Jedro

Od zapadlih občasnih denarnih dajatev denarne pomoči ne tečejo zamudne obresti, ker zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tega ne določa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.4.1993, s katero je navedeno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.6.1992, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, enota ..., s katero je bila dne 9.12.1991 zavrnjena tožnikova vloga za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi zoper navedeno prvostopenjsko odločbo z dne 9.12.1991 in to odločbo odpravila (1. točka izreka); tožniku se prizna podaljšanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo od 17.10.1991 dalje do nastopa enega izmed razlogov iz 32. člena v zvezi z 38. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), vendar najdalj do 12.10.1992 (2. točka izreka); višina denarne pomoči znaša 4.810,00 neto SIT mesečno (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je tožnikova pravica, da zahteva uveljavljanje pravice do denarne pomoči po ugodnejših predpisih, nastala že 16.2.1991. Prvostopenjski organ bi moral v okviru uresničevanja načela pomoči neuki stranki tožnika na to opozoriti, česar pa ni storil in je s tem kršil določbo 14. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po uveljavitvi zakona bi tožnik lahko uveljavljal prevedbo pravice vse do 12.10.1992, ko bi mu po zanj ugodnejši določbi 37. člena veljavnega zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti iztekla pravica do denarne pomoči, in ne samo do izteka časa, ko je uresničeval pravico po starem zakonu. S sprejeto odločitvijo je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 78. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zato je tožena stranka prvostopenjsko odločbo odpravila. Ker je tožnik uveljavil prevedbo dne 17.10.1991, je ob analogni uporabi 31. in 35. člena navedenega zakona tožena stranka ugotovila, da prevedba učinkuje in se podaljšanje pravice do denarne pomoči uresničuje šele od dne, ko jo je tožnik zahteval. Višina denarne pomoči je odmerjena v skladu z določbo 36. člena navedenega zakona in je enaka 80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu, zmanjšanega za prispevke in davke, ki se obračunavajo od zajamčenega osebnega dohodka. Prvostopenjski organ bo po mnenju tožene stranke moral tožniku izplačati zapadle zneske priznane denarne pomoči med brezposelnostjo, z upoštevanjem vseh povečanj zajamčenega osebnega dohodka. Tožena stranka je odločila v skladu z določbo 1. odstavka 243. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepopolna in pomanjkljiva, saj ne določa še zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega izplačila do plačila. Z upoštevanjem vseh povečanj zajamčenega osebnega dohodka so mišljena zgolj vsa redna mesečna povečanja izplačil denarne pomoči, ki jih zavarovanci redno prejemajo vsak mesec ob zapadlosti. Tako je dne 10.8.1993 prejel zgolj 12 mesečni seštevek izplačil denarne pomoči v višini, kot je bila ob zapadlosti, torej kot glavnico. Ob dejstvu, da je od zapadlosti posameznih izplačil do vložitve pritožbe preteklo že več kot eno leto, je ob upoštevanju inflacije prikrajšan za 50 % zneska. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in naloži toženi stranki, da mu je dolžna obračunati zakonske zamudne obresti od 17.10.1991 dalje, in sicer od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da tožnik, glede na določbo 394. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ni upravičen do zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča so tožnikove tožbene navedbe neupoštevne že zaradi tega, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo v celoti ugodila tožnikovi pritožbi proti citirani prvostopenjski odločbi z dne 9.12.1991 in je to odločbo odpravila, kot tudi je tožniku priznala podaljšanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo od 17.10.1991 do 12.10.1992 ter določila mesečni znesek te denarne pomoči v skladu z navedenim zakonom. Tožena stranka je tudi v izpodbijani odločbi v celoti upoštevala pravno mnenje sodišča in njegove pripombe, dane v citirani sodbi z dne 15.4.1993, kar je v skladu z določbo 62. člena ZUS.

Sodišče pojasnjuje tožniku v zvezi z njegovim zahtevkom glede obračuna zakonskih zamudnih obresti, da ni upravičen do zamudnih obresti ob zapadlosti dajatev denarne pomoči po navedenem zakonu. Navedeni zakon namreč ne določa, da tečejo zamudne obresti ob zapadlih občasnih denarnih dajatvah denarne pomoči. Tudi v 1. odstavku 279. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je med drugim določeno, da od zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen, če zakon tako določa. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZOR in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).