Jedro

Tožena stranka v pritožbi smiselno trdi, da je bila, ob pravilni uporabi materialnega prava, za kakršno se sama zavzema, razveljavitev prvostopenjske sodbe nepotrebna. Te trditve v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem niso upoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o pritožbi, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas do vložitve tožbe (II. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo v višini 1.906.009,06 EUR (III. točka izreka), ugotovilo, da ne obstaja toženkina terjatev do tožnice v enaki višini (IV. točka izreka) ter toženki naložilo v plačilo 3.729,05 EUR tožničinih pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo ob upoštevanju, da bo v ponovljenem postopku treba prvič obravnavati cele sklope dejanskih vprašanj (obravnavati bo treba navedbe toženke, da javnim sredstvom ni nastala nobena škoda in izvajati dokaze v zvezi s tem, obrazložiti odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja in o zatrjevanem prispevku tožnice k nastali škodi), da gre za prvo odločanje v zadevi ter ob upoštevanju pomembnosti odločitve glede na višino zahtevka zlasti za toženo stranko.

3. Tožena stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo. V njej trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje ob presoji, da tožnica v zvezi z domnevno škodo „ni postavila nobenih trditev (kaj šele dokazov)“ ter nesporne okoliščine, da je tožeča stranka najkasneje 1. 6. 2011 vedela za obstoj domnevnih nepravilnosti toženke, odškodninsko tožbo pa je vložila več kot 4 leta kasneje, „vsaj iz dveh medsebojno neodvisnih razlogov, tj. (1) vsled nesklepčnosti tožbe ter tudi (2) zaradi zastaranja zahtevka tožnice - samo v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke; ne pa zadeve vračati v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v odločanje „z navodilom, da odloči po vsebini, kot predlagano“. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 357.a člena uvaja novo pravno sredstvo: pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Njen cilj je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

7. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. S to določbo je zakon pritožbene razloge omejil izključno in samo na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče sme tako presojati le, ali so obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču ali pa bi moralo drugostopenjsko sodišče sámo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča. Pri tem pa je izhodišče, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo procesne napake prvostopenjskega sodišča, neizpodbojno. Drugače povedano: Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno.1

8. Tožena stranka v pritožbi smiselno trdi, da je bila, ob pravilni uporabi materialnega prava, za kakršno se sama zavzema, razveljavitev prvostopenjske sodbe nepotrebna. Te trditve v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem niso iz zgolj navedenih razlogov upoštevne. Zato je že iz tega razloga treba pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sklep sodišča druge stopnje (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče še dodaja, da ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče druge stopnje v zvezi s škodo kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti presodilo, da tožeča stranka v zvezi z domnevno škodo „ni postavila nobenih trditev (kaj šele dokazov)“, kar pomeni, da bi lahko sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava samo zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve zapisalo, da je tožeča stranka „s trditvami o nepravilnostih in višini finančnih popravkov (ob upoštevanju Smernic COCOF), v katerih so implicitno zajete trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nastanka škode“.

10. V zvezi z ugovorom zastaranja je sodišče druge stopnje zapisalo, da sodišče prve stopnje zavrnitve ugovora zastaranja ni obrazložilo, zaradi česar sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Če bi pritožbeno sodišče sámo odločalo o ugovoru zastaranja, bi s tem stranki postopka prikrajšalo za pravico do pritožbe.

11. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako sklep VSRS Cp 19/2019 z dne 11. 4. 2019.