Jedro

Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbe tožene stranke z dne 19. 11. 2013, 22. 5. 2013, 28. 8. 2014 in z dne 27. 5. 2014 (I. točka izreka), razvrstilo tožnico v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 4. 2013 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, brez prisilne drže vratne ali ledvene hrbtenice, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez hoje po stopnicah, deloma sede in deloma stoje, s polnim delovnim časom (II. točka izreka), naložilo toženki, da s posebno odločbo odloči o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. točka izreka), zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi (IV. točka izreka) in sklenilo, da mora toženka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 196,78 EUR. Glede delazmožnosti tožnice je sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda tako glede vzroka invalidnosti kakor stanja tožnice glede njene zmožnosti za opravljanje del na delovnem mestu proizvodni delavec.

2. Pritožuje se tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so zdravstvene težave izključno posledica delovne nezgode z dne 17. 2. 2011, saj je bila do takrat tožnica povsem zdrava v področju ledvene hrbtenice in brez vsakih težav pri profesionalnem delu in splošnih življenjskih aktivnostih. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 5, 8, 285. in drugim odstavkom 289. člena in po drugem odstavku 339. člena in sicer po točkah 8, 14 in 15, saj je sodišče kljub zavezanosti k načelu materialne resnice in preiskovalnemu načelu tožnici onemogočilo dokazovanje pravilnega, resničnega oziroma relevantnega dejanskega stanja pred obravnavano delovno nezgodo in poškodbo ledvene hrbtenice z dne 17. 2. 2011 in po njej, s tem da je zavrnilo bistvene dokazne predloge, s katerimi je tožnica dokazovala vzrok invalidnosti ter kategorijo invalidnosti. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničine osebne zdravnice, dokaz z anganžiranjem najprej tujega sodnega izvedenca medicinske stroke in tudi drugega nepristranskega domačega sodnega izvedenca, zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spisno gradivo Delovnega sodišča v Celju pod opr. št. Pd 415/2011 in v specificirano navedena izvedenska mnenja v citiranem spisu ter dokazni predlog za pridobitev mnenja izvedenca za VPD. Sodbo je oprlo na očitno nepravilno mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke B.B., katerega strokovna usposobljenost ne dosega nivoja prof. dr. C.C., dr. med. specialista ortopeda in prim. mag. D.D., dr. med. specialista ortopeda, ki sta podala v drugem postopku, pred istim sodiščem, strokovno argumentirano bistveno drugačno mnenje. Sodišče ni sprejelo argumentiranih navedb tožnice, da je izvedenec B.B., ne le očitno nerazpoložen tako do osebe prejšnjega pooblaščenca tožnice, kakor tudi do same tožnice, saj ni upošteval njenega opravičila, da zaradi akutnega bolovanja ne more priti na pregled, niti sodišče ni omogočilo za osebni pregled nadomestnega termina, kar kaže na prejudiciranje zadeve in očitno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi na kršitev določil 61. in 62. člena ZDSS-1. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenca B.B., ki je v sodnih in strokovnih krogih dobro poznan kot zavarovalniški zdravnik cenzor in po podajanju mnenj v korist zavarovalnih zavodov oziroma zavarovalnic. Meni, da je sodišče v zadevi ciljano angažiralo izvedenca, vedoč, da bo prav on podal za tožnico negativno mnenje. V nadaljevanju pritožba obširno pojasnjuje, zakaj meni, da sta mnenji C.C. in D.D. glede vzroka invalidnosti pravilni in zakaj so zaključki v izvedenskem mnenju izvedenca B.B. strokovno napačni. Nadalje pritožba meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejanski opis delovnega mesta, na katerem je bila tožnica zaposlena v času obravnavane delovne nezgode oziroma v času ugotavljanja invalidnosti, saj je bila ves čas razporejena na isto delovno mesto proizvodni delavec in se tako ne strinja z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe v točki 12. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča iz točke 13 obrazložitve, po kateri sodišče dvomi o verodostojnosti tožničine izpovedi glede prejšnjih težav s hrbtenico. Ta je bila do dneva delovne nezgode 17. 2. 2011 praktično povsem zdrava v področju ledvene hrbtenice in popolnoma zmožna za svoje delo. Meni, da je zdravstvena dokumentacija v tožničinem ZK kartonu bistveno pomanjkljiva in neskladna s tožničino popoškodbeno klinično sliko, kar bi se ugotovilo, če bi se zaslišala tožničina osebna zdravnica. Tožnica ni zmožna za svoje delo na delovnem mestu proizvodni delavec in bi jo bilo potrebno razvrstiti v I. ali vsaj II. kategorijo invalidnosti. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati dokazno moč pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 415/2011, priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo dvoje dokončnih odločb tožene stranke in sicer dokončno odločbo z dne 22. 5. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo z dne 19. 11. 2013, s katero je toženka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, prav tako je z odločbo z dne 27. 5. 2014 toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 8. 2014, s katero se je zavrnila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Brez podlage in neutemeljeno pritožba vztraja, da prim. B.B., dr. med. specialist ortoped in kirurg ni primeren izvedenec in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev. Zgolj navedba, da tožnica ne zaupa izvedencu B.B. in da izkustveno meni, da ne bo podal pravilnega in objektivnega mnenja, ker pozna način dela izvedenca, ker je ta zdravnik cenzor pri E. d. d., niso takšni razlogi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo predlog za izločitev navedenega izvedenca tudi sprejeti. Prim. B.B., specialist ortopedije in kirurgije nima poslovnih povezav s toženko, tudi v konkretnem primeru ni sodeloval z izvedenskimi organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS. Zgolj dejstvo, da sodeluje z E. kot zdravnik cenzor, samo po sebi ne more biti razlog za njegovo izločitev oziroma oceno, da je neprimeren izvedenec. Sodni izvedenci se imenujejo in delo opravljajo po določilih 84. - 91. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 27/07 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 251. člena ZPP so dolžni podati svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke in so pri tem tudi opozorjeni na posledice krive izpovedbe. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerega je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. V danem primeru je tožnik predlagal izločitev izvedenca po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, torej če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za okoliščine, ki so predvsem osebne narave, kot so na primer prijateljstvo, sovraštvo, pa tudi daljno sorodstvo do strank, zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Odklonitveni razlog pa ne more biti strokovno mnenje izvedenca izraženo na primer v nekem drugem postopku ali v strokovnem članku, ki je za eno izmed obeh strank neugodno. Tudi strokovno stališče izvedenca zavzeto pri opravljanju izvedeniške funkcije v nekem drugem postopku ne more biti odklonitveni razlog. Iz navedenega razloga okoliščina, da naj bi bil izvedenec zdravnik cenzor pri E. d. d., ki ni ne stranka v postopku, ne v drugem odnosu do strank in, da je v nekem drugem primeru podal mnenje, ki je drugačno od tistega, ki ga stranka pričakuje, ni izločitveni razlogi iz 6. točke 70. člena ZPP.

7. Sodni izvedenec je mnenje podal brez osebnega pregleda tožnice. Navedeno je storil po dopisu predsednice senata z dne 21. 9. 2015. Sodni izvedenec je mnenje o delazmožnosti tožnice podal glede na datum dokončne odločbe tožene stranke z dne 28. 8. 2013 in je pri tem upošteval celotno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnice. Na glavni obravnavi je tudi izpovedal, da na podlagi kliničnega pregleda tožnice nikakor ne bi mogel podati bolj natančnega mnenja, saj se pri izdelavi izvedeniškega mnenja v predmetni zadevi uporablja predvsem medicinska dokumentacija. Z navedenim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče in šteje, da s tem, ko tožnica ni bila osebno pregledana s strani postavljenega izvedenca, ni prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, navedeno pa v nobenem primeru tudi ne kaže na prejudiciranje zadeve s strani prvostopenjskega sodišča. 8. Prvostopenjsko sodišče podrobneje obrazloži, zakaj je zavrnilo dokaza z anganžiranjem tujega sodnega izvedenca in drugega domačega sodnega izvedenca. Dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca bi bil utemeljen, v kolikor bi prišlo do situacije iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, torej v primeru, če bi bilo v mnenju izvedenca nasprotje ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne bi dale odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, navedeni v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaza s postavitvijo drugih sodnih izvedencev (domačih ali tujih).

9. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, zakaj ni sprejelo dokazni predlog po zaslišanju osebne zdravnice tožnice. Osebna zdravnica res pozna zdravstveno stanje tožnice, vendar ni niti pooblaščena niti usposobljena za ocenjevanje delovne zmožnosti oziroma invalidnosti. Njeno mnenje pa je razvidno iz obeh predlogov za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Ne drži, da sodišče ne bi sprejelo dokaznega predloga, ki se nanaša na izvedenska mnenja, ki jih je pridobilo v drugem postopku Delovno sodišče v Celju v zadevi pod opr. št. Pd 415/2011. Tožena stranka, s tem da bi se izvedeniška mnenja iz navedene zadeve uporabila v tem sporu, ni soglašala. Prvostopenjsko sodišče se je seznanilo z mnenjem sodnega izvedenca za področje varstva pri delu F.F. in mnenjem sodnega izvedenca za področje ortopedije doc. dr. C.C. z dne 17. 9. 2013 in z dopolnitvijo tega mnenja z dne 22. 2. 2014, kakor tudi z mnenjem sodnega izvedenca D.D. z dne 9. 6. 2015. Vsa mnenja so bila izdelana za potrebe drugega sodnega postopka glede odškodninske odgovornosti in ostale premoženjske in nepremoženjske škode. Mnenja je sodišče upoštevalo kot del trditvene podlage tožnice. Pri tem je pravilno štelo, da so bila mnenja, izdelana za druge potrebe in da niso odgovorila na vprašanja, ki so odločilna v tem socialnem sporu, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.

11. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede del, ki jih je tožnica opravljala v času ugotavljanja invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve natančno pojasni opis delovnega mesta tožnice tako na delovnem mestu „proizvodni delavec“ z dne 12. 3. 2013, kakor kasnejši opis tožničinega delovnega mesta „proizvodni delavec IV“ z dne 23. 1. 2014. Navedena opisa sta povzeta že v izvedenskem mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 11. 2011, ki je navedeni opis povzela po obrazcu DD-1 z dne 12. 3. 2013, ki je bil izpolnjen s strani delodajalca, pooblaščenega zdravnika in strokovnega delavca. Enako velja za drugi opis, ki ga je invalidska komisija druge stopnje povzela v točki IV izvedenskega mnenja z dne 26. 8. 2014 in sledi opisu z obrazca DD-1 z dne 23. 1. 2014, ko je tožnica opravljala delo proizvodnega delavca IV, delo na fazi kitanja. Tako ne drži, da bi tožnica ves čas zaposlitve opravljala enaka dela na istem delovnem mestu proizvodni delavec. Opise in datume, od kdaj do kdaj je tožnica opravljala posamezna dela je povzel v svojem izvedenskem mnenju tudi sodni izvedenec. V poglavju ocena trajne delazmožnosti na strani 7 in 8. 12. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). V skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepe medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se invalidnost, po drugem odstavku istega člena, razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali niso zmožni opravljati svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega dela, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Kot svoj poklic se na podlagi določbe tretjega odstavka 63. člena šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

13. Za poškodbo pri delu se v skladu s 66. členom ZPIZ-2 štejejo: - poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; - poškodba povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti; - obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

V skladu s 67. členom se v določenih primerih za poškodbo pri delu po ZPIZ-2 šteje tudi poškodba, povzročena na način, določen v 1. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2, ki jo utrpi zavarovanec v zvezi z uveljavljanjem pravice do zdravstvenega varstva. Prav tako se za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, povzročena na način iz prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2, ki jo utrpijo zavarovanci v okoliščinah iz 20. in 21. člena tega zakona.

14. Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice pravilno tožnico razporedilo v III. kategorijo invalidnosti. Pri tožnici gre za kronično degenerativno obolenje progresivne narave na vratni hrbtenici in na ledveni hrbtenici. Spremembe se kažejo s kroničnim bolečinskim sindromom, ki jih ima tožnica v vratni hrbtenici že od leta 2007. Nevroloških izpadov na zgornjih okončinah ni imela. Gibljivost vratne hrbtenice je zmerno omejena. Na podlagi opravljenih rentgenskih slik in MR ledvene hrbtenice je ugotovljena degenerativna sprememba blage stopnje ledvene hrbtenice, okvara medvretenčne ploščice med 4. in 5. ledvenim vretencem z minimalno protruzijo medvretenčne ploščice. Pri tem operacijsko zdravljenje ni indicirano. Klinično so se simptomi degenerativnega obolenja kazali s kroničnim bolečinskim sindromom in omejeno gibljivostjo ledvene hrbtenice brez nevroloških izpadov ali znakov lumboišialgije, kar pomeni, da živčne korenine, ki izhajajo iz ledvene hrbtenice niso bile utesnjene ali kakorkoli drugače dražene (izvid z dne 2. 4. 2014). Pri tožnici so na rentgenskih slikah iz leta 2012 ugotovljene tudi degenerativne spremembe na prsni hrbtenici, ki so blage in klinično niso povzročale posebnih simptomov. Tako je ugotoviti, da ima tožnica degenerativno obolenje celotne hrbtenice, pri tem so na vratni in prsni hrbtenici spremembe v manjšem obsegu, na ledveni pa spremembe bolj izražene. Rizični dejavnik za poslabšanje kroničnega obolenja celotne hrbtenice in s tem povečanje ali poslabšanje klinične simptomatike, ki se pri tožnici manifestira v obliki kroničnega cervikalnega sindroma in kroničnega lumbalnega sindroma je delo, ki zahteva fizične aktivnosti, ki so povezane z dvigovanjem bremen, prenašanjem bremen, z delom v prisilni drži vratu, ledvene hrbtenice ter hoje po stopnicah. Glede na navedeno je tožnica sposobna opravljati lažje fizično delo brez prisilne drže vratne ali ledvene hrbtenice, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez hoje po stopnicah, deloma sede in deloma stoje, v polnem delovnem času.

15. Navedeno pomeni, da je pri tožnici podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s prej navedenimi stvarnimi razbremenitvami.

16. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

17. Pritožba se v največji meri ukvarja s tem, da naj bi bil vzrok invalidnosti poškodba pri delu in ne bolezen.

18. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda in dodatno dopolnilno mnenje in ga tudi zaslišalo. V zvezi z delovno nezgodo, ki se je pripetila 17. 2. 2011 je izvedenec pojasnil, da je šlo za preobremenitev oziroma za tako imenovano hotno dejanje brez nepričakovanega zunanjega dejavnika, pri katerem ne more priti do okvare medvretenčne ploščice, v kolikor je le-ta zdrava. Šlo je za akutne bolečine v križu oziroma v ledveni legi. Z rentgenskim slikanjem so bile izključene poškodbe na skeletu. Zdravljenje bolečine je potekalo ambulantno, tožnica je bila 6 tednov v bolniškem staležu. V dogodku z dne 17. 2. 2011 ni prišlo do kakršnekoli utesnitve živca, v kolikor bi pri tem dogodku prišlo do medvretenčne kile, bi bila simptomatika jasna in sicer z znaki lumboišialgije, kar pomeni, da bi bile prisotne bolečine v spodnjih okončinah. O tem v zdravstveni dokumentaciji ni zapisov o kakršnikoli nevrološki okvari oziroma nevroloških izpadih, kot so izpad senzibilitete, izpad motorike, motnje odvajanje vode in blata. Šlo je torej za akutno bolečino brez medvretenčne kile. Tudi po tem dogodku 14 mesecev ni podatkov o morebitnih težavah tožnice s hrbtenico. Ponovno se je zdravljenje začelo 5. 6. 2012 najprej pri osebnem zdravniku, nato pri ortopedu, ugotovljene so bile le degenerativne spremembe v ledveni hrbtenici z znaki osteohondroze, predvsem na segmentu L4-L5. 19. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede vzroka za nastanek invalidnosti. Pri tem šteje, da je izvedenec natančno pojasnil, zakaj gre za bolezen, torej za degenerativne spremembe, ki pogojujejo invalidnost pri tožnici in zakaj ne za poškodbo pri delu. Osnovni vzrok težav tožnice je torej bolezen, obremenitev, do katere je prišlo 17. 2. 2011 pa je rizični faktor. Povod oziroma sprožilni moment pomeni kvečjemu posredni, ne pa neposredni vzrok, ki bi moral biti podan za nastanek invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Pri tožnici tudi ni bilo medicinske indikacije za operativni poseg. Izvedenec je tudi natančno pojasnil, da je MR v tožničinem primeru pokazala degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici (na nivoju L4-L5) z verjetno razpoko v vezivnem prstanu, vendar brez evidentne medvretenčne kile, kar pomeni, da v tistem času, ko je bila narejena slika, ni prišlo do ekstruzije medvretenčne žilatinozne mase. Do take poke ne more priti zaradi delovanja travme, torej zunanje sile, na zdravem diskusu, le v primeru ekstremno velikih sil, lahko pride do raztrganja celotnega diskusa in to predvsem v vratnem delu hrbtenice ob izpahih, sicer pa ob večjih silah praviloma pride do zloma hrbteničnih vretenc, ne pa do izoliranih raztrganin medvretenčnih ploščic, saj je medvretenčna ploščica izredno izolirana s kostnim delom hrbtenice in nanj priraščena. Iz teh razlogov, glede na izvid MR sodišče nima nikakršnega dvoma, da gre pri tožnici za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je osnovni vzrok za njene težave bolezen, obremenitev, do katere je prišlo 17. 2. 2011, pa je rizični faktor. Ta dogodek ni bil neposredni vzrok za kasnejše tožničine težave, temveč zgolj za akutno bolečino, ki pri takšnih obremenitvah lahko nastane zaradi nenadnega, nepričakovanega giba v sklepih ledvene hrbtenice, ne pa na medvretenčni ploščici. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da izvedenec ni natančno pojasnil posledic dogodka z dne 17. 2. 2011 oziroma zakaj je pri tožnici vzrok invalidnosti bolezen in ne poškodba pri delu.

20. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 se je tožnica sklicevala tudi na zadevo, ki se vodi pred Delovnim in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Ps 126/2013, kjer naj bi bil ugotovljen pravilni vzrok delovne nezgode z dne 17. 2. 2011. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi s sodbo I Ps 126/2013 z dne 10. 12. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je bila tožnica od 24. 11. 2012 do 7. 11. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu, saj je štelo, da je bolniški stalež posledica bolezni, kar je bilo potrjeno tudi pred pritožbenim sodiščem s sodbo Psp 89/2016 z dne 8. 6. 2016. 21. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo dokazno moč pravnomočne sodbe delovnega sodišča v zadevi pod opr. št. Pd 415/2011 in v tej zadevi pridobljena izvedenska mnenja drugih izvedencev.

22. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.