Jedro

Ob dejstvu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 27. 8. 2014, bi se morala upravičenost o začasni nezmožnosti za delo ugotavljati v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ še za največ 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Tega pa ne toženka ne prvostopenjsko sodišče nista naredili. Sodišče je napačno štelo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 25. 7. 2014. Tožnici je bil namreč na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za nazaj, to je za obdobje od 26. 7. 2014 do 27. 8. 2014, vzpostavljen status zavarovanke iz naslova delovnega razmerja za polni zavarovalni čas. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2014 in št. ... z dne 7. 10. 2014 ter se ugotovi, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela tudi od 26. 8. 2014 do 11. 2. 2015 ter sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Prvostopenjsko sodišče je soglašalo s stališčem toženke, da ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo tožnice od 27. 8. 2014 dalje ni utemeljeno, ker od takrat dalje tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače, s tem pa tudi ni upravičena do ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo. Tožnici je 25. 7. 2014 prenehalo delovno razmerje in ji v skladu z določbo 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 100/2005 s sprem., v nadalj.: ZZVZZ) nadomestilo plače pripada še za največ 30 koledarskih dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožnici je na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 6. 2014 delovno razmerje prenehalo 25. 7. 2014. Glede odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 12. 2014, s katero je bil tožnici za nazaj, za obdobje od 26. 7. 2014 do 27. 8. 2014, priznan status zavarovanke iz naslova delovnega razmerja, je sodišče menilo, da gre za novoto, ki na odločitev v zadevi ne more vplivati in se zato do tega ni opredelilo.

2. Pritožuje se tožeča stranka. V pritožbi povzema ugotovitve toženke in prvostopenjskega sodišča. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti tožničino nezmožnost za delo zaradi poškodbe tudi v obdobju od 26. 8. 2014 do 11. 2. 2015. Vse to izhaja iz dejanskih ugotovitev inštituta A. in iz izvidov z dne 16. 9. 2014 ter 1. 10. 2014 ter iz izvida urgentne travmatološke ambulante Kirurške klinike UKC B. z dne 11. 4. 2014. Meni, da je pravna podlaga določena v ZZVZZ ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja in da je v tem smislu potrebno razlagati tudi odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3. 12. 2014. Na podlagi te odločbe je tožnica pridobila lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja. To je razumeti tako, da je zaključek delodajalca o poteku odpovednega roka z dnem 25. 7. 2014 anuliran. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da v celoti soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča in s citirano sodno prakso ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.; v nadalj.: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in na podlagi tega napačno uporabilo materialno pravo. V posledici tega je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.; v nadalj.: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe Zdravstvene komisije tožene stranke z dne 24. 10. 2014, s katero se je zavrnila pritožba delodajalca tožnice in tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 7. 10. 2014. Z odločbo z dne 7. 10. 2014 je imenovani zdravnik postopek, končan z odločbo imenovanega zdravnika z dne 1. 8. 2014 obnovil, ter odločil, da ta odločba (z dne 7. 10. 2014) nadomesti odločbo z dne 1. 8. 2014 in da je tožnica od 1. 6. 2014 do 26. 8. 2014 začasno nezmožna za delo in da se s tem dnem začasna nezmožnost za delo zaključi. 7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica v posledici prometne nezgode zaradi poškodbe izven dela od 11. 4. 2014 dalje v bolniškem staležu. Delodajalec ji je 11. 6. 2014 dal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi tega naj bi ji delovno razmerje prenehalo 25. 7. 2014. Tožnica nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo 25. 7. 2014, ni izpodbijala v delovnem sporu. Iz izpisa začasne zadržanosti z dela, izpisa zavarovanj za tožnico, kakor ju je v spis vložila tožena stranka in kakor je ta navedla na naroku za glavno obravnavo, je bila tožnica ponovno zavarovana na podlagi delovnega razmerja v času od 26. 7. 2014 do 27. 8. 2014. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 3. 12. 2014 izhaja, da ima tožnica lastnost zavarovanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri družbi C. d.d., B., od dne 26. 7. 2014 do 27. 8. 2014 za polni zavarovalni čas.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči prvostopenjskega sodišča, kakor jih je to zavzelo glede pravnega interesa do ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela do katerega je upravičena oseba, ki je v delovnem razmerju, ne pa oseba, ki ni v delovnem razmerju. Izjemo od tega je podana v 2. odstavku 34. člena ZZVZZ, na podlagi katere zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja.

9. Pravilne so navedbe in stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica morala uveljavljati sodno varstvo pred delovnim sodiščem glede izteka odpovednega roka, v primeru ugotovljene začasne nezmožnosti za delo in tudi glede stališča, da bi morala tožnica tožbo v delovnem sporu vložiti najkasneje v 30 dneh od dejanskega prenehanja delovnega razmerja.

10. V predmetni zadevi je torej odločilno, kdaj je tožnici delovno razmerje prenehalo, zato je pomembna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bil tožnici za nazaj, in sicer za obdobje od 26. 7. 2014 do 27. 8. 2018 (pravilno: 2014) vzpostavljen status zavarovanke iz naslova delovnega razmerja za polni zavarovalni čas. Navedena odločba je pravnomočna in jo je tožničin delodajalec C. d.d. tudi realiziral, kar izhaja iz izpisa zavarovanj za tožnico, kakor jo je v spis vložila tožena stranka (B3). Iz izpisa je razvidno, da je bila tožnica v delovnem razmerju do 27. 8. 2014. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 12. 2014 je pravnomočna po navedbah tožene stranke.

11. Ob dejstvu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 27. 8. 2018 se bi morala upravičenost o začasni nezmožnosti za delo ugotavljati v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ še za največ 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Tega pa ne toženka ne prvostopenjsko sodišče ni naredilo, saj je napačno štelo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 25. 7. 2014. 12. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ugotavljati začasno nezmožnost za delo tožnice za navedeno obdobje, saj tega do sedaj ni storilo.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v dopolnitev postopka, saj samo, glede na naravo zadeve, omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti. Pri tem je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških zadržalo za končno odločbo.