Jedro

Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega pa se groženj preko mobilnega telefona in sporočil SMS ter pisma z grožnjami in fotografijami kot šikan, ki jih tožnik ni mogel več prenašati, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji za priznanje azila navedel, da je med vojno sodeloval v makedonski vojski v specialni enoti, na koncu vojne je mislil, da ga bo država vzela v službo, vendar se to ni zgodilo. Država daje službe Albancem, proti katerim se je boril. Dobil je več telefonskih klicev s strani Albancev, ki so mu grozili, da se bodo maščevali in ga ubili. Njegov prijatelj je bil v času vojne ubit, in sicer so mu pod avtomobil podtaknili bombo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje s tem, da ima probleme z Albanci, ker je bil v vojni proti njim in imajo vsi, ki so bili v vojni, sedaj probleme z Albanci. Med vojno se je prostovoljno pridružil posebni enoti imenovani L..., ki je bila antiteroristična enota in pod upravljanjem države. Ni imel nikakršnega čina in je bil navaden vojak, konec leta 2003 pa je ta enota razpadla. Po razpadu bi moral oditi v enoto imenovano V..., vendar pa tega ni storil, ker bi to pomenilo, da bi moral oditi v A. Vrnil se je nazaj v B in začeli so mu groziti preko mobilnega telefona, grozili so mu ljudje albanske narodnosti, boji se nikogar, vendar ni mogel več prenašati groženj in tega, da ga neprestano nekdo kliče, ga preklinja in mu piše sporočila v albanskem jeziku. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje s tem, da se je po zaključku služenja vojaškega roka prostovoljno pridružil specialni enoti L..., v njej je ostal do njenega razpada konec leta 2000, od takrat pa mu grozijo Albanci, in sicer preko SMS sporočil na mobilni telefon, enkrat pa je prejel tudi grozilno pismo s fotografijami. Prejem grozilnih SMS sporočil in grozilnih klicev po mobilnem telefonu je prijavil na policiji v B, kjer so mu rekli, da ne morejo ničesar storiti, saj so telefonske številke skrite, prejema grozilnega pisma s fotografijami pa ni prijavil, ker na ovojnici ni bilo naslova pošiljatelja. Tožena stranka je mnenja, da iz izjave tožnika očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje kot ga je opredelil avtor James C. Hathaway v knjigi Zakon o statusu beguncev, in sicer, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Tožena stranka tožnikovih razlogov ne more šteti za preganjanje kot to izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Tožena stranka povzema Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, februar 2004 in ugotavlja, da je iz tega poročila nesporno razvidno, da je makedonska policija v postopku posodabljanja, neovirano deluje tudi sodstvo in ne obstajajo nikakršne informacije, da tako policija kot tudi sodstvo ne opravljata svojega dela. V azilnih postopkih se ugotavlja ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa je sam navedel, da ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, prav tako pa ni bil nikoli izpostavljen mučenju ali nehumanemu ravnanju. Tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožena stranka je zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, to pa je storila preuranjeno in ni v skladu z dejanskim stanjem. Tožnik je moral iz Makedonije pribežati zaradi strahu pred preganjanjem s strani pripadnikov albanske narodnosti. Položaj območja in velika nestabilnost, na katero močno vplivajo politične, varnostne in druge okoliščine v Makedoniji, sta okoliščini, ki bi ju morala tožena stranka vsekakor presojati. Tožnik je bil že izpostavljen resnim in ponavljajočim se grožnjam, ker so mu pripadniki albanske narodnosti večkrat in redno preko mobilnega telefona grozili z maščevanjem. Grozili so mu, da ga bodo ubili oziroma da bo plačal s krvjo, poleg tega pa je prejel tudi grozilno pismo z enako vsebino. Tožnik poudarja, da se je obrnil na pomoč na policijo, vendar ni storila popolnoma nič. Tudi iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji izhaja, da policija ni na stopnji, ki bi tožniku lahko zagotavljala osebno varnost in ga zaščitila pred ponavljajočimi se in resnimi grožnjami s smrtjo in pred preganjanjem. Pri tem opozarja na 4. in 6. odstavek 24. člena ZAzil. Nadalje navaja, da tudi v primeru, če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna, pa za tožnika osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je lahko usodna. Vrnitev tožnika bi v tem primeru pomenila kršitev načela nevračanja. Hkrati predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe prereka in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoj za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, da je bil član specialne enote L..., v kateri je ostal do razpada konec leta 2003, potem pa so mu začeli groziti Albanci preko SMS sporočil na mobilnem telefonu, enkrat pa je prejel tudi grozilno pismo s fotografijami. Tožnik v tožbi tega razloga zakaj je zapustil izvorno državo ne izpodbija, v zvezi s tem tudi ne navaja nobenih drugih podrobnosti, dogodkov ali podatkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje. Tožnik je na zaslišanju kot razlog za zapustitev izvorne države navedel probleme z Albanci, ki jih je imel, omenil je grožnje po mobilnem telefonu, enkrat pa je dobil tudi pismo s slikami, v pismu pa so bile grožnje v albanskem jeziku. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika pa tudi izhaja, da je tožnik na posebno vprašanje tožene stranke povedal, da v izvorni državi ni imel problemov zaradi rase, vere, narodnosti ali pripadnosti posebni družbeni skupini, prav tako pa ni bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ravnanju. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, ob upoštevanju tožnikovega razloga za zapustitev izvorne države, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega pa se groženj preko mobilnega telefona in sporočil SMS ter pisma z grožnjami in fotografijami kot šikan, ki jih tožnik ni mogel več prenašati, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na aktualno Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji in poudarja, da ne obstajajo nikakršne informacije, da policija in sodstvo ne bi opravljala svojega dela. Iz poročila, ki je v upravnem spisu, pa ne izhaja potrditev trditve tožnika v tožbi, da policija v Makedoniji ni na stopnji, ki bi tožniku lahko zagotavljala osebno varnost in ga zaščitila pred ponavljajočimi se grožnjami in preganjanjem. Toženo stranko veže določilo, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnika kot prosilca za azil dolžnost, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi (3. odstavek 29. člena ZAzil). Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku. Tudi tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla razloge zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o tožnikovi prošnji takoj odločila. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla razloge zakaj šteje, da je iz njegove prošnje očitno, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, tako pa je zaključila na podlagi podatkov in navedb, ki jih je tožnik podal v svoji prošnji za azil, pri svoji odločitvi pa je upoštevala tudi razlog, ki ga je tožnik navedel in zato pravilno zaključila, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je pri tem upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji in zato pravilno takoj odločila.

V tožbi tožnik tudi ne ponuja nobenih podrobnosti, navedb ali pa dokazov v zvezi z okoliščinami, ki jih je navedel v svoji prošnji oziroma na zaslišanju, prav tako pa tudi ne navaja zakaj bi morala tožena stranka presojati položaj območja in veliko nestabilnost tožnikove izvorne države. Ravno nasprotno, iz aktualnega vpogledanega poročila izhaja, da ne obstajajo nikakršne informacije, da policija in sodstvo ne bi opravljala svojega dela, zato sodišče ne more slediti tem tožbenim trditvam. Tožnik tudi očita, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, vendar v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev ali podatkov ali pa razlogov zakaj zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis. Tožnik očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in očita, da je tožena stranka vezana na načelo materialne resnice in opozarja na določbi 4. in 6. odstavka 24. člena ZAzil. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik opozorjen na načela postopka in tudi na načelo, da mora tožnik navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil do konca zaslišanja (4. odstavek 24. člena ZAzil). Po presoji sodišča pa tožena stranka tudi ni kršila načela iz 6. odstavka 24. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka namreč pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnika v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Ker je tožena stranka ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil, je imela zakonsko podlago za odločitev v tako imenovanem pospešenem postopku. Tožnik očita tudi bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da gre pri tem za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.