Jedro

Pravilnost in zakonitost postopka z vlaganjem obtožnice sta lahko le predmet presoje zunajobravnavnega senata v postopku z ugovori zoper obtožnico.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. P. na podlagi prvega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Podan je utemeljen sum, da je obdolženec storil tri kazniva dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora ob vložitvi obtožnice vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da državno tožilstvo obtožnice ni moglo vložiti 17. 5. 2013, ker je na njej naveden datum 22. 5. 2013. S tem v zvezi vložnik še navaja, če je bila obtožnica vložena po izpustitvi obdolženca na prostost, bi mu jo sodišče moralo vročiti najkasneje 19. 5. 2013, česar pa sodišče ob ponovni odreditvi pripora ni storilo, oziroma če je bila obtožnica vložena v času, ko je bil obdolženec še v priporu, pa bi mu jo moralo sodišče vročiti v 24 urah po prejemu. Prav tako sodišče obdolžencu ni dalo možnosti odgovoriti na predlog o odreditvi pripora v roku 24 ur.

6. Na tak očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje ob presoji enakih navedb, podanih v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Na podlagi podatkov v spisu je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtožnico prejelo 17. 5. 2013 po faksu ter še istega dne odredilo njeno vročitev vsem obdolžencem in njihovim zagovornikom. Obtožnica je bila obdolžencu vročena 20. 5. 2013, vložniku zahteve pa 21. 5. 2013 in glede na to, da je slednji že 20. 5. 2013 vložil preuranjeno pritožbo (za vložnika pritožbeni rok niti še ni začel teči), ni mogoče trditi, da obtožnica ne obstaja ter da ne obdolžencu ne vložniku niso bili znani razlogi za odreditev pripora. Ob tem, da je bil sklep o odreditvi pripora obdolžencu vročen 19. 5. 2013 ob 21.35 uri, obtožnica pa 20. 5. 2013 ob 10.30 uri, torej pred potekom 24 urnega roka za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, oba akta sicer res nista bila skupaj vročena obdolžencu (drugi odstavek 273. člena ZKP), vendar vložnik v tem delu vpliva te kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa ne zatrjuje niti ne izkaže. Dodati je še treba, da obdolženec ob podaji predloga za odreditev pripora v obtožnici ni bil v priporu, zato zanj ne more veljati določba o možnosti odgovoriti na predlog v 24 urah iz drugega odstavka 272. člena ZKP.

7. Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče druge stopnje o njegovi pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni odločilo v 48 urnem roku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje zagovornikovo pritožbo prejelo 20. 5. 2013 po faksu, 21. 5. 2013 pa še po pošti. Sodišče prve stopnje je kazenski spis s pritožbo obdolženčevega zagovornika 24. 5. 2013 odpravilo s predložitvenim poročilom sodišču druge stopnje, slednje je spis (in s tem pritožbo) prejelo 27. 5. 2013, o pritožbi pa je odločilo 28. 5. 2013. Sodišče druge stopnje je torej odločilo o zagovornikovi pritožbi pred potekom 48 urnega roka. Preden sodišče ne prejme pritožbe v reševanje, o njej ne more odločiti, zato ni sprejemljiva vložnikova trditev, da je sodišče o njegovi pritožbi odločilo šele po desetih dneh.

8. Po vložnikovem prepričanju v obravnavanem primeru obtožnica ni bila pravilno vložena, saj 17. 5. 2013, ko je sodišče prejelo obtožnico, preiskava zoper obdolženca še ni mogla biti končana. Za 21. 5. 2013 je bilo predvideno zaslišanje še nekaterih prič tožilstva, vložniku pa je tudi znano, da so zagovorniki soobdolžencev podali dokazne predloge, o katerih preiskovalna sodnica še ni odločila. Preiskovalna sodnica spisa po končani preiskavi ni poslala državnemu tožilcu, slednji pa je obtožnico vložil takoj, ko je izvedel, da je bil pripor zoper obdolženega A. P. odpravljen. Obdolženec je sedaj v situaciji, ko se zoper njega zaradi istega kaznivega dejanja vodi preiskava in je hkrati zoper njega vložena obtožnica. Ker je bil pripor predlagan v obtožnici, ki ni bila vložena skladno z določbami kazenskega postopka, je sklep o odreditvi pripora nezakonit. 9. Takemu vložnikovemu zatrjevanju ni mogoče pritrditi. Ob odgovarjanju na enake pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, da gre v obravnavanem primeru za mešano koneksiteto, saj se soobdolženemu M. K. očita storitev kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, za presojo katerih je stvarno pristojno okrožno sodišče, ostalim soobdolžencem pa se očita storitev kaznivih dejanj po drugem odstavku 242. člena KZ-1 (obdolženemu P. še v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1), za presojo katerih je stvarno pristojno okrajno sodišče. V obravnavanem primeru je več oseb obdolženih več kaznivih dejanj, med temi dejanji obstoji medsebojna zveza, zanje so podani isti dokazi. Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega in okrajnega sodišča, se sme izvesti enotni postopek samo pred okrožnim sodiščem (šesti odstavek 32. člena ZKP). Državno tožilstvo je vložilo obtožnico zoper vse obdolžence, zato po stališču sodišča druge stopnje ni več mogoče govoriti o fazi preiskave in o soobstoju faze preiskave in faze, ko je vložena obtožnica. Ob tem je treba še dodati, da je bila s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru X Kpr 9797/2013 z dne 6. 5. 2013 uvedena preiskava zoper obdolžene H. T., M. K., A. P., U. P., A. A., D. R. ter družbi T. d. o. o. in S. d. o. o. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 9797/2013 z dne 17. 5. 2013 ugodil pritožbi zagovornika obdolženega P. in sklep o uvedbi preiskave X Kpr 9797/2013 z dne 6. 5. 2013 v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja, ki naj bi jih storil obdolženi P. razveljavilo. Z istim sklepom je sodišče po uradni dolžnosti sklep o preiskavi razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja, ki naj bi jih storili obdolženi H. T., U. P., A. A., D. R. ter družbi T. d. o. o. in S. d. o. o. Kljub temu, da je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo obtožnico na isti dan (17. 5. 2013), kot je sprejelo omenjeni sklep o razveljavitvi preiskave, v času, ko je bila zoper obdolženega P. vložena obtožnica, preiskava zoper njega ni več potekala. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje o hkratnem obstoju preiskave in obtožnice zoper obdolženca zaradi istih kaznivih dejanj. Iz podatkov v spisu sicer ni razvidno, da bi preiskovalna sodnica po končani preiskavi poslala spis državnemu tožilcu (drugi odstavek 182. člena ZKP) ali da bi slednji še pred koncem preiskave od preiskovalne sodnice zahteval spis zaradi vložitve obtožnice, vendar sta pravilnost in zakonitost postopka z vlaganjem obtožnice lahko le predmet presoje zunajobravnavnega senata v postopku z (že vloženimi) ugovori zoper obtožnico.

10. Vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne ocene okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, in z navajanjem, da obdolženec ne more več posredovati med obdolženim M. K. in obdolženo H. T., ker sta oba priprta oziroma zaprta; da sodišče ni pojasnilo, med kom bi lahko obdolženec nezakonito posredoval, če bi bil na prostosti; da so se vse pogodbe že iztekle; da je sprejemanje in dajanje daril med gospodarskimi subjekti stvar „compliance law“, kar je v dosedanjem postopku ostalo povsem prezrto; da je obdolženec s spornimi pogodbami prihranil in maksimiziral svoje premoženjske koristi, ni pa bil oškodovan; da sodišče ni pojasnilo, katere tuje delavce bi obdolženec na prostosti lahko izkoriščal; da je očitek o obdolženčevem prisvajanju zaslužka delavcev nesmiseln; ter da so priče tožilstva izpovedale, da soobdolženi K. ni imel pravice nikogar odpuščati; da so domnevni zaslužki nepravilno izračunani in povsem izmišljeni ter niso podprti z dokazi. S takimi navedbami vložnik izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Končno pa so nesprejemljive tudi vložnikove navedbe o tem, da utemeljen sum glede na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 9797/2013 z dne 11. 4. 2013 ne obstaja. V tej sodbi Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da utemeljen sum ni podan, temveč da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora ne vsebuje razlogov o pravnem silogizmu, torej o pravnem sklepanju, s katerim bi preiskovalna sodnica obrazložila utemeljenost suma, izhajajočega iz obširno naštetih dokazov. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona. V obravnavanem primeru je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podalo samostojne razloge o obstoju utemeljenega suma (sklep sodišča prve stopnje, stran od 3 do 5; sklep sodišča druge stopnje, stran 4) ter obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov izpeljuje sklep o obstoju utemeljenega suma.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. P. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženega A. P. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.