Jedro

Revizijsko sodišče je v tem sporu zavzelo stališče, da zgolj pomanjkljivost pri vročanju, ki je bila v tem, da vročevalec pri sosedu ali v hišnem predalčniku ni pustil obvestila oz. pisnega sporočila, naj bo tožnik določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje (po 3. odstavku 142. člena ZPP, ki je veljal pred novelo ZPP-D), ampak je naslednji dan pisanje (z vabilom in pisno obdolžitvijo) vročil tožnikovemu očetu, ker tožnika tudi tega ni bilo doma, ni razlog za nezakonitost izredne odpovedi (zaradi kršitve pravice do zagovora). Pisanje je bilo vročeno osebi, ki bi ji bilo nadomestno vročeno tudi v primeru, če bi vročevalec prejšnji dan pustil obvestilo v hišnem predalčniku, tožnik pa niti ni zatrjeval, da le zaradi navedene pomanjkljivosti vabila ni opazil. Zato mora tožnik kot je v obrazložitvi sklepa, opr. št. VIII Ips 189/2011 z dne 4. 9. 2012 navedlo VS RS, sam prevzeti rizik za to, da pošiljke, ki jo je preko očeta prejel, ni pravočasno odprl in prebral, kar pomeni, da toženi stranki, ki je tožniku kar trikrat poskusila vročiti vabilo na zagovor, ni mogoče očitati, da tožniku zagovora ni omogočila.

Tožnik potem, ko se je sprl z direktorjem, ni več prihajal na delo in je bil odsoten z dela brez opravičila več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008; - ugotovitev, da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo 7. 8. 2008, ampak je trajalo do 31. 1. 2010; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 7. 8. 2008 do 31. 1. 2010 plačati neto plačo v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti mesečnih zneskov (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko za čas od 7. 8. 2008 do 31. 1. 2010 plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zaposlovanje, starševsko varstvo v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe ter - plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - razveljavitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 7. 8. 2008, ampak je trajalo do 31. 1. 2010; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 7. 8. 2008 do 31. 1. 2010 obračunati bruto plačo v znesku 879,75 EUR, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne zneske neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; - plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe in ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni verjelo tožniku, da mu je direktor tožene stranke dne 6. 8. 2008 grozil z besedami, naj gre ven iz pisarne in naj se ne vrača, ampak je verjelo izpovedbama direktorja tožene stranke in priče A.A., ki sta po mnenju sodišča skladni in prepričljivi. Pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti izpovedi direktorja tožene stranke bi moralo sodišče po mnenju tožnika oceniti izpoved direktorja tožene stranke v delu, ko je na podlagi predočenja zahteve za odpravo kršitev z dne 8. 8. 2008 (priloga A3) povedal, da ne ve, če je to kdaj dobil in da misli, da ne. Tožena stranka namreč ni zanikala prejema zahteve za odpravo kršitev z dne 8. 8. 2008, zato se šteje to dejstvo za priznano (214/2 člen ZPP). V luči verodostojnosti in prepričljivosti izpovedi priče A.A. pa bi sodišče po mnenju tožnika moralo oceniti njeno izpoved v delu, ko je povedala, da je v času zaposlitve pri toženi stranki sama vedno pisno zaprosila za dopust, in to tudi tedaj, ko je bila že partnerica direktorja tožene stranke, kar se tožniku ne zdi niti verjetno niti življenjsko. Sodišče je na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank in priče ugotovilo, da tožnik od 7. 8. 2008 dalje ni več prišel na delo k toženi stranki in je ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, zaradi česar je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni pa se opredelilo do tožnikovih navedb, da je bil od 11. do 25. 8. 2008 na rednem letnem dopustu. Navedbe o tem je tožnik podal v tožbi in v 2. pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2008 ter jih potrdil v svoji izpovedbi. Tožena stranka ni prerekala tožnikove navedbe, da pred spornimi dogodki v začetku avgusta 2008 v letu 2008 ni izkoristil letnega dopusta, zato ni verjetna izpoved direktorja tožene stranke, da se tožnik z njim ni dogovoril za koriščenje letnega dopusta 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008, še posebej zato, ker je direktor pred tem potrdil, da mu je tožnik povedal, da bo šel na dopust konec avgusta oz. v začetku septembra in da se pri toženi stranki izraba letnega dopusta ne planira, da se o dopustu sproti dogovarjajo ter da delavec željo po izrabi dopusta izrazi ustno ali pisno.

Tožnikove navedbe o tem, da je v obdobju od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008 izkoristil letni dopust, so pravno pomembne, saj v primeru, da bi se izkazale za utemeljene, ne bi bil podan odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (neupravičena odsotnost v petih zaporednih delovnih dneh) in odpoved ne bi bila zakonita.

Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je tožena stranka v resnici podala odpoved zaradi prepričanja o njegovih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi prepričanja o njegovi neuspešnosti, torej da je bila odpoved v resnici dana iz krivdnega razloga in iz razloga nesposobnosti. Tožnik je to navedbo podal na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2012, direktor tožene stranke pa je to navedbo smiselno potrdil v svoji izpovedi, podani 6. 1. 2009, ko je povedal, da sta se s tožnikom sprla zaradi prihajanja v službo, konstantnega zamujanja, primanjkljaja ur, neuspešnosti pri delu, neupoštevanja navodil direktorja družbe, neizpolnjevanja delovnih nalog, delovne neučinkovitosti in v svojem odgovoru na vprašanje, ali je bil zadovoljen s tožnikom kot delavcem, ter v 1. odst. svoje dne 13. 11. 2012 podane izpovedi, ko je povedal, da je tožnika opozarjal na neučinkovitost. Če je dejanski razlog za podajanje odpovedi drug oz. drugačen od razloga, ki ga je delodajalec navedel pri podajanju odpovedi, je odpoved nezakonita (Pdp 963/2008). Tožnikove navedbe o tem, da je bil dejanski razlog za odpoved krivdni razlog in nesposobnost, so pravno pomembne, saj bi bila v primeru, da bi se izkazale za utemeljene, izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede koriščenja letnega dopusta v obdobju od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008 in glede dejanskega razloga za odpoved), zato je podana kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je kršena tudi tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), ki sodišču nalaga, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in se do bistvenih navedb v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli (gl. npr. odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up - 94/04, Up - 736/05, Up - 799/05, Up - 2354/06, Up - 1165/06).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka v resnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in iz razloga nesposobnosti, neutemeljene. Navedbe tožeče stranke v tej smeri so bile podane šele na naroku dne 13. 11. 2012 v ponovljenem postopku in so iz tega razloga prepozne (286. člen ZPP). Poleg tega iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da okoliščine, ki bi morebiti utemeljevale odpoved iz navedenih razlogov, sploh obstajajo, saj je tožnik na zaslišanju dne 13. 11. 2012 poudaril, da naj bi več kot polovico dni v mesecu prihajal prvi v službo, da ni zamujal v službo, da je zahteval plačilo provizij samo od plačanih poslov in ne tudi od nerealiziranih poslov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnik v obdobju od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008 koristil letni dopust. Tožnik je namreč na zaslišanju dne 13. 11. 2012 izrecno izjavil, da tožene stranke ni obvestil, zakaj ni prišel naslednji dan na delo, saj mu je bilo jasno, da mu je tožena stranka ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in torej ne iz razloga, ker bi koristil dopust. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sicer pa tožeča stranka po vsebini z uveljavljanjem te bistvene kršitve v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča – z dokazno oceno in pravno presojo, in s tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tokrat odločalo drugič. S sklepom in sodbo opr. št. I Pd 2126/2008 z dne 6. 7. 2010 je odločilo, da se za umaknjeni del tožbe (za plačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) postopek ustavi ter razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008 nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožniku dne 7. 8. 2008 ni prenehalo, ampak je trajalo do 31. 1. 2010, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna plačo (nadomestilo plače) v višini 879,75 EUR bruto ter mu po plačilom davkov in prispevkov izplača neto zneske plač (nadomestila plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter odškodnino (na podlagi 118. člena ZDR)v višini 2.500,00 EUR. S sodbo opr. št. Pdp 1214/2010 z dne 20. 1. 2011 je Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo navedeno sodbo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je reviziji tožene stranke ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 189/2011 z dne 4. septembra 2012 sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedenem razveljavitvenem sklepu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo drugačno stališče kot nižji sodišči glede pravilnosti vročitve vabila na zagovor in predhodne obdolžitve (po določbah ZPP) in kršitve pravice do zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavzelo je stališče, da zgolj pomanjkljivost pri vročanju, ki je bila v tem, da vročevalec pri sosedu ali v hišnem predalčniku ni pustil obvestila oz. pisnega sporočila, naj bo tožnik določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje (po 3. odstavku 142. člena ZPP, ki je veljal pred novelo ZPP-D – Ur. l. RS, št. 45/2008), ampak je naslednji dan pisanje (z vabilom in pisno obdolžitvijo) vročil tožnikovemu očetu, ker tožnika tudi 29. 8. 2009 ni bilo doma, ni razlog za nezakonitost izredne odpovedi (zaradi kršitve pravice do zagovora). Pisanje je bilo vročeno osebi, ki bi ji bilo nadomestno vročeno tudi v primeru, če bi vročevalec prejšnji dan pustil obvestilo v hišnem predalčniku, tožnik pa niti ni zatrjeval, da le zaradi navedene pomanjkljivosti vabila ni opazil pred 10. 9. 2008, zato mora tožnik sam prevzeti rizik za to, da pošiljke, ki jo je preko očeta prejel, ni pravočasno odprl in prebral, kar pomeni, da toženi stranki, ki je tožniku kar trikrat poskusila vročiti vabilo na zagovor, ni mogoče očitati, da tožniku zagovora ni omogočila. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju štelo, da je bil tožniku zagovor omogočen in obravnavalo zadevo po vsebini.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred izredno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Dokazano je, da tožnik potem, ko se je dne 6. 8. 2008 sprl z direktorjem, od 7. 8. 2008 dalje ni več prihajal na delo in je bil odsoten z dela brez opravičila več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Dejstvo je, da je med direktorjem tožene stranke in tožnikom že 5. 8. 2008 prišlo do spora zaradi izplačil plače in provizije, zaradi česar je direktor tožniku predlagal sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, nato pa je ponovno prišlo do konflikta med njima naslednji dan 6. 8. 2008. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo skladni izpovedi direktorja tožene stranke B.B. ter priče A.A. o poteku dogodkov in ni verjelo tožniku da mu je direktor dne 6. 8. 2008 grozil s tem, ko mu je dejal, naj gre ven iz pisarne in naj se ne vrača, ampak direktorju in A.A., ki sta izpovedala, da sta bila tožnik in direktor tožene stranke ob prerekanju vedno bolj glasna, da je tožnik vstal izza svoje mize, odšel do direktorjeve mize in pred direktorjem krilil z rokami in na njegovo mizo vrgel sporazum, takrat pa mu je direktor dejal, da bi umiril situacijo, naj tožnik stopi ven iz pisarne, ker je ocenil, da je tožnik nevaren in da obstaja možnost, da bi lahko karkoli odtujil iz podjetja, pa se je odločil tudi, da mu odvzame vse ključe od podjetja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik direktorju sicer res vrnil ključe, da pa to ni bila ovira, da tožnik tudi v času od 7. 8. 2008 dalje ne bi mogel priti na delo, saj sta bila tako direktor kot A.A. v tem času med delovnim časom v službi. Dejstvo je, da tožnik po 7. 8. 2008 ni več prišel na delo k toženi stranki, ni se več oglasil po telefonu in tudi po elektronski pošti ne, tožene stranke pa tudi ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za to je bil v tem, da si je tožnik direktorjeve besede v sporu, do katerega je prišlo 6. 8. 2008, razlagal kot ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s tem v zvezi pa vložil tudi tožbo, o čemer je bilo odločeno s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje opr. I Pd 1899/2008 z dne 18. 3. 2009 (tožba z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 6. 8. 2008 in ugotovitev obstoja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe je bila zavržena), v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 615/2009 z dne 18. 11. 2009, s katerima je bila pritožba tožnika zavrnjena. Čeprav je med tožnikom očitno res prišlo do konflikta in očitno tudi do burne verbalne reakcije direktorja zaradi tožnikove zavrnitve podpisa sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter do odvzema ključev poslovnih prostorov, to še ne pomeni, da je šlo za ustno odpoved. Konflikt z direktorjem oz. domnevna ustna odpoved zato ne more biti opravičilo za tožnikovo odsotnost z dela v naslednjih dneh, kljub direktorjevi zahtevi, naj mu izroči ključe poslovnih prostorov, zlasti če se upošteva, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot namestnik direktorja, torej kot vodilni delavec.

Ker je bil, kot je že navedeno, razlog za tožnikovo odsotnost z dela dejstvo, da je tožnik sicer neutemeljeno štel, da mu je bila s strani direktorja podana ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa izraba letnega dopusta, so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. V vsakem primeru bi moral biti tožniku dopust odobren s strani direktorja, vendar je le-ta izpovedal, da mu dopusta za čas od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008 ni odobril, zgolj dogovarjanje o dopustu konec avgusta in v septembru, na katerega se sklicuje tožnik, pa ne zadostuje. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker naj bi bil resnični razlog za izredno odpoved drugačen od razloga, ki ga je delodajalec navedel v izredni odpovedi in da mu je tožena stranka v resnici podala odpoved zaradi prepričanja o njegovih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja in o njegovi neuspešnosti, torej iz krivdnega razloga in iz razloga nesposobnosti. V obravnavani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se sklicuje na odpovedni razlog iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, se tožniku očita neupravičen izostanek z dela najmanj pet dni zaporedoma, ta razlog pa se je tudi izkazal za resničnega, pri čemer ni bistvenega pomena vsebina izpovedi direktorja tožene stranke, ki je pojasnil razloge za spor s tožnikom in izrazil kritiko nad njegovim delom, disciplino in učinkovitostjo. Zato tudi sklicevanje na sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 963/2008, ki se nanaša na drugačen primer kot je obravnavani, ne pride v poštev.

Sodišča prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tožena stranka pa prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ker gre za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v takšnih sporih pa delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1- Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).