Jedro

Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da gre poseg v vodno ali priobalno zemljišče, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim, prav to pa uveljavlja tožnik v tožbi, ko navaja, da je toženka ob dejstvu, da so razne posege izvajali tudi drugi, povsem nekritično zaključila, da je za poplavljanje krivo ravno nasutje, ki naj bi ga po njegovih navedbah izvedel leta 1980, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, OE Novo mesto, št. 0618-458/2015-1006 z dne 21. 10. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora na nepremičninah parc. št. 2116/10 in 2116/11, obe k.o. ..., ter parc. št. 1724/14 k.o. ..., vzpostaviti prejšnje stanje na podlagi strokovnega mnenja ministrstva, ki ga v 1. točki izreka povzame. Odločil je še, da je treba vrnitev v prejšnje stanje izvesti v meteorološko sušnem obdobju ter rastnem obdobju travinja hkrati (2. točka), da je potrebno takoj po izvršitvi obveznosti o tem izvršiti inšpektorja, ki je odločbo izdal (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži obveznosti njene izvršitve (4. točka izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (5. točka izreka). Dodan je še rok 1. 8. 2016. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor na podlagi prijave opravil ogled, na katerem je ugotovil, da se zemljišče parc št. 2116/10 uporablja kot kmetijsko obdelovalna površina, zemljišči parceli št. 2116/11 in 1727/14 pa kot travnik in da je nivo nasipanega materiala enak na celotni površini do roba brežine potoka. Dne 20. 3. 2015 je opravil zaslišanje tožnika kot solastnika predmetnih nepremičnin, ki je povedal, da je zaradi poplavnosti potoka na predmetno območje nasipoval material, nasutje do današnje višine pa je bilo opravljeno v času izgradnje kanalizacije, ki je trajala od leta 1997 do 2002. Enako je izjavil tudi upokojeni uslužbenec Agencije RS za okolje, ki je v času izgradnje spremljal potek del. Po prejemu strokovnega mnenja pa je tožnik izjavil, da je zasutje levega brega potoka izvedel 1980. Ker tožnik za zasutje ni pridobil vodnega soglasja, ki bi ga po 150. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) moral pridobiti, enako pa bi ga moral pridobiti tudi po pred uveljavitvijo ZV-1 veljavnem Zakonu o vodah (Uradni list SRS št. 38/81 in naslednji, v nadaljevanju ZV), je podlaga za izrečen inšpekcijski ukrep podana v 174. členu ZV-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot pravilen šteje zaključek prvostopenjskega organa, da je do nedovoljenega nasipavanja priobalnega zemljišča prišlo tudi po letu 1980, pri čemer se sklicuje na prvotno izjavo tožnika in izjavo A.A. Potrjuje pa tudi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da bi za obravnavani poseg moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje oz. dovoljenje tudi na podlagi prej veljavnega 45. člena ZV.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da do nasutja ni prišlo v letih 1997 do 2002. Takrat je tožnik investitorju naročil, naj zgornjo plast zemlje, ki je bila ob gradnji kanalizacije odstranjena, ob zasutju nadomesti s kvalitetnim humusom, saj to zemljišče uporablja za zelenjavni vrt. Toženka neupravičeno in nekritično zaključi, da je za poplavljanje kriv prav ta poseg, medtem ko vse nepravilne in s projekti neskladne gradbene posege drugih lastnikov, ki dejansko vplivajo na poplavnost potoka, zanemari. Ne razume, zakaj bi moral po 30 letih odstranjevati zemljo, medtem ko se dejanskega vzroka za poplave ne odpravi. Predlaga ogled in zaslišanje prič B.B. in C.C. Vztraja, da je bil zadnji poseg na predmetno zemljišče izveden pred več kot 30 leti, torej še bistveno pred veljavnostjo ZV-1 in pred veljavnostjo ZV. Poleg tega ZV za nasutje priobalnega pasu ni predvideval izdaje vodnega soglasja ali dovoljenja. Zato je bilo tožnikovo ravnanje v času, ko je do zasutja prišlo, zakonito. Dodaja še, da ni z nobenim aktom določen priobalni pas, izpodbijana odločba pa je tudi neizvršljiva. Prvostopenjski organ je odločil, naj se začasna premostitev, ki dejansko povzroča poplavljanje, ohrani. Če bi tožnik izpodbijano odločbo dosledno izvršil, bi to pomenilo, da mora izkopati tudi začasno premostitev, ki bi na levi strani potoka ostala v zraku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je ob potoku, na zemljiščih parc. 2116/10, 2116/11, obe k.o. ... in na zemljišču parc. št. 1727/14 k.o. ..., izvedeno nasutje. Prav tako ni sporno, da tožniki oziroma njihovi pravni predniki za navedeni poseg niso pridobili vodnega soglasja. Sporno pa je, ali bi ga morali pridobiti, saj izpodbijana odločbe temelji na tej ugotovitvi.

7. Sodišče pritrjuje toženki, da je za poseg, kakršen je obravnavni (nasutje zemljine), po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe, treba pridobiti vodno soglasje, vendar le, če gre za poseg na vodnem in priobalnem zemljišču in če gre za tak poseg, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim. Navedeno izhaja iz prvega odstavka v povezavi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZV-1. 8. Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da gre poseg v vodno ali priobalno zemljišče, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim, prav to pa uveljavlja tožnik v tožbi, ko navaja, da je toženka ob dejstvu, da so razne posege izvajali tudi drugi, povsem nekritično zaključila, da je za poplavljanje krivo ravno nasutje, ki naj bi ga po njegovih navedbah izvedel leta 1980, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

9. Poleg tega tožnik utemeljeno navaja, da predpisi, veljavni leta 1980, ko naj bi bil obravnavani poseg izveden, zanj niso predpisovali izdaje vodnogospodarskega soglasja. Vodnogospodarsko soglasje je bilo Po Zakonu o vodah (Uradli list SRS št. 16/74 in nasl.) predvideno le za gradnjo ali rekonstrukcijo vodnogospodarskih objektov ali naprav ter gradnjo ali rekonstrukcijo drugih objektov in naprav, ki lahko vplivajo na spremembo v naravnem ali umetno vzpostavljenem vodnem režimu (prvi odstavek 35. člena), za druge posege v prostor v smislu prvega odstavka 32. člena tega zakona, ki povzročijo spremembo vodnega režima, pa je moral investitor pridobiti vodnogospodarske smernice (prvi odstavek 34. člena).

10. Prvi odstavek 32. člena navedenega zakona je določal, da so za vsako spremembo vodnega režima, ki lahko nastane z rabo in izkoriščanjem vode, z izpuščanjem onesnažene vode oziroma drugih snovi, ki onesnažujejo vodo, z gradnjo in rekonstrukcijo vodnogospodarskih in drugih objektov in naprav ter z drugimi posegi v naravni ali umetni vodotok in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih in priobalnih zemljiščih, potrebne vodnogospodarske smernice, vodnogospodarska soglasja in vodnogospodarska dovoljenja, če ni s tem zakonom drugače določeno. Da bi šlo za tak poseg (poseg v naravni ali umetni vodotok in vodno zemljišče, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda) iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Tudi kasneje veljavni ZV je v 45. členu (na katerega se sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ) predpisal obveznost pridobitve vodnega soglasja le za posege v naravni ali umetni vodotok in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih in priobalnih zemljiščih.

11. Ker sodišče sporne ugotovitve tožene stranke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da bi tožnik za predmetni poseg moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje, ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravne sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka natančno ugotoviti, ali gre za poseg, ki vpliva na vodni režim ali stanje voda. Če bo ugotovila, da gre za tak poseg, pa natančno ugotoviti, kdaj je bil poseg izveden in ali je bilo za tak poseg potrebno pridobiti vodnogospodarsko soglasje po v času izvedbe veljavnem predpisu oziroma kasnejših. Sodišče se zato do ostalih tožbenih ugovorov ni opredelilo.

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).