Jedro

Tožnik je kot edini družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (fizična oseba, delavec) sklenil delovno razmerje z družbo (pravna oseba, delodajalec), tako da izpolnjuje pogoje za za obvezno zavarovanje iz delovnega razmerja in iz naslova družbeništva. Obvezno se zavaruje iz naslova delovnega razmerja, ker je ta podlaga v zakonu navedena pred zavarovanjem iz naslova družbeništva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6.10.2004 in iste opravilne številke z dne 1.2.2005. Tožnik ima lastnost zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 17.3.2004 dalje po 13. členu ZPIZ-1. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 701,01 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 206,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 1.2.2005 in ugotovi, da ima od 17.3.2004 dalje status zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri K. d.o.o. in je zavarovan na podlagi 01 ter da mu je toženec dolžan povrniti vse pravdne stroške, v roku 15 dni od dneva izdaje prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in v nasprotju z osnovnimi načeli gospodarskega prava ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR). Meni, da je jedro spora v vprašanju, ali ZPIZ-1 daje tožencu diskrecijsko pravico, da ugotavlja skladnost vsebine listin, ali daje 2. odstavek 15. člena zakona podlago za zavarovanje zavarovanca na podlagi družbeništva v družbi, kljub obstoju pravno veljavne pogodbe o zaposlitvi, ali ZDR prepoveduje sklenitev pogodbe o zaposlitvi med družbo in poslovodno osebo, ki je hkrati družbenik družbe. Na to vprašanje sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Meni, da je 15. člen ZPIZ-1 uporabiti le, če zavarovanec ni zavarovan na drugi podlagi. Tožnik pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je imel pravno podlago za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja in ne na podlagi družbeništva. Vztraja pri stališču, da pravice izvirajo iz dela in ne iz družbeništva. Toženec je prekoračil obseg svojih pooblastil in presojal pravilnost predložene pogodbe o zaposlitvi. Stališče prvostopnega sodišča, da pogodba o zaposlitvi tožnika z družbo K. d.o.o., kjer je tožnik edini ustanovitelj in družbenik, nima vseh elementov delovnega razmerja in zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, je nepravilno in temelji na napačni uporabi materialnega prava. Po Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 15/2005, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZGD-UPB1) družba pridobi pravno osebnost z dnem vpisa v sodni register. Družba kot taka je nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu in ne tožnik kot družbenik. Družba kot pravna oseba ima dejanski podstat in formalno pravno strukturo, ki pa se ločijo od družbenikov, ki so ustanovili družbo. Tako družbenika ni mogoče enačiti z družbo. To potrjuje tudi institut pravne osebnosti, ki pod določenimi pogoji omogoča določene zahtevke napram družbeniku, če je le-ta ravnal v škodo družbe. V primeru, da bi ZDR prepovedoval oziroma ne bi priznal elementov delovnega razmerja pogodbe o zaposlitvi, ki jo edino družbenik sklene v imenu družbe s seboj kot fizično osebo, ki opravlja poslovodno funkcijo, bi to bilo v zakonu tudi izrecno navedeno. ZDR takšnih, niti posrednih prepovedi ne vsebuje. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da z izpodbijano odločbo toženca niso bile kršene ustavno zajamčene pravice do svobode dela in podjetniške pobude. Sodišče je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v obsegu pritožbenih navedb ter glede na 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) tudi po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik pri tožencu uveljavljal, da se ugotovi, da ima lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1 pri K. d.o.o. od 17.3.2004 dalje. K vlogi za ugotovitev lastnosti zavarovanca je priložil pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje s K. d.o.o..

Iz izpisa sodnega registra št. ... z dne 30.1.2004 je razvidno, da je tožnik edini družbenik zasebne družbe K. d.o.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba – direktor od 30.1.2004 dalje. Po podatkih v matični evidenci zavarovancev pa je tožnik vključen v obvezno zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 17.3.2004 dalje.

V obravnavani zadevi gre torej za zahtevo za spremembo podlage med trajanjem zavarovanja.

ZPIZ-1 v 25. členu določa, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje.

ZPIZ-1 obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja določa v 13. členu, obvezno zavarovanje družbenikov, zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe, pa v 2. odstavku 15. člena zakona. To pomeni, da se oseba, ki izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja po 13. členu zakona in iz naslova družbeništva zasebne družbe, v kateri je poslovodna oseba po 2. odstavku 15. člena zakona, v skladu s 25. členom ZPIZ-1 obvezno zavaruje in naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1, ker je ta podlaga v zakonu določena pred zavarovanjem iz naslova družbeništva. Za takšne primer gre po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru.

Gospodarska družba je po definiciji, določeni v 1. členu ZGD-UPB1, med katerimi je v 2. alineji 3. odstavka tega člena navedena tudi družba z omejeno odgovornostjo, pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. S sklenitvijo pogodbe po 406. členu tega zakona se začne postopek ustanavljanja in kot pravna oseba nastane z vpisom v sodni register (413. člena zakona). Po 408. členu ZGD-UPB1 družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo družbe družbeniki, ki nastopajo v svojem imenu, vendar na račun drugega. Družba z omejeno odgovornostjo je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. Na podlagi osnovnega vložka pridobi družbenik poslovni delež. Poslovni delež označuje skupnost pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik na temelju osnovnega vložka in kar je pomembno in to določa 407. člen ZGD-UPB1, da za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo. Priznanje pravne osebnosti pomeni pri d.o.o. ločenost med pravnima sferama družbenikov in družbe. Celo premoženjski odnosi med družbeniki in družbo, ki so tesno povezani s poslovanjem, se praviloma štejejo kot odnosi med dvema različnima osebama. D.o.o. se označuje kot pravna oseba korporacijskega tipa, pri katerem se poudarja razmerje vsakega od družbenikov do družbe. Enoosebna družba mora imeti poslovodja. To je lahko edini družbenik sam, lahko pa kakšna druga oseba. Torej lahko v d.o.o., v kateri je fizična oseba ustanovitelj oziroma družbenik, ta opravlja tudi poslovodno funkcijo.

Po ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje (9. člen zakona), stranki pogodbe o zaposlitvi pa sta delodajalec in delavec (17. člen ZDR).

Tudi d.o.o. temelji na družbeni, societetni pogodbi civilnega prava. Kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju, se uporabljajo določbe 439. do 444. člena ZGD-UPB1. Natančna navedba členov, ki se uporabljajo subsidiarno, odpravi dvom v okvirih avtonomnega urejanja. Glede na določbo 438. člena ZGD-UPB1 je upravljanje prepuščeno predvsem družbenikom, vendar to ne pomeni, da lahko upravljanje uredijo kakorkoli. Tudi upravljanje, ki bi ga družbeniki uredili s pogodbo, ne more toliko odstopati, da bi družbi odvzelo njeno temeljno naravo, namreč skupni namen doseči določeno korist ob skupnem riziku.

Z vidika definicije pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja in korporacijsko- pravnega razmerja ni nobene ovire, da družbeniki sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Ne ZDR in ne ZGD-UPB-1 takšne možnosti ne izključujeta. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik kot edini družbenik in kot fizična oseba delavec, sklenil delovno razmerje z družbo d.o.o., ki je pravna oseba in delodajalec. Pravno formalno je pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z določbo 17. člena in 18. člena ZDR med delodajalcem K. d.o.o. in tožnikom kot delavcem. Tožnik s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tako tudi izpolnjuje pogoje za zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno v izreku.

Ker je tožnik v postopku uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena in 155. člena ZPP tožniku priznalo stroške v višini 555,39 EUR in 20 % DDV, to je 111,07 oziroma skupaj 666,46 EUR ter dodatno 34,55 EUR za kilometrino oziroma skupaj 701,01 EUR. Znesek v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo tožencu, da ga plača v roku 8 dni, v nasprotnem primeru, če ga bo plačal po izpolnitvenem roku pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odmero stroškov postopka v višini 555,39 EUR je pritožbeno sodišče opravilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03, v nadaljevanju OT) tar. št. 15 3. alineja 1.b točke, 2. točke in 3.a in b točke ter tar št. 19 točka 1. Pri tem je upoštevalo 300 točk za tožbo, prvo pripravljalno vlogo 300 točk, prvo obravnavo 300 točk ter drugo obravnavo 150 točk in še dvakrat po 80 točk (160) za čas potovanja skladno s 3. odstavkom 7. čl. OT in vrednost točke 0,459 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške pritožbe v skladu s 4. točko tar. št. 15 v višini 172,12 EUR ter 20 % DDV, kar znaša 34,42 EUR oziroma skupaj 206,54 EUR. Tudi ta znesek je pritožbeno sodišče naložilo tožencu v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom, da ga plača v roku 8 dni, po izpolnitvenem roku pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi.