Jedro

Ker je bil udarec v ramo, v kateri je bila rotatorna manšeta verjetno že predhodno okvarjena, sprožilni moment za tožničine težave, je podana vzročna zveza med škodo (tožničinimi kliničnimi težavami) in škodnim dejanjem (toženčevim protipravnim ravnanjem).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je tožnik dolžan toženki plačati odškodnino v višini 4.280,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.231,37 EUR od 14.7.2008 dalje do plačila, od zneska 49,61 EUR od 21.8.2008 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 427,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek za še zahtevanih 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2008 dalje, za plačilo 327,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2008 dalje, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.231,37 EUR za čas od 7.7.2008 do 13.7.2008, zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženec izpodbija prisodilni del sodbe, glede tožnice, ki navaja, da se „pritožuje zoper sodbo“, pa gre šteti, da sodbo izpodbija samo v zavrnilnem delu, torej v delu, v katerem ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, priglašata tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica pritožbenega odgovora ni podala, toženec pa se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Toženec trdi, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, „ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki“. Trdi, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo, „da je toženec najprej dejal, da se je tožnica začela dreti, na vprašanje kaj, pa je opisal, da je pri tem dejala, da se ne bo toženec drl na njo in da ji ne bo grozil,“ toženčevo izpovedbo iztrgalo iz konteksta in ji dalo drug pomen, saj je bistvo toženčeve izpovedbe v tem, da tožnici ni grozil in se nanjo ni drl. Sprva velja pojasniti, da je očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) podana takrat, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino kot jo ima v tem listinskem gradivu. Ta postopkovna kršitev je podana torej le v primeru, ko gre za nepravilen prenos podatka. Pritožba prvemu sodišču ne očita nepravilnega prenosa določenega dela toženčeve izpovedbe v razloge sodbe, ampak graja pravilnost ocene toženčeve izpovedbe ter ugotovitve, da se je toženec drl na tožnico. Ker je postopkovni očitek torej po vsebini usmerjen v kritiko dejanskega stanja, bo obravnavan v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Nadalje pritožba toženca prvemu sodišču očita, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj se hkrati ugotavlja, da je bilo zdravljenje zaključeno 21.8.2008, neugodnosti v času zdravljenja pa so bile priznane le za čas do 15.6.2008. Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva in nedvoumna, saj iz nje izhaja, da je prvo sodišče neugodnosti v času zdravljenja priznalo do 15.6.2008, ker po tem času posebno zdravljenje ni bilo več potrebno, saj so bile težave le še minimalne ter da je bilo zdravljenje zaključeno 21.8.2008, ker so do takrat tudi minimalne težave prenehale. Ker ti razlogi sodbe med seboj niso v nasprotju, sodba ni pomanjkljiva in zato tudi postopkovna kršitev, ki po vsebini predstavlja očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

Tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Pravdno sodišče je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca kot storilca kaznivega dejanja zato vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Dejstvi, ki ju izpostavlja toženčeva pritožba, da je vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno kazensko sodbo in zahteva za obnovo kazenskega postopka, nista relevantni. Iz enakega razloga ne morejo biti relevantne niti trditve, usmerjene v izpodbijanje obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, saj ugotovitve iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, da je toženec telesno poškodoval tožnico, v pravdnem postopku ni mogoče postavljati pod vprašaj.

Toženec v pritožbi izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče slediti ugovoru sokrivde, in sicer iz razloga, ker sta toženčeva žena in sin potrdila, da se toženec na tožnico ni drl in ji ni grozil, ker iz toženčeve izpovedbe izhaja, da je tožnica začela z glasnim govorjenjem, in ker se je tožnica ves čas od obravnavane poškodbe dalje, tekom kazenskega in pravdnega postopka obnašala manipulativno in neverodostojno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prišla v toženčevo stanovanje zaradi ogleda madeža na stropu toženčevega stanovanja, o katerem jo je obvestila toženčeva žena ter katera jo je tudi pozvala, naj problem uredi. Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da je bil toženec zaradi ponavljajočega madeža jezen že pred prihodom tožnice, je zaključek prvega sodišča, da je toženec s povišanim tonom govora prvi presegel okvir običajnega sosedskega prerekanja, izkustveno povsem sprejemljiv. Zato njegove pravilnosti gornja pritožbena kritika ne more izpodbiti. Ker je torej toženec prvi pričel govoriti s povišanim tonom, v prepiru pa je nato tožnico z rokami prijel za vrat in jo z desno ramo in glavo udaril ob steno, se tudi napadeni zaključek prvega sodišča, da ugotovljeno vpitje in obnašanje oškodovanke napram tožencu in njegovi ženi ne more biti podlaga za toženčevo razbremenitev odgovornosti, izkaže za povsem pravilnega.

Diagnoza „obstoj stanja po natrganju rotatorne manšete“ predstavlja medicinsko opredelitev telesne poškodbe. Okoliščina, zakaj je prišlo do natrganja rotatorne manšete, zaradi degenerativnih sprememb ali zaradi udarca v ramo, niti ni bistvena, saj vzrok telesne poškodbe sam po sebi ni podlaga za prisojo odškodnine za negmotno škodo. Povedano še drugače to pomeni, da je za obravnavani primer odločilno le, ali je tožničina klinična slika posledica udarca v ramo. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je bil udarec v ramo, v kateri je bila rotatorna manšeta verjetno že predhodno okvarjena, sprožilni moment za tožničine težave, je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je vzročna zveza med škodo (tožničinimi težavami) in škodnim dejanjem (toženčevim protipravnim ravnanjem) podana, saj prej tožnica zaradi natrgane rotatorne manšete ni imela nobenih težav.

V zvezi z ugotovljenim obsegom škode toženec trdi, da so bolečine trajale le 14 dni, da je tožničine težave podaljšalo dejstvo, da ni ravnala po navodilih zdravnika, da (vsi) pregledi niso bili potrebni, da je tožnica preglede opravljala v svojem delovnem okolju, brez da bi ji bilo potrebno čakati, ker je v bolnišnici zaposlena, da so se zato tudi zdravniki v izvidih potrudili pri opisovanju težav, ter da tožnica ni dokazala bodočih bolečin. Tožnica pa trdi, da je sodišče pri ugotavljanju sposobnosti za opravljanje fizičnih opravil nepravilno sledilo fotografijam. S temi trditvami pritožbi izpodbijata ugotovitve prvega sodišča, sprejete na podlagi mnenja izvedenca T., katerega ugotovitev pa z gornjimi argumenti pred prvim sodiščem niti nista izpodbijali. S pritožbenimi novotami, glede katerih se niti ne pojasnjuje, zakaj niso bile podane že predhodno, pravilnosti po prvostopnem sodišču ugotovljenih napadenih dejstev ni moč izpodbiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Toženec zmotno trdi, da je prvo sodišče upoštevalo alergijo na analgetike kot neugodnost. Iz razlogov sodbe sicer izhaja, da je bil za tožnico neugoden pojav alergije, ker je zato nehala jemati analgetike. Vendar te neugodnosti pri obsegu škode prvo sodišče ni upoštevalo, saj tožnica ni več trpela bolečin, ter ji zato analgetikov ob pojavu alergije itak ni bilo več treba jemati.

Toženec nadalje zmotno trdi, da tožničine težave niso z ničemer objektivizirane, saj je sodišče obseg škodnih posledic ugotovilo tudi na podlagi mnenja izvedenca. S trditvijo, da je tožnica začela na vrtu delati 14 dni po poškodbi, toženec ne more izpodbiti pravilnosti prvostopne ugotovitve glede trajanja sekundarnega strahu in glede trajanja potrebnega bolniškega staleža. Dejstvo, da je tožnica pričela z delom na vrtu, samo po sebi namreč ne more pomeniti, da od tega trenutka dalje ni več trpela straha zaradi izida zdravljenja oziroma, da od tega trenutka dalje bolniški stalež ni bil več potreben.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče z odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnici nastale nepremoženjske škode, ki s pritožbama ni bil izpodbit, je razviden iz razlogov na sedmi in osmi strani prvostopenjske sodbe. Ob ugotovitvah prvega sodišča o telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, v katerih se poudarja oziroma minimalizira pomen za odmero višine odškodnine odločilnih dejstev, izkažejo za nekoliko pretirane. Prvo sodišče je namreč v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine za posamezne oblike škode. Tudi skupni odmerjeni znesek 4.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 3,8 takratne povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Zneski denarne odškodnine pa tudi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Ker se je tako izkazalo, da razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niso podani, ter da ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi, ki sta se tako izkazali za neutemeljeni, zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Glede na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, toženčev odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi te zadeve, morata trpeti vsaka svoje stroške, ki so jima z vložitvijo pritožb oziroma odgovora na pritožbo nastali (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).