni bil uveden) ter o omejitvi razpolaganja z njegovimi nepremičninami. Razlastitveni postopek na nepremičninah je bil že uveden zoper prvotnega zavezanca, katerega nepremičnine, ki so bile predmet razlastitve, so bile kasneje prodane v stečajnem postopku, s spremembo lastnika pa je prišlo tudi do spremembe razlastitvenega zavezanca. Ker je bila po začetku stečajnega postopka zaznamba razlastitvenega postopka izbrisana, je upravni organ zoper kupca - novega zavezanca izdal izpodbijani sklep, zoper katerega je novi lastnik nepremičnin vložil tožbo. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023 opozorilo na specifične okoliščine primera, in sicer da v zadevi predmet presoje ni odločitev (sklep) o uvedbi razlastitvenega postopka (in s tem ne njegova pravna narava), ampak odločitev upravnega organa o vpisu zaznambe in omejitvi razpolaganja, ki vpliva na lastninska upravičenja novega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnin, na katere se zaznamba nanaša. Vrhovno sodišče je torej v zadevi I Up 19/2023 štelo, da je upravni organ s sklepom, ki je bil v zadevi izpodbijan, odločil o zaznambi in omejitvi razpolaganja zoper novega zavezanca, ki do tedaj v postopku še ni sodeloval. Bistveno razlikovalno okoliščino torej predstavlja vsebina izpodbijanih odločitev upravnega organa, ki ni identična. Poleg tega Vrhovno sodišče v zadevi I Up 19/2023 zaradi obstoja drugih razlogov za zavrženje tožbe niti ni podrobneje razdelalo pravne narave izpodbijanega sklepa glede na prej sprejeta stališča Vrhovnega sodišča, kot rečeno, zlasti v zadevi I Up 199/2017.

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 36, 36/1, 36/1-4 Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 210, 210/1

13.Akte, ki nimajo značilnosti upravnega akta v skladu z 2. členom ZUS-1, a jih je kljub temu dopustno izpodbijati v upravnem sporu, določa 5. člen ZUS-1. Sklepi, izdani v upravnem postopku oz. drugem postopku izdaje upravnega akta, lahko posegajo v pravni položaj fizične ali pravne osebe, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta, zato je v nekaterih primerih treba zoper njih zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. To bo potrebno predvsem tedaj, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

14.Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre zgolj za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Če se je s sklepom odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi ob izpolnjevanju drugih pogojev iz 2. člena ZUS-1, poimenovanje pa je samo posledica določbe posebnega predpisa o načinu poimenovanja akta, potem se tak sklep lahko izpodbija v upravnem sporu tako kot drugi upravni akti.

Pridruženi dokumenti:*

28.Zaradi predstavljenih razlik v okoliščinah obeh citiranih zadev (I Up 199/2017 in I Up 19/2023) po oceni sodišča ni mogoče zaključiti, da je Vrhovno sodišče z odločitvijo v zadevi I Up 19/2023 glede pravne narave sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka (kot je bil urejen v prvem odstavku 200. člena ZUreP-2, enako pa je urejen s prvim odstavkom 210. člena ZUreP-3) zavzelo drugačno (novo) stališče.

O pravni podlagi izpodbijanega sklepa

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.