Jedro

Solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj je v naravi solidarne obveznosti, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo, vsak izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in z različnimi odmiki, solidarni dolžniki lahko tudi uveljavljajo različne ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom.

Gre za s sodbo določeno solidarno obveznost in sta toženi stranki v postopku materialna sospornika. Vsaka od toženk je vložila svojo pritožbo, zato mora vsaka od njiju plačati takso za pritožbo.

Izrek

I. Pritožba druge toženke zoper sklep I Pg 312/2014-84 z dne 9. 10. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba prve toženke zoper sklep I Pg 312/2014-86 z dne 2. 11. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi prve toženke zoper sklep I Pg 312/2014-98 z dne 7. 1. 2016 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom I Pg 312/2014-84 z dne 9. 10. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor druge toženke zoper nalog za plačilo sodne takse I Pg 312/2014 z dne 4. 9. 2015. Z izpodbijanim sklepom I Pg 312/2014-86 z dne 2. 11. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prve toženke zoper nalog za plačilo sodne takse I Pg 312/2014 z dne 24. 9. 2015. Z izpodbijanim sklepom I Pg 312/2014-98 z dne 7. 1. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog prve toženke, D. d. o. o., Ljubljana, za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo z dne 25. 11. 2015. K pritožbi druge toženke zoper sklep I Pg 312/2014-84 z dne 9. 10. 2015:

2. V tej zadevi je sodišče prve stopnje dne 4. 9. 2015 drugi toženki izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila druga toženka. Sodno takso je odmerilo po tarifni številki 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 7.845,00 EUR. Zoper plačilni nalog je druga toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3. Druga toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Druga toženka je v ugovoru zoper plačilni nalog uveljavljala, da je sodišče prve stopnje takso napačno odmerilo zato, ker ni upoštevalo dejstva, da se postopek vodi zoper dve solidarno toženi stranki, ki sta obe vložili pritožbo zoper sodbo. Sodišče prve stopnje je ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo zato, ker tožbeni zahtevek, v katerem tožeča stranka solidarno toži dve toženi stranki, ne pomeni obenem solidarne obveznosti obeh tožencev iz naslova sodne takse v razmerju do sodišča. 6. Pritožnica uveljavlja, da je napadeni sklep neobrazložen in da sodišče, razen določila prvega odstavka 3. člena ZST-1, drugih materialnopravnih predpisov, na katerih temeljijo razlogi odločitve, ne navaja, razlogi, iz katerih je sodišče ugovor zavrnilo, pa iz citirane določbe ne izhajajo.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse odločilne razloge, izpodbijani sklep je mogoče preizkusiti, zato je pritožbeni očitek o neobrazloženosti neutemeljen. ZST-1 namreč izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kot sta toženki v tej pravdi, ne vsebuje, zato se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na prvi odstavek 3. člena ZST-1, po katerem mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da status solidarnih tožencev ne pomeni, da sta toženi stranki enotna sospornika, zato pritožbeni očitek, da tega ni eksplicitno navedlo, ne drži. Pri tem je tudi pojasnilo, da bi izjema (da bi torej toženki skupaj plačali eno takso) veljala le v primeru, ko bi šlo za nerazdelno taksno obveznost (ki jo ZST-1 določa v devetem odstavku 3. člena). Zato je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena trditev o nasprotju med zgornjimi razlogi sodišča in obrazložitvijo, da bi v primeru, ko bi res šlo za nerazdelno taksno obveznost, tožena stranka morala tudi izkazati, da je sodno takso plačala. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da podatka o tem, ali je bila taksa s strani prve toženke plačana, sodišče prve stopnje ni navedlo. Ker je jasno navedlo, da taksna obveznost toženih strank ni skupna, je dejstvo, ali je prva toženka sodno takso že plačala, za odločitev v tej zadevi nepomembno.

8. Sklep sodišča prve stopnje je zato pravilen in zakonit. Po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo druge toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.

K pritožbi prve toženke zoper sklep I Pg 312/2014-86 z dne 2. 11. 2015:

10. Sodišče prve stopnje je dne 24. 9. 2015 prvi toženki izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila prva toženka in sodno takso v višini 7.845,00 EUR odmerilo po tarifni številki 1121 ZST-1. Prva toženka je zoper plačilni nalog vložila ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo s sklicevanjem na iste razloge, kot pri drugi toženki (glej zgoraj v 6. točki te obrazložitve).

11. Prva toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru prve toženke ugodi in plačilni nalog z dne 24. 9. 2015 spremeni ter strankam postopka določi novo višino takse, podrejeno pa plačilni nalog razveljavi.

12. Pritožnica trdi, da toženi stranki v tej pravdi in pritožbenem postopku predstavljata nujna sospornika, saj je glede na samo tožbo in tožbeni zahtevek spor mogoče rešiti samo na enak način za obe toženi stranki. Zato bi sodišče moralo obema toženima strankama izdati enoten plačilni nalog oziroma določiti enotno sodno takso ter izdati deljen plačilni nalog za polovico sodne takse.

13. Sodišče prve stopnje je s sodbo (in popravnim sklepom), zoper katero sta toženki vložili vsaka svojo pritožbo, ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta prva toženka in druga toženka dolžni solidarno in nerazdelno (gre za sopomenki, op. višjega sodišča) plačati tožeči stranki 689.792,81 EUR s pripadki. Gre torej za s sodbo določeno solidarno obveznost in sta torej toženi stranki v tem postopku materialna sospornika (prim. 1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). V teoriji kot tudi v sodni praksi prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj je v naravi solidarne obveznosti, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo, vsak izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in z različnimi odmiki, solidarni dolžniki lahko tudi uveljavljajo različne ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom(1). Zato je neutemeljeno sklicevanje prve toženke tako na dejstvo, da se pritožbeni postopek vodi zoper obe stranki, kot tudi na uspeh s pritožbo in dejstvo, da bo tudi v pritožbenem postopku zoper obe stranki izdana ena odločba o pritožbi. Vsaka od toženk je zoper sodbo vložila svojo pritožbo (prim. tudi 195. člen ZPP), zato je sodišče vsaki od njiju posebej izdalo in vročilo plačilni nalog za plačilo sodne takse (prim. tudi prvi odstavek 3. člena ZST-1). Glede na to ne drži niti sklicevanje prve toženke na to, da je treba enkratno delo sodišča dvakrat plačati. Višje sodišče bo, ob pogoju, da bosta plačani obe taksi, izpodbijano sodbo namreč preizkušalo dvakrat. 14. Da v tej zadevi ne gre za situacijo iz devetega odstavka 3. člena ZST-1, je višje sodišče pojasnilo že od obravnavi pritožbe druge toženke zoper vsebinsko enak izpodbijani sklep (glej zgoraj, 8. točko te obrazložitve).

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je bil plačilni nalog izdan preuranjeno, glede na to, da še ni pravnomočno odločeno o pritožbi zoper popravni sklep, s katerim je sodišče poseglo v besedilo izreka izpodbijane sodbe. Taksna obveznost je določena za posamezno procesno dejanje, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, na katerega pa odločitev o pritožbi zoper popravni sklep nima nobenega vpliva. Tudi v primeru, da bo popravni sklep razveljavljen, bo namreč taksna obveznost za prvo toženko ostala ista.

16. Po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo druge toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.

K pritožbi prve toženke zoper sklep I Pg 312/2014-98 z dne 7. 1. 2016:

18. Sodišče prve stopnje je predlog prve toženke za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo zavrglo z obrazložitvijo, da je bil plačilni nalog z dne 24. 9. 2015 prvi toženki vročen 9. 11. 2015 in ker se je 15 dnevni rok za plačilo sodne takse po nalogu iztekel 25. 10. 2015, je dne 25. 11. 2015 vloženi predlog za odlog plačila sodne takse prepozen.

19. ZST-1 v prvem odstavku 13. člena določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje (razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402).

20. Prva toženka je zoper dne 24. 9. 2015 izdani plačilni nalog dne 20. 10. 2015 vložila ugovor (red. št. 85, list. št. 320 spisa). Z vložitvijo ugovora zoper plačilni nalog pa je bila obveznost plačila sodne takse odložena (15 dnevni rok za plačilo začne teči od dneva, ko je stranki vročen sklep, s katerim je njen ugovor zavrnjen(2)). Ker je prva toženka po prejemu sklepa z dne 2. 11. 2015, s katerim je bil njen ugovor zoper plačilni nalog zavrnjen, v petnajstih dneh (istočasno s pritožbo zoper izdani sklep, dne 25. 11. 2015) vložila predlog za odlog plačila sodne takse, to pomeni, da je odlog plačila sodne takse predlagala znotraj roka, ki je bil v plačilnem nalogu določen za plačilo sodne takse. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlog za odlog plačila sodne takse prva toženka podala prepozno, je zato napačna.

21. Glede na vse navedeno, ker sodišče prve stopnje predloga prve toženke ni presojalo vsebinsko, je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo istemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi VSL sklep III Ip 2237/2014 z dne 9. 7. 2014. Op. št. (2): Tako tudi VSL sklep II Cp 1809/2013 z dne 24. 7. 2013.