Jedro

Ugotovljene okoliščine poslovanja tožnika odstopajo od običajne poslovne prakse in poslovnih običajev. Ni običajna poslovna praksa, niti interes delodajalca, da omogoči delo svojemu nekdanjemu delavcu v konkurenčni družbi, mu dovoli delati s svojimi dobavitelji, ne uveljavlja konkurenčne klavzule, ne določi odpovednega roka in še več, celo sodeluje z njim tako, da vse posle v zvezi z nabavo opravi sam, prevzame vozilo v tujini sam, ga plača z gotovino in na koncu prejme račun od družbe za opravljeno storitev nabave in prodaje vozila, ki jo je dejansko opravil sam. Tožnik je sodeloval z nekdanjim delavcem in sicer na takšen način, da je navedena družba samo „papirnato“ opravljala posle, dejansko pa je tožnik vse posle v zvezi z nabavo vozil opravil sam in tudi prevzel vozila v tujini in plačal z gotovino.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Davčnega urada Velenje DT 0610-1/2008,85-1603-08 z dne 17. 12. 2010 odpravi v točki I.1 v celoti, v točki I.2 za znesek 11.000,00 EUR in znesek pripadajočih obresti, v točki I.4 za znesek 8.000,00 EUR in znesek pripadajočih obresti ter v točki II. (za davčna obdobja oktober in november 2006 ter januar 2007) za znesek 27.512,77 EUR ter obresti za znesek 10.956,81 EUR, in v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja od 1. 10. 2006 do 28. 2. 2007, in sicer za: oktober 2006 v znesku 8.512,77 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1. 344,36 EUR (točka I.1); november 2006 v znesku 48.800,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 7. 729,80 EUR (točka I.2); december 2006 v znesku 25.400,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.037,11 EUR (točka I.3); januar 2007 v znesku 12.200,00 EUR in pripadajoče obresti 1.882,65 EUR (točka I.4 izreka); februar 2007 v znesku 39.200,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6.091,97 EUR (točka I.5 izreka). Odmerjeni davek za navedena obdobja v skupnem znesku 134.112,77 EUR ter obresti v skupnem znesku 21.085,89 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za davčna obdobja od 1. 10. 2006 do 28. 2. 2007 v ponovljenem postopku. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 23. 11. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Prvostopenjski organ tožniku oz. družbi A. d.o.o. (katere univerzalni pravni naslednik je tožnik), ni priznal odbitka vstopnega DDV po računih družbe B. d.o.o. za rabljena motorna vozila različnih znamk (tabeli 1 in 2). Davčni organ je pridobil dokumentacijo s strani registrskega organa, iz katere ugotavlja tesno povezanost prokurista družbe B. d.o.o., C.C. in tožnika kot direktorja družbe A. d.o.o., ki sta nastopala kot podpisnika pri obeh družbah. Registracijskemu organu sta predlagala račune tako z enim kot z drugim podpisom, čeprav nista bila pooblaščena, za davčni organ pa je bila dokumentacija prilagojena. Davčni organ je na podlagi mednarodne izmenjave podatkov pridobil podatke od administrativnih organov iz Avstrije in Nemčije v zvezi z dobavitelji D. GmbH, E., F. ter G.. Davčni organ ugotavlja, da je posle dejansko vodil tožnik kot direktor in ustanovitelj družbe A. d.o.o.. Družba B. d.o.o. je bila ustanovljena in je delovala zgolj z namenom, da so se preko nje „papirno“ izpeljali navidezni posli z namenom utaje DDV. Administrativna organa iz Avstrije in Nemčije sta predložila pisna dokazila o podpisih tožnika na dokumentih družbe B. d.o.o. ter predložila podatke o komuniciranju s tožnikom v zvezi z nabavo vozil kakor tudi dokaze, da je tožnik prišel k tujim dobaviteljem po vozilo in ga plačal v gotovini. Prvostopenjski organ je opravil tudi navzkrižno kontrolo pri družbi B. d.o.o.. Ugotovil je, da so podane objektivne okoliščine, iz katerih izhaja da je A. d.o.o. oz. njegov direktor in izvajalec poslov oz. tožnik, vedel, da sodeluje v transakcijah, ki so del davčne goljufije, ki jih je pojasnil (str. 14 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izdani računi družbe B. d.o.o. zato ne predstavljajo verodostojnih listin. Davčni organ navaja 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ ne zanika, da blago ni bilo dobavljeno oz. storitve opravljene. Davčni organ je v postopku dokazal, da je storitve v zvezi z nabavo vozil opravljala družba A. d.o.o. dejansko sama, pri tem pa uporabila samo ime družbe B. d.o.o., preko katere je papirnato izpeljala posle. Davčni organ se pri svoji odločitvi sklicuje na sodbi SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Ponovni postopek je prvostopenjski organ vodil zoper pravnega naslednika družbe A. d.o.o., saj je bila družba izbrisana iz sodnega registra 17. 7. 2010 po 2. točki prvega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati razveljavitve šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, saj je po 18. členu Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpust odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD), ta določba prenehala veljati šele 17. 17. 2011. Navaja novejšo sodno prakso SEU v združenih zadevah Mahagében in Dávid (C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012), kot tudi v zadevi Tóth (C-324/11 z dne 6. 9. 2012).

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da okoliščine, da družba B. d.o.o. ni predložila dokazila o oddaji dokumentacije direktorju družbe B. d.o.o. in ali je C.C. dokazal svoja pojasnila, ne more vplivati na položaj tožnika v obravnavani zadevi. Tožnik razen računov, ki jih je predložil, nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi dokazal, da v obravnavanem primeru z njegove strani ni šlo za navidezne posle. Na tožniku ni dokazno breme, da dokaže, da je storitve opravila in dobavila družba B. d.o.o. Davčni organ ne more od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, zahtevati, da preveri status izdajatelja računa za blago in storitve, glede katerih se uveljavlja pravica do odbitka (navaja sodbo SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012). Tožnik ni vodil vseh poslov s pridobitvijo spornih vozil. Takšen zaključek je v izrecnem nasprotju z izjavo tožnika, kot tudi C.C.. Zmoten je nadaljnji zaključek, da je tožnik zaradi lastnega sodelovanja pri nabavi vozil vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je davčna goljufija. B. d.o.o. je imel najete prostore od družbe A. d.o.o., zato ni neobičajno, da sta družbi uporabljali ista sredstva in iste prostore. Logično je tudi pojasnilo C.C., da ni oglaševal vozil, saj je večinoma sodeloval z že znanimi podjetji v tujini. Nezmožnost ugotavljanja, ali je B. d.o.o. obračunani DDV dejansko plačal, ni možno prevaliti na tožnika. Sporna vozila, navedena na str. 11 in 12 izpodbijane odločbe, nimajo nobene zveze s poslovanjem družbe A. d.o.o.. Podatki administrativnega organa v zvezi z dobaviteljem F. po oceni davčnega organa kažejo, da je posel dejansko opravil tožnik, ker naj bi bil naveden kot prevzemnik blaga. Prav tako je bil kot prevzemnik blaga naveden tudi C.C.. Podatki administrativnega organa v zvezi z dobaviteljem G. pa izkazujejo, da je tožnik podjetju poznan in da je sodeloval kot prevajalec ter, da je na sedežu pustil vizitko. V teh okoliščinah ni jasno, kako je davčni organ zaključil, da je bil akter nabav oz. poslov ravno tožnik. Takšen zaključek je davčni organ opravi na podlagi sklepanj in indicev, vključno z zaključkom, da je direktor družbe B. d.o.o., g. H.H., slamnata oseba, ki se davčnemu organu ni javil. Ne vpliva niti okoliščina, da je bil C.C. predhodno zaposlen pri družbi A. d.o.o.. Dokazna ocena davčnega organa je protislovna.

C.C. tudi ni izjavil, da je izključno on sam opravil vse nabave v tujini. Komuniciranje dobaviteljev s tožnikom tudi ne pomeni, da je vse posle v zvezi z nabavo vodila družba A. d.o.o.. Dodaja, da je postopek tekel, še preden je bila družba A. d.o.o. o tem ustrezno seznanjena in da je vzporedno tekel pregled poslovanja družbe B. d.o.o.. Tudi ne drži trditev, da med računi ene in druge družbe ni razlike. O izjavah in dokazih administrativnih organov se tožnik niti ni mogel izreči. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani akt odpravi in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da iz obravnavane zadeve izhaja natančna analiza in ocena vseh subjektivnih okoliščin, ki so skladne tudi z novejšo sodno prakso SEU, kot jo navaja. Iz ugotovitev v postopku DIN izhaja, da je sporna vozila dejansko od nemških in avstrijskih dobaviteljev pridobival tožnik sam. Družba B. d.o.o. je delovala zgolj z namenom, da se preko nje papirno speljejo navidezni posli z namenom utaje DDV. Tuja administrativna organa sta predložila pisno dokazilo o podpisih tožnika na dokumentih družbe B. d.o.o. ter podatke o komuniciranju z njim. Pri takšni povezavi in prepletanju (izmeničnem podpisovanju dokumentov za obe družbi), je očitno, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je bila davčna goljufija. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

K točki I. izreka: V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ tožniku naložil naknadno plačilo DDV iz naslova ugotovljenega neupravičenega odbitka vstopnega DDV po računih družbe B. d.o.o., ki je „papirnato“ opravljala posle, ki pa naj bi jih dejansko opravljal tožnik sam oz. družba A. d.o.o.. Tožnik je singularni pravni naslednik oz. aktivni družbenik in s tem pravni naslednik obveznosti 17. 7. 2010 izbrisane družbe A. d.o.o. (šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP). Iz tabele št. 1 obrazložitve izpodbijane odločbe je pregled vozil naveden po številkah karoserij, za katere je tožnik prejel račune s strani družbe B. d.o.o., po katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Gre za 12 računov. Glede računov pod zap. št. 1, 4 in 7, tabele 1 s številkami šasij, kot so tam navedene, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo podatki po teh številkah karoserij glede nabave navedenih vozil, niti ni razvidno, kdo so dobavitelji, niti kakšne informacije so bile pridobljene za konkretna vozila s strani tujih administrativnih organov oz. homologacijskih in registracijskih organov. Iz tega razloga sodišče v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj za vozila s številkami karoserije, kot so navedena pod zaporednimi številkami 1, 4 in 7 (tabela 1) ni razvidno, kdo jih je nabavil, od katerega dobavitelja so pridobljena, način dobave, homologacije, podatkov registracijskih organov ipd. oz. ni razvidno, kakšna je bila vloga tožnika pri teh nabavah ter v tem delu sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po povedanem sodišče ne more preizkusiti pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe za davčno obdobje oktober 2006 v celoti (za vozilo s številko šasije pod zaporedno številko 1 iz tabele 1) in delno za november 2006 (za vozilo s številko šasije pod zaporedno številko 4 iz tabele 1) in januar 2007 (za vozilo s številko šasije pod zaporedno številko 7 iz tabele 1) oz. naložen DDV v zneskih 8.512,77 EUR, 11.000,00 EUR in 8.000,00 EUR, zato je sodišče za navedene zneske skupaj s (celotnimi) pripadajočimi obrestmi za ta davčna obdobja odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi tretjega odstavka, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K točki II. izreka: V obravnavani zadevi je (ostalo) sporno ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v davčnih obdobjih november in december 2006 ter januar 2007 in februar 2007 po spornih računih, ki jih je izdala družba B. d.o.o. (za vozila s številkami šasije, kot so navedene pod zap. št. 2, 3, 5, 6, 8, 9, 11 in 12 tabele 1) iz razloga, ker je davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin ugotovil, da tožnik ni bil dobroveren oz., da je tožnik sporna vozila dejansko nabavil sam.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen) 1

. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen oz. v primeru zadnjega pogoja le, če je izkazana nedobrovernost davčnega zavezanca, ki uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV.

V zadevi ni sporno, da so bila sporna vozila tožniku dobavljena s strani navedene družbe, tudi ni sporno, da gre za nabavo za opravljanje tožnikove obdavčljive dejavnosti. V zadevi tudi ne gre očitek, da računi ne vsebujejo vseh obveznih podatkov, kar pomeni, da gre za račune, ki so popolni v smislu ZDDV-1 (82. člen). Sporno pa ostaja vprašanje, ali je tožniku dokazan subjektivni element v smislu novejše sodne prakse SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2011 (Mahagében in Dávid) ter C-324/11 z dne 6. 9. 2012 (Tóth).

Iz upravnih spisov izhaja, da je davčni organ prve stopnje v ponovljenem postopku pridobil informacije na podlagi mednarodne izmenjave podatkov v smislu Uredbe Sveta 1798/2003 2

. Pridobil je podatke od administrativnih organov v Avstriji in Nemčiji. Iz pridobljenih podatkov v zvezi z dobaviteljem D. GmbH, ki jih je posredoval administrativni organ iz Avstrije, izhaja, da se je tožnik telefonsko zanimal za tovorno vozilo MAN 41464 WF, ter da je prišel z vozilom znamke Porsche v Fuernitz, si ogledal vozilo in ga kupil v imenu družbe B. d.o.o. Prevoz pa je potekal tako, da je tožnik 25. 10. 2006 z voznikom I.I. prišel v Fuernitz in prevzel vozilo. Nato je I.I. odpeljal vozilo v Slovenijo ter je bilo na izrecno željo tožnika (g. J.J.) plačilo opravljeno ob prevzemu 5. 10. 2006 v gotovini. Skupaj z informacijami so bile organu prve stopnje posredovane tudi fotokopije dokumentov, kot jih davčni organ navaja, med katerimi je tudi fotokopija osebne izkaznice tožnika s številko telefona in faksa, ki sta ga uporabljali obe družbi, A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta delovali na istem naslovu. Gre za vozilo s številko šasije, ki je navedeno pod zaporedno št. 6 v tabeli 1 obrazložitve izpodbijane odločbe. S strani administrativnega organa iz Nemčije izhajajo podatki glede vozil pod zapredenimi št. 8, 9, 10 in 11 iz tabele 1. Pri navedenih vozilih je kot voznik omenjen I.I., prokurist družbe B. d.o.o. C.C. pa ni omenjen nikjer. Vsem dobaviteljem je poznan osebno zgolj J.J., sicer kot prevajalec družbe B. d.o.o., ki naj bi tako sodeloval v poslu. Iz dokumentacije tudi izhaja kdaj in kje so bila vozila prevzeta, kjer je kot voznik omenjen I.I., za katerega tožnik v postopku izjavlja, da je bil njegov voznik, ki je prepeljal vozila.

Davčni organ se sklicuje tudi na dokumentacijo, ki jo je pridobil s strani registracijskega organa, pri katerem je bila opravljena registracija posameznega vozila. Iz dokazne ocene davčnega organa izhaja, da podatki izkazujejo nelogičnosti oz. kažejo na to, da sta tako prokurist družbe B. d.o.o. C.C., kot tudi tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. zelo natančno poznala poslovanje obeh poslovnih subjektov ter da je bilo poslovanje obeh družb v spornem obdobju prepleteno. Tako je npr. za vozilo pod zap. št. 12 (tabele 1) razvidno, da je za kupca B. d.o.o. podpisan J.J. (torej tožnik). Glede vozil pod zap. št. 2, 3 in 5 (tabele 1) pa je razvidno, da je tožnik izdal račune kupcem, pri čemer je podpisnik na računih družbe A. d.o.o. prokurist družbe B. d.o.o. C.C.. Torej je iz dokumentacije razvidno, da sta kot podpisnika obe osebi, torej tožnik in prokurist družbe B. d.o.o., nastopala za obe družbi, ne glede na to, da nista bila pooblaščena za podpisovanje, kar ni logično. Objektivne okoliščine, ki jih davčni organ navaja, in ki kažejo na to, da je tožnik vedel, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje, je davčni organ po presoji sodišča pojasnil celovito in logično. Tako je pojasnil okoliščine, ki se nanašajo na samo nabavo, prevzem, plačilo in druge dejanske okoliščine konkretnih poslov za vozila, ki so navedena v tabeli 1 (ki se ujemajo tudi po št. šasije). Pravilno pa je ocenil tudi izjave, ki jih je pridobil v postopku s strani udeležencev, za katere je ugotovil, da so si med seboj nasprotujoče izjave. To izhaja tudi iz izjav, ki jih je pridobil pri navzkrižni kontroli pri družbi B. d.o.o. in izjav tožnika v postopku. Iz vseh podatkov in okoliščin tudi po mnenju sodišča izhaja pravilna ugotovitev, da je naloge, zaradi katerih naj bi tožnik sodeloval z družbo B. d.o.o., da bi ta zanj opravila določene nabave, dejansko opravil tožnik sam.

Ne gre za protislovno dokazno oceno davčnega organa, kot hoče prikazati tožnik. Davčni organ je natančno pojasnil, katere dejanske ugotovitve odstopajo od izjav, ki jih je pridobil v postopku s strani tožnika in prokurista družbe B. d.o.o. Sodišče se s temi zaključki strinja, ugotovljene okoliščine poslovanja tožnika pa tudi po mnenju sodišča odstopajo od običajne poslovne prakse in poslovnih običajev. Ni običajna poslovna praksa, niti interes delodajalca, da omogoči delo svojemu nekdanjemu delavcu v konkurenčni družbi, mu dovoli delati s svojimi dobavitelji, ne uveljavlja konkurenčne klavzule, ne določi odpovednega roka in še več, celo sodeluje z njim tako, da vse posle v zvezi z nabavo opravi sam, prevzame vozilo v tujini sam, ga plača z gotovino in na koncu prejme račun od družbe za opravljeno storitev nabave in prodaje vozila, ki jo je dejansko opravil sam. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik sodeloval z nekdanjim delavcem C.C., in sicer na takšen način, da je navedena družba samo „papirnato“ opravljala posle, dejansko pa je tožnik vse posle v zvezi z nabavo vozil opravil sam in tudi prevzel vozila v tujini in plačal z gotovino. Prav tako je razvidno, da je tožnik kontaktiral z dobavitelji (kar izhaja iz informacij, pridobljenih od nemške in avstrijske administracije).

Sodišče se strinja z dokazno oceno organa prve stopnje glede dokazil, ki jih je prejel s strani avstrijskih in nemških administrativnih organov, kot tudi glede dokazil, ki jih je prejel s strani organov za registracijo. Prav tako se sodišče strinja kot s pravilnimi ugotovitvami, da si izjavi tožnika in prokurista v družbi B. d.o.o. nasprotujeta glede bistvenih okoliščin, ki jih davčni organ povzame in pravilno oceni. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, iz katerih izhaja, da je tožnik aktivno sodeloval pri nabavi spornih vozil, da se je dogovarjal glede te nabave, da je poznal dobavitelje, saj so ti nenazadnje bili njegovi dobavitelji in da družba B. d.o.o. ni kontaktirala z njimi, čeprav je dostavila sporne račune o dobavi. Zato sodišče ocenjuje, tako kot tudi prvostopenjski organ, da je tožnik nedvomno vedel, da s sodelovanjem z družbo B. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, kar mu je davčni organ tudi v zadostni meri pojasnil, objektivne okoliščine združil v vsebinsko celoto, iz katerih nedvomno izhaja tožnikov subjektivni element. Po mnenju sodišča zato v obravnavanem primeru ni izpolnjen 4. pogoj, naveden v točki 9. obrazložitve te sodbe, za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Pri tožniku je izkazano, da je vedel, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV, zato mu skladno z zakonodajo RS, kakor tudi sodno prakso SEU, na podlagi 63. člena ZDDV-1 v povezavi s 67. členom ZDDV-1 ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, ki jih je izdala družba B. d.o.o. Gre za davčna obdobja november in december 2006 ter januar 2007(za vozila s številko, kot so navedena s št. šasij pod zap. št. 2, 3, 5, 6, 8, 9, 11 in 12 Tabele 1.) Davčni organ sicer v tabeli 1 navaja tudi vozilo pod zaporedno številko 10 (DDV v znesku 21. 400,00 EUR) po računu B. d.o.o. z dne 28. 2. 2007, za katerega pa ni razvidno, da je tožniku naložena obveznost plačila DDV (primerjaj tabelo 2 iz obrazložitve izpodbijane odločbe).

V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, da bi zaradi nemožnosti ugotavljanja, ali je B. d.o.o. obračunani DDV dejansko plačal, prevaljeno breme plačila na tožnika, kot meni tožnik. Okoliščine, ki jih je v zvezi s poslovanjem tožnika ugotovil organ prve stopnje, so natančno in skrbno pojasnjene in ne gre zgolj za indice, ki naj bi jih davčni organ ugotovil, kot meni tožnik. Odločitev pa tudi ne temelji na ugotovljeni elementih identičnosti računov, kot hoče prikazati tožnik, zato sodišče tovrstne očitke kot pavšalne zavrača. Sama po sebi okoliščina, da je bil prokurist družbe B. d.o.o. (C.C.) prej zaposlen pri tožniku, res ne more biti ključna, kolikor ne bi ta oseba sedela v isti sobi s tožnikom (v sicer od tožnika najetem poslovnem prostoru) za isto mizo in iz istega telefona in faksa kot tožnik opravljala enake posle, kot jih je prej opravljala pri tožniku, torej pri istih dobaviteljih in celo brez oglaševanja.

Tudi ne drži, da se tožnik ni mogel izreči o izjavah in dokazih. Za takšno kršitev, kot jo očita tožnik, ni podlage, saj iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik sodeloval v vseh fazah postopka in da je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami. Tožnik je prejel zapisnik o DIN, kjer so navedene vse relevantne okoliščine, tako tiste, ki se nanašajo direktno na tožnika, kot tudi tiste, ki se nanašajo na poslovanje družbe B. d.o.o. Tudi ne gre za protislovnost, pomanjkljivost in nejasnost dokazne ocene davčnega organa, kot navaja tožnik. Ne drži, da se o izjavah in dokazih nemških in avstrijskih administrativnih organov tožnik ni mogel izreči. V zvezi s tem je tožniku pravilno odgovorila tudi tožena stranka. V obravnavani zadevi se je na namreč podlagi odločbe pritožbenega organa DT 499-16-267/2008 z dne 17. 8. 2010 postopek zoper družbo A. d.o.o., katere direktor in ustanovitelj je bil tožnik, nadaljeval v letu 2010, in je med postopkom prišlo do izbrisa navedene družbe (17. 10. 2010). Zato je prvostopenjski organ vodil postopek zoper singularnega pravnega naslednika J.J. kot aktivnega družbenika (šesti in sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik o tem obveščen in je imel tudi možnost ter pravico, da sodeluje v DIN. Imel je tudi možnost, da pooblasti osebo za dajanje podatkov in pojasnil. Zato tudi po mnenju sodišča ni prišlo do kršitev procesnih pravil, kot očita tožnik. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, pa jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Tožniku je bilo v postopku v celoti zagotovljeno, da sodeluje v postopku in je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Sestavljen je bil zapisnik po 140. členu ZDavP-2 o DIN in vročen tožniku. Tožnik je podal pripombe v postavljenem roku, nanje je davčni organ tudi odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice in proste presoje dokazov po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in prvi odstavek 73. člena ZDavP-2), kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Zato ne gre za kršitev določb 73. člena ZDavP-2, kot meni tožnik.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba v tem obsegu pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne, čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki III. Izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ne glede na to, da je tožnik s tožbo delno uspel, pa glede na določbo 25. člena ZUS-1 ni podlage za priznanje stroškov po uspehu v upravnem sporu. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu stroški priznajo le v primeru, če sodišče tožbi ugodi ( v celoti) in izpodbijani upravni akt odpravi (v celoti), kar pa ni obravnavani primer.