Jedro

Ker prva toženka kot delodajalec ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnika v specifičnem okolju trezorja, v katerem so se na policah v višini dveh metrov nahajale ne povsem stabilne plombirane vreče s kovanci, težke okoli 20 kg, je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker je ena izmed vreč padla nanj, krivdno odgovorna.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni, tako da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 12.000,00 EUR tečejo od 28. 4. 2008 do plačila, obrestni zahtevek za obdobje od 25. 4. 2008 do 28. 4. 2008 pa se zavrne.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4 .2008 do plačila, in odločilo, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku stroške postopka, in sicer stroške njegovega pooblaščenca v znesku 1.551,84 EUR ter stroške za izvedenca medicinske stroke v znesku 585,12 EUR, vse v 8 dneh, po izteku tega roka z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženki.

Prva toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj se je tožnik poškodoval pri dviganju vreče s kovanci. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke v mnenju z dne 20. 2. 2011, ki ni z gotovostjo potrdil, da je poškodba nastala pri prestrezanju poštne vreče, zato je v tem delu podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izvedenskega mnenja. Nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino izpovedi prič je podano s tem, ko je sodišče upoštevalo izpoved I.K., ki je povedal, da misli, da je poštno vrečo s kovanci tožnik refleksno prestregel in da njenega padca ni videl. B.T. je povedal, da po nezgodi ni nikoli slišal, da bi do poškodbe prišlo pri prestrezanju vreče in se o tem niso pogovarjali. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpoved navedenih prič v celoti, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpovedi drugih prič (P.T. in J.K.) niso izpodbile vsebine prijave poškodbe pri delu oziroma tega, da je tožnik dvignil, ne pa prestrezal vrečo. Da se je tožnik poškodoval pri dvigovanju vreče, je bilo večkrat zapisano v listinah in obrazcih. V prijavi poškodbe pri delu na predpisanem obrazcu, ki je javna listina, je navedeno, da je do poškodbe prišlo pri dvigovanju bremena v trezorju. Enako je navedeno v poškodbenem listu z dne 26. 9. 2007 in v kartonu medicinske dokumentacije. Po mnenju prve toženke je do poškodbe prišlo pri dvigovanju bremena, saj ni verjetno, da je prišlo do večkratnega pomotnega zapisa. Ker se za prijavo poškodbe pri delu (javno listino) domneva, da so podatki in dejstva v njej resnični, tožnik pa neresničnosti zapisa ni uspel dokazati, je sodišče prve stopnje napravilo zmoten dejanski zaključek.

Meni, da je bil tožnik usposobljen za varno delo. Glede na to, da delovno mesto tožnika ne spada med delovna mesta z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare, od leta 1996 dalje tožnika ni bilo potrebno usposabljati niti preverjati njegovo znanje s področja varnosti in zdravja pri delu. Za delovno mesto ni bilo potrebno ponoviti periodičnega preizkusa. Prva toženka bi lahko ob pripravi izvedenskega mnenja, če bi sodni izvedenec s področja varnosti pri delu to zahteval, posredovala oceno tveganja za delovno mesto, zato ni sprejemljiv zaključek sodišča, da ocene tveganja ni imela izdelane v času ogleda. Poleg tega bi se do ocene tveganja izvedenec lahko vsebinsko opredelil tudi kasneje. Sodišče je upoštevalo izvedensko mnenje, pri čemer ga ni povzelo v celoti. Prva toženka je poskrbela, da do zdrsa vreče s police ne bi prišlo, sodni izvedenec pa je pojasnil, da je imel tožnik glede na nastalo situacijo in pogoje v prostoru možnost, da odskoči in se umakne brez nevarnosti za svoje zdravje. Prav tako je sodni izvedenec ocenil, da ne gre za delo z večjim tveganjem za poškodbe. Poštna vreča nedvomno ni take vrste delovna oprema, da bi bilo ravnanje z njo potrebno urediti s pisnim navodilom. Od vsake povprečno skrbne osebe je mogoče pričakovati, da se zaveda možnosti samopoškodbe, če prestreza 20-kilogramsko padajočo vrečo. Tudi police, na katerih je vreča stala, so bile globoke 70 cm prav zaradi nehomogenega bremena in ne previsoke, torej niso predstavljale nevarnosti.

Ob presoji, da gre za opustitev dolžnega ravnanja delodajalca, bi moralo sodišče ugotoviti pravno pomembno vzročno zvezo med opustitvijo in nastalo škodo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je podana vzročna zveza med poškodbo tožnika in delovnim okoljem. Po mnenju prve toženke tudi posebno navodilo, periodični pregledi delovnega okolja, navodilo za uporabo poštnih vreč in usposabljanje tožnika ne bi preprečili hipne reakcije in poškodbe. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je delovno mesto neurejeno z vidika preprečevanja padcev vreč s polic. Takšen zaključek je zmoten in v nasprotju z namenom predpisov s področja varnosti pri delu. Prva toženka je storila vse, da je delo na delovnem mestu, ki ga opravlja tožnik, potekalo varno, tožnik pa je imel možnost, da opusti prestrezanje vreče, zato je v vzročni zvezi s poškodbo le njegovo ravnanje. Prav tako se je sodišče nezadostno opredelilo do sokrivde tožnika za delovno nezgodo. Tožnik je imel več možnosti, da bi se izognil poškodbi, zato je za nezgodo v pretežni meri oziroma izključno odgovoren sam.

Podredno izpodbija višino prisojene odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Do njenih navedb, ki jih je s tem v zvezi podala tekom postopka, in ugovora v zvezi z zvišanjem tožbenega zahtevka se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da stopnja in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu niso dosegle takšnega obsega, ki bi utemeljeval prisojeno odškodnino. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je pretirana. Tožnik dejansko zmore vse aktivnosti kot pred poškodbo, z omejitvijo dvigovanja težjih bremen. Ne zmore le izrazito težkih obremenitev leve roke. Brez obrazložitve je sodba o zapadlosti obveznosti prve toženke, pri čemer je obrestnem delu zahtevka prva toženka ugovarjala že tekom postopka na prvi stopnji.

Tudi druga toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moral tožnik dokazati pravno relevantno vzročno zvezo med opustitvijo prve toženke in nastalo škodo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, v čem obstoji vzročna zveza med tožnikovo poškodbo v trezorju in delovnim okoljem, oziroma ni jasno, v kakšni zvezi z nezgodo tožnika naj bi bili periodični pregledi delovnega okolja ali navodila o manipuliranju s poštnimi vrečami. Zaključek o potrebnosti ustrezne ureditve delovnega okolja je kvečjemu laična in arbitrarna ocena sodišča prve stopnje, ki je z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu nesorazmerna in pretirana. Sodišče ni ocenilo ugotovitve izvedenca, da je bilo na policah z globino 70 cm in z zaokroženim robom, širokim približno tri milimetre, ki preprečuje zdrse, dovolj prostora za zlaganje vreč na polico na način, da te ne padajo s polic. Zahteva, da bi moral delodajalec delovno mesto v trezorju organizirati tako, da bi preprečil vsako potencialno nevarnost, je pretirana in neživljenjska. Pri delu, ki je razmeroma enostavno in ga lahko obvlada vsak povprečen odrasel človek, prva toženka ne more preprečiti prestrezanja bremena z eno roko. V dani situaciji je imel tožnik glede na pogoje v prostoru možnost opustiti prestrezanje vreče brez nevarnosti za svoje zdravje. Pravno relevantna vzročna zveza obstaja zato le med ravnanjem tožnika in utrpelo poškodbo. Sicer pa o vzročni zvezi izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze niti izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da so opustitve prve toženke v vzročni zvezi s poškodbo tožnika. Poštna vreča nedvomno ni delovna oprema, katere uporabo bi bilo treba urejati s pisnim navodilom. Gre za očitno instinktivno reakcijo tožnika v okoliščinah, ki njegove varnosti niso ogrožale. Za reakcijo tožnika delodajalec ne more biti odškodninsko odgovoren. Napačna in glede na vse obrazloženo je po stališču druge toženke tudi odločitev, da ni podana sokrivda tožnika za škodni dogodek. Podredno druga toženka izpodbija višino prisojene odškodnine. Trdi, da sodba nima razlogov o zapadlosti obrestnega zahtevka. Priglaša materialne stroške poštnine.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Deloma nepravilna je le odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine.

Ni podana v pritožbah večkrat očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako pritožbeno sodišče ne ugotavlja protispisnega povzemanja pisnega mnenja izvedenca varnosti pri delu ter izpovedi prič glede načina nastanka delovne nezgode, zato ni podana s strani prve toženke smiselno zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o krivdni odškodninski odgovornosti je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Tožnik se je poškodoval dne 24. 9. 2007 pri opravljanju dela na delovnem mestu kartist. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je do poškodbe prišlo pri delu, ko je v trezorju prve toženke padla vreča, napolnjena s kovanci, težka okrog 18 do 20 kg, ki jo je tožnik skušal reflektorno (podzavestno) prestreči. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri prestrezanju padajoče vreče in ne pri njenem dvigovanju. Obrazec - prijava poškodbe pri delu z dne 4. 10. 2007 (priloga A/2) - se po določbah Pravilnika o obrazcih in listinah na področju zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 129/2004 s spremembami) uporablja v postopkih uveljavljanja pravic zavarovanih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato takšna listina v tem odškodninskem sporu lahko predstavlja le listinski dokaz, pri čemer je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v listini neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov pravilno ugotovilo, da je zapis v prijavi poškodbe pri delu (B/1) glede nastanka poškodbe posledica dogovarjanja s tehnologom B.T., zaradi česar je prišlo tudi do napačne navedbe v obrazcu prijava nezgode pri delu. Ta ni bila izpolnjena takoj po nezgodi, ampak kasneje. Svojih ugotovitev o načinu nastanka poškodbe sodišče prve stopnje ni oprlo le na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je prestrezanje težjega predmeta oziroma vreče štel za verjetnejši način nastanka poškodbe, temveč na izpovedi tožnika in priče I.K., ki se je za razliko od ostalih zaslišanih prič skupaj s tožnikom nahajala v trezorju v času delovne nezgode. Tožnikovo izpoved je potrdil njegov sodelavec I.K., ki je povedal, da je nalagal vreče na polico v trezorju, tožnik pa je vreče popisoval. Iz izpovedi priče I.K. izhaja, da je bila vreča napolnjena z drobižem in da so se vse vreče v času nezgode nahajale na vozičku. Izrecno je izključil možnost, da bi tožnik dvignil katerokoli vrečo. P.T., varnostni inženir pri toženi stranki, pa je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je po opravljeni interni raziskavi delovne nezgode ugotovil, da je pri padanju vreče z višine 196 cm tožnik podzavestno skušal vrečo zadržati z levo roko in se poškodoval. Iz listine (A/11) je še razvidno, da je tožnik na napačen zapis načina nastanka poškodbe v prijavi poškodbe pri delu opozoril nadrejenega J.K., vendar mu je bilo ob tem rečeno, da se mora prijava ujemati z medicinsko dokumentacijo in se zapisov ne da spreminjati. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov utemeljeno upoštevalo izpoved tožnika in priče I.K., ne pa podatkov iz medicinske dokumentacije in prijave poškodbe pri delu. Takšna dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva, zato so navedbe prve toženke, da je do poškodbe prišlo pri dvigovanju poštne vreče, neutemeljene, saj je dokazano, da do nezgode ni prišlo pri dvigovanju vreč s strani tožnika.

Po 43. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prva toženka kot delodajalec ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnika v specifičnem okolju trezorja, v katerem so se na policah v višini cca dveh metrov nahajale ne povsem stabilne plombirane vreče s kovanci, težke okoli 20 kg, ki predstavljajo specifično breme. Skrbnost zagotoviti ustrezne pogoje dela je strožja, ko gre za delodajalca, saj odgovarja s profesionalno odgovornostjo (drugi odstavek 6. člena OZ). Prva toženka ni poskrbela za to, da bi bila v času nezgode izdelana ustrezna ocena tveganja, da bi bilo v slovenskem jeziku izdano navodilo za poslovanje s poštnimi vrečami (ta so bila v italijanskem jeziku, s čimer je bilo kršeno določba četrtega odstavka 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004), da se izvedejo ustrezne periodične preiskave delovnega okolja, kar je v nasprotju z določbo 7. alinee 15. člena ZVZD, niti ni zagotovila ustreznega usposabljanja tožnika v objektu oziroma prostoru, kjer je do nezgode prišlo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki prve toženke glede pomanjkljivosti programa usposabljanja za varno opravljanje dela. Sodni izvedenec s področja varnosti pri delu varnosti D.L. je prepričljivo pojasnil, da bi morala prva toženka izvesti usposabljanje tožnika po določbah ZVZD, veljavnega v času delovne nezgode. Usposabljanje, na katerega se v pritožbi ponovno sklicuje prva toženka, je bilo izvedeno 7 let pred izgradnjo objekta, v katerem je prišlo do nezgode, in katerega naj bi poznal pri praktičnem usposabljanju na delovnem mestu. Sklicevanje na to, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo v letu 1996, je zato neutemeljeno. Po oceni sodnega izvedenca takrat uporabljen program in opravljen preizkus usposobljenosti ni bil skladen z veljavno zakonodajo, hkrati pa nov program usposabljanja, ki je bil objavljen v glasilu prve toženke št. 3/2008 nima nič skupnega z obravnavano delovno nezgodo, saj je bil izdan po njej in ni upošteven. Prva toženka se ravno tako neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki jo je naknadno predložila. Kljub jasno izraženi zahtevi sodnega izvedenca po pridobitvi potrebnih (manjkajočih) dokumentov ob ogledu prva toženka vse do izdelave izvedenskega mnenja ni posredovala tehničnega dela izjave o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto kartista v trezorju, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno upoštevati kasneje posredovane ocene tveganja in ocene prve toženke, da delovno mesto tožnika ni nevarno za poškodbe. Četudi prva toženka poštne vreče ni štela med nevarno delovno opremo, to ne pomeni, da ji tehnične dokumentacije in navodil o ravnanju z njo ni bilo treba imeti v skladu z varnostnimi predpisi, ki so veljali v času nezgode. Pravilno zato zaključuje sodišče prve stopnje, da bi morala prva toženka v okviru dolžnosti zagotavljanja varnega dela upoštevati, da vreča s kovanci ni homogeno breme in se lahko kovanci premikajo ter s tem spreminjajo težišče vreče, kar lahko povzroči njen padec, ter v skladu s tem sprejeti ustrezno varnostno oceno in ukrepe, predvsem pa delavce z razumljivimi pisnimi navodili poučiti, kako naj ravnajo s poštnimi vrečami.

Na podlagi navedenih ugotovitev je utemeljen zaključek, da prva toženka kot delodajalec, ki je imel v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženki, ni ravnala tako, kot je (po pravilih stroke) treba. Ker prva toženka ni ukrenila vse potrebno, da bi preprečila nastanek delovne nezgode, za nastalo škodo krivdno odgovarja. Četudi so bile po ugotovitvi izvedenca police dovolj široke in s prilagojenim robom, tovrstne nezgode pa redke, so v 11. točki obrazložitve te sodbe navedene opustitve v konkretnem primeru negativno vplivale na varno delo tožnika, pri čemer je neutemeljeno navajanje druge toženke, da ni podana t. i. naravna vzročnost med delovnim okoljem in tožnikovo poškodbo.Ta teorija o vzročni zvezi v primeru opustitev dolžnih ravnanj ne pride v poštev, saj opustitev sama po sebi namreč nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Z opustitvami so bila kršene varnostne norme, ki zapovedujejo določeno ravnanje, zato je tožnikovo poškodbo po teoriji o ratio legis vzročnosti potrebno pripisati prvi toženki.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na način nastanka poškodbe pri tožniku, ko je prišlo do nenadnega zdrsa okoli 20 kg težke poštne vreče z višine dveh metrov, ni mogoče govoriti o prispevku tožnika k nastali škodi. Ocena izvedenca, da je imel tožnik možnost izogniti se nastanku škode in opustiti prestrezanje vreč s kovanci, je zgolj hipotetična. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri prestrezanju 20 kg padajoče, s kovanci napolnjene vreče, ki je tožnik ni zložil na polico (to je delal sodelavec) in katere padec bi po mnenju izvedenca po veliki verjetnosti povzročil poškodovanje plombe na zapiralu, kar bi zahtevalo dodatno delo (dodaten čas za ponovno štetje kovancev), za impulzivno reakcijo tožnika, zaradi česar v danih okoliščinah ni mogoče govoriti o njegovi nepazljivosti ali soodgovornosti. Pritožbene navedbe obeh toženk o sokrivdi tožnika so zato neutemeljene.

Ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo celotno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljeni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zvišal z 10.600,00 EUR na 12.000,00 EUR. Ob pravilni ugotovitvi, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev spornega razmerja med strankama, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP s sklepom na glavni obravnavi dne 3. 10. 2011 ugodilo. Navedbe prve toženke, da sodišče prve stopnje za dopustitev spremembe tožbe ni imelo podlage, so zato neutemeljene.

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke S.T.. Tožnik je v posledici delovne nezgode utrpel delno utrganje tetive nadlahtne mišice leve roke, kar je težka telesna poškodba. Začasno je bil nezmožen za delo od 26. 9. 2007 do 2. 2. 2008, od 3. 2. 2008 do 9. 4. 2008 pa je bil nezmožen za delo v polovičnem delovnem času. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, opravičujejo tožnika do prisojene odškodnine. Pri odmeri odškodnine za utrpljene telesne bolečine so upoštevane srednje hude fizične bolečine nekaj dni po poškodbi, lahke fizične bolečine naslednja dva meseca v stalnem trajanju, po tem času pa so pričele popuščati in so se še pojavljale kasneje v času dveh do treh mesecev pri obremenitvi mišic. Izvedenec dopušča možnost, da se občasne lahke fizične bolečine še pojavljajo pri težjih fizičnih obremenitvah, ki jih tožnik ne zmore v enakem obsegu kot pred poškodbo. Tožnik je trpel lahke fizične bolečine bolečine tekom zdravljenja, ki so trajale skupno tri mesece. V tem času so bili opravljeni boleči klinični pregledi in preiskave. Tožnik je bil rentgensko slikan in je jemal tablete proti bolečinam. Dva dni je bil hospitaliziran, nositi je moral longeto in ruto povezovalko ter opraviti fizikalno terapijo. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 6.000,00 EUR primerna, zato je pritožbeno zavzemanje toženk za zmanjšanje odškodnine neutemeljeno.

Iz ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik utrpel srednje hud primarni strah, nato pa še strah srednje stopnje 7 dni po dogodku, srednji strah lažje stopnje pa je bil prisoten še 4 do 6 tednov po poškodbi. Več mesecev se je pojavljal občasni lažji sekundarni strah v obliki začasne zaskrbljenosti zaradi same poškodbe. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je zadoščenje iz tega naslova v znesku 2.000,00 EUR nekoliko previsoko, toda skupaj z utrpelimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 4.000,00 EUR (tožnik je po poškodbi previden in ne dviguje več tako težkih predmetov kot pred poškodbo, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa znaša okoli 4%, zaradi česar je dejansko manj aktiven kot pred poškodbo), je seštevek zneskov iz navedenih naslovov še vedno ustrezno umeščen v okvire, ki jih sodna praksa prisoja za take primere. Prisojena odškodnina 12.000,00 EUR ustreza višini 12,25 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, obenem pa je primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih in ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih.

Delno utemeljena je pritožba toženk le v delu, ki se nanaša na datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. Kadar rok za izpolnitev ni določen, skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V skladu z navedeno določbo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska ne tečejo od 25. 4. 2008 dalje, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, temveč od 28. 4. 2008, ko je prva toženka prejela predpravdni odškodninski zahtevek, v katerem ni bil določen rok za izpolnitev obveznosti, to pa je dan, ko je zamuda nastala.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Druga toženka je s pritožbo le delno uspela glede stranske terjatve, in sicer glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti, zato je pritožbeno sodišče njen pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.