Jedro

V primeru, ko postavi sodišče z odredbo določenega zdravnika oziroma zdravstvenega delavca za izvedenca, ga odveže splošne dolžnosti varovanja poklicne tajnosti. Odveza se nanaša tako na informacije, ki jih je izvedenec pridobil v času po odreditvi izvedenstva, kot tudi na informacije, ki so mu že znane, bodisi, da je v preteklosti že kdaj zdravil obdolženca ali mu je bil pred tem že v drugem postopku postavljen kot izvedenec, ali pa na informacije v zdravstveni dokumentaciji, ki jih uporabi pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Opravljanje uradne dolžnosti pomeni opravljanje takih del, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa. Za presojo, ali gre za uradno osebo po 3. točki 2. odstavka 126. člena KZ, je torej pomembno, da je za tako delo pooblaščena, ne glede na to, ali ga opravlja trajno ali začasno, ali je zanj plačana ali ne.

Varnostnik pridobi lastnost uradne osebe le takrat, ko opravlja naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so dolžni organizirati službo varovanja. Le je zaposlen pri državnem organu, gre za uradno osebo iz 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ, v primerih, ko varovanje opravlja s pogodbo zagotovljena služba za zasebno varovanje, pa so to uradne osebe po določbi 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega R.Š. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja opisanega v točki I. pravno opredeli kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in se zanj obsojencu po navedenem določilu določi kazen 2 (dva) meseca zapora, nato se po členu 48. KZ i z r e č e upoštevajoč kazen 2 (dve) leti zapora, ki mu je bila določena z izpodbijano sodbo za kaznivo dejanje po 2. odstavku 299. člena KZ in kazen 3 mesece zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 14.7.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.4.2000 e n o t n a k a z e n 2 leti in 4 mesece zapora, v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo R.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. in 1. odstavku 302. člena v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ. Za kaznivo dejanje, opisano v točki 1., je obsojencu določilo kazen po 3. odstavku 302. člena KZ eno leto zapora, za kaznivo dejanje opisano v točki 2. pa po 2. odstavku 299. člena KZ kazen 2 leti zapora, nakar mu je po določilih o steku, upoštevajoč kazen 3 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 14.7.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.4.2000 izreklo enotno kazen 3 leta in 2 meseca zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu. Z isto sodbo ga je oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca dne 5.11.2001 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornikova trditev, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi mnenje izdelal obsojenčev osebni zdravnik, nima osnove, saj iz spisa izhaja, da to ne drži in da izvedenec pri zdravljenju obsojenca ni bil udeležen. Na to je zagovorniku odgovorilo tudi že pritožbeno sodišče. Prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi sodbe in ugotovitvami izvedenca glede obsojenčevega stanja v času storitve kaznivih dejanj. Izvedenec je v celoti izdelal obširno mnenje in ga tudi pojasnil na glavni obravnavi in ob upoštevanju celotnega mnenja je mogoče ugotoviti, da med razlogi sodbe in mnenjem ni razlik, na katere nakazuje zahteva.

Sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj ni zavezano izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa samo ocenjuje, katere dokaze bo izvedlo in katere ne.

Neutemeljena pa je po mnenju vrhovne državne tožilke tudi zahteva v delu, kjer uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona glede kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. in 1. odstavku 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Očitano dejanje ima namreč vse znake kaznivega dejanja, saj je bilo dejanje poskušeno proti uradni osebi - varnostniku, ko je ta opravljala uradno dejanje, ki je bilo v okviru njenih pravic, kar je jasno razvidno iz sodb sodišča prve in druge stopnje. Tudi kazen je sodišče odmerilo v mejah zakona, ob upoštevanju teže kaznivih dejanj, obsojenčeve krivde ter vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni. Drugačna ocena zagovornika glede vseh teh okoliščin pa pomeni, da uveljavlja razlog, ki ga je mogoče uveljaviti le v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zoper odločbo o kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Bistvo zagovornikovih zatrjevanj v zahtevi so naslednji očitki kršitev procesnega in materialnega zakona:

1. Bistvene kršitve določb ZKP: a) Kršitev določbe iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je upoštevalo mnenje izvedenca psihiatra, ki ne bi smel nastopati kot izvedenec, ker je bil pred tem obsojenčev osebni zdravnik in je za izdelavo mnenja uporabil podatke, do katerih je prišel kot njegov zdravnik.

b) Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med razlogi sodbe in ugotovitvijo izvedenca o tem, ali je bil obsojenec v kritičnem času pod vplivom zdravil. c) Kršitev določbe iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledica kršitve pravice do obrambe.

2) Kršitev materialnega zakona: a) Sodišče je kršilo določbo 4. točke 372. člena ZKP, ker varnostnik ni uradna oseba in tudi ni opravljal uradne dolžnosti.

b) Sodišče je kršilo določbo 41. člena KZ, ker je nepravilno uporabilo splošna pravila za odmero kazni.

K točki 1/a) Sodišče ne sme opreti sodbe na izvid in mnenje izvedenca, če je izvedenec: 1. oseba, ki ne sme biti zaslišana kot priča (235. člen ZKP), 2. oseba, ki je oproščena dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP) in 3. če je proti njemu storjeno kaznivo dejanje. Kršitev te določbe (1. odstavek 251. člena ZKP) pomeni absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po 5. točki 1. odstavka 236. člena ZKP med osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, zakon uvršča med drugim tudi zdravnika, če velja zanj dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Dolžnost zdravnika, da kot poklicno skrivnost varuje podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja, izhaja tudi iz 51. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS - Uradni list RS, št. 98 z dne 18.11.1999). Te dolžnosti pa lahko razreši zdravnika oziroma drugega zdravstvenega delavca ali sodelavca poleg prizadete osebe tudi sodišče v skladu z zakonom (2. odstavek 52. člena istega zakona). Tudi 23. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59 z dne 23.7.1999), ki je veljal v času sojenja v rednem postopku, je dopuščal posege oblasti v zasebnost in predpisoval, da je mogoče omejiti pravice v zvezi z varstvom osebnih podatkov le izjemoma, če zakon tako določa, med drugim zaradi pregona kaznivih dejanj. Določba 143. člena ZKP pa predpisuje, da mora upravljalec zbirke podatkov na zahtevo sodišče sporočiti podatke iz zbirke tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, vendar pa le v primerih, ko so ti podatki neizogibno potrebni za kazenski postopek oziroma ko gre za dokaz o obstoju oziroma neobstoju določenih stanj, ali okoliščin, pomembnih za odločitev sodišča o obtožbi. Zdravstvene ustanove so tako dolžne posredovati dokumentacijo, niso pa zdravniki vselej dolžni izdelati mnenj.

Torej v primeru, ko postavi sodišče z odredbo določenega zdravnika oziroma zdravstvenega delavca za izvedenca, se s tem vzpostavi stanje, ki ga predvideva določba 52. člena ZZdrS. Sodišče izvedenca odveže splošne dolžnosti varovanja poklicne tajnosti iz 51. člena tega zakona. Odveza se ne nanaša le na informacije, ki jih je izvedenec pridobil v času po odreditvi izvedenstva, temveč tudi na informacije, ki so mu že znane, bodisi, da je v preteklosti že kdaj zdravil obdolženca ali mu je bil pred tem že v drugem postopku postavljen kot izvedenec, ali pa na informacije v zdravstveni dokumentaciji, ki jih uporabi pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Le je torej sodišče s postavitvijo izvedenca - zdravstvenega delavca oprostilo splošne dolžnosti varovanja poklicne tajnosti iz 51. člena ZZdrS, sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, razen če na strani izvedenca ne obstaja drug razlog za izločitev (235. člen v zvezi s 1. odstavkom 251. člena ZKP), za kar pa v konkretni zadevi ni šlo, niti vložnik zahteve tega ne zatrjuje.

Ne glede na navedeno pa se sodišče praviloma izogiba temu, da bi postavljalo za izvedence osebe, pri katerih bi obstajala zaradi prejšnjega stika z obdolženci možnost, da bi lahko bili pristranski. Razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena v zvezi z 251. členom ZKP ne morejo biti postavljene za izvedenca, je namreč v tem, da lahko zaradi njihove povezanosti z obdolžencem obstoji dvom v njihovo nepristranskost. To pa je lahko razlog za izločitev izvedenca na podlagi 6. točke 39. člena v zvezi z 44. členom ZKP. Gre za privilegij, dan v korist oseb, navedenih v 236. členu ZKP, da bi prišle v položaj, ko bi morale izpovedati v škodo obdolžencu, na katerega jih veže določeno razmerje. Torej je v prvi vrsti izvedenec tisti, ki bo presodil, ali so podane kakšne okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev (6. točka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena v zvezi z 1. odstavkom 44. člena ZKP). Le izvedenec nima pomislekov v svojo nepristranskost, pa so stranke tiste, ki lahko zahtevajo njegovo izločitev od prejema odredbe o postavitvi izvedenca oziroma od začetka dokazovanja z izvedencem. Le stranka ugovarja le izvedenskemu mnenju oziroma ekspertizi, pa pri tem ne zahteva izločitve (oziroma ne navaja izločitvenega razloga), izločitve kasneje ne more več zahtevati, ker je prekludirana (člen 41/2 v zvezi s členom 44/1 ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je sodišče odredilo izvedenca psihiatrične stroke dr. J.F. dne 26.9.2000, zagovorniku je bila odredba vročena istega dne, obsojencu pa 27.9., vendar izločitve izvedenca ni zahteval nihče. K točki 1/b V zahtevi zatrjevanega nasprotja oziroma pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na prištevnost obsojenca, v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ni. Sodišče je namreč tako glede voljnega in tudi intelektualnega elementa zavzelo stališče ter se pri obrazložitvi oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, ki ga je podal pisno in kasneje dopolnil tudi na glavni obravnavi, kjer je imela obramba vse možnosti izvedencu postavljati vprašanja. Sicer pa ima na podobne pritožbene navedbe že obširne razloge sodba drugostopenjskega sodišča (str. 7), ki jih vrhovno sodišče v celoti sprejema. Nestrinjanje zagovornika z zaključki sodišča o tem vprašanju pa ne pomeni kršitve določb ZKP, temveč le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

K točki 1/c Zagovornik v zahtevi sicer sodišču očita kršitev 29. člena Ustave RS, še posebej izpostavlja, da mu ni bila dana možnost izvajati dokaze v njegovo korist, vendar pa iz nadaljnjih navedb, ko meni, da bi bilo potrebno obsojenca dlje časa opazovati v psihiatrični ustanovi in šele nato izdelati izvedensko mnenje o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj izhaja, da sodišču očita le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

K točki 2/a Kršitev določb materialnega zakona vidi zagovornik v tem, da sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi opredelili varnostnika kot uradno osebo, čeprav gre po njegovem mnenju le za osebo, ki ima posebne pravice in dolžnosti po Zakonu o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO, Uradni list, št. 32 z dne 27.5.1994), ni ga pa mogoče uvrščati med uradne osebe, ki naj bi opravljale uradno dolžnost v smislu določb 126. člena KZ.

Pojem uradne osebe, kot ga določa 2. odstavek 126. člena KZ, je opredeljen povsem splošno in je spremenljiv glede na njegovo povezanost oziroma odvisnost od organizacijskih in fukcionalnih sprememb v vladi, državni upravi, agencijah, zavodih, zbornicah itd. Ne glede na to pa določena notranja adaptacija vsebine zakona vsakodnevnim spremembam v družbi ni v nasprotju z načelom zakonitosti, saj je to nujno za preprečitev razkoraka med statiko zakonskega besedila in dinamiko družbenega razvoja.

Drugi odstavek 126. člena KZ kot uradno osebo med drugim opredeljuje:

2. točka 2. odstavka: - osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo;

3. točka 2. odstavka istega člena: - drugo osebo, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi.

Pojem uradne osebe iz 2. točke 2. odstavka je jasen. Gre za najsplošnejšo opredelitev izraza uradna oseba, saj je po tej določbi to oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti in ima uradno funkcijo. Pojem uradne osebe veže torej na delovanje pri državnem organu in to kateremkoli. Kdo so takšne uradne osebe in kakšna pooblastila imajo, je določeno v Zakonu o vladi RS, Zakonu o državni upravi, Zakonu o javnih uslužbencih, Zakonu o gospodarskih javnih uslužbencih, Zakonu o javnih agencijah, Zakonu o zavodih, Zakonu o policiji ipd.

Bolj zapleten je odgovor na vprašanje, kdo je uradna oseba po 3. točki 2. odstavka 126. člena KZ. Po tej določbi imajo status uradne osebe tiste osebe, ki niso zaposlene pri državnem organu in tudi nimajo javnega mandata, opravljajo pa poklic oziroma drugo dejavnost, v zvezi s katero jim po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, pripadajo pooblastila za opravljanje določene uradne dolžnosti. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanja, kaj je uradna dolžnost. Opravljanje uradne dolžnosti pomeni opravljanje takih del, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa. Za presojo, ali gre za uradno osebo, je torej pomembno, da je za tako delo pooblaščena, ne glede na to, ali ga opravlja trajno ali začasno, ali je zanj plačana ali ne. Poudarek je torej na dejavnosti, ki jo opravlja, ne pa na formalnem statusu.

V konkretni zadevi je torej potrebno presoditi, ali je varnostnik varnostne agencije A. d.o.o. K., ki je kritičnega dne na poziv uslužbenke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zadržal obsojenca do prihoda policije v skladu s 3. alineo 17. člena ZZVO, opravljal uradno dolžnost v smislu 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ. Nižji sodišči sta na to vprašanje odgovorili pritrdilno.

Varnostnik je namreč postopal na podlagi zakona, nosil obeležje uradne osebe (uniformo, orožje), pritožbeno sodišče pa je dodalo še, da določeni ukrepi, ki jih imajo varnostniki po ZZVO, občutno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Takšna pravna presoja pa, čeprav bi ji v določenih primerih lahko pritrdili, v konkretnem primeru ni pravilna.

Varnostnik opravlja uradno dolžnost tedaj, ko uresničuje pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa, torej glede na dolžnost varovanja oseb in premoženja, ko uresničuje pravice in dolžnosti iz pristojnosti policije. Zakon o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49 z dne 3.7.1998) kot naloge policije v 3. členu namreč med drugim določa varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter varovanje oseb, organov, objektov in okolišev. Vendar pa policija danes ni več edini subjekt, ki neposredno zagotavlja varnost ljudi in njihovega premoženja temveč je že ZZVO in sedaj veljavni Zakon o zasebnem varovanju (ZzasV, Uradni list RS, št. 126 z dne 18.12.2003) prenesel del varovanja v privatno sfero. Gre torej za delno privatizacijo (bivše) policijske dejavnosti, oziroma za dopolnitev državnega varovanja. Ne glede na to pa je država še zmeraj tista, ki razmejuje zasebno od javnega varstva, določa pravice, razmejuje pristojnosti, vpliva na usposabljanje in kvaliteto kadrov, ureja sodelovanje ter zagotavlja ustrezen nadzor nad zakonitostjo dela. Policijska dejavnost varovanja ljudi in njihovega premoženja ima torej pretežno značilnost javne dobrine, z zasebnim varovanjem pa se zmanjšuje le ekskluzivizem države oziroma policije pri tej dejavnosti. Ne glede na javni interes, ki ga nedvomno dejavnost varnostnikov ima, pa varnostnik pridobi lastnost uradne osebe le takrat, ko opravlja naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so dolžni organizirati službo varovanja. Dolžnost obveznega organiziranja službe varovanja je v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja določal 21. člen ZZVO, (sedaj 57. člen ZzasV). Subjekti lahko organizirajo varovanje bodisi kot lastno službo, bodisi s pogodbo o varovanju. Kateri subjekti oziroma zavezanci so dolžni organizirati varovanje, določi Vlada RS z uredbo. Zavezanci so dolžni organizirati varovanje zaradi posebnosti dejavnosti, ki jo opravljajo. Gre za dejavnosti povezane: 1. z ravnanjem z radioaktivnimi snovmi, jedrskimi gorivi, odpadki in drugimi, ljudem in okolju nevarnimi snovmi in napravami, 2. z ravnanjem oziroma hranjenjem arhivov in predmetov, ki predstavljajo kulturno dediščino, 3. za upravljanjem z zračnimi in morskimi pristanišči ter 4. v drugih primerih, ko je to iz posebnih varnostnih razlogov nujno potrebno (1. odstavek 21. člena ZZVO). Drugi odstavek istega člena je določal tudi ukrepe Ministrstva za notranje zadeve v primeru, če zavezanci ne bi organizirali službe varovanja.

Šele varovanje pri državnem organu, pri katerem je organiziranje varovanja obvezno, postane to (varovanje) sestavina uradne dolžnosti, ne glede na to kdo ga opravlja, ali lastna služba ali s pogodbo zagotovljena služba za zasebno varovanje. Slednje vpliva le na to, ali bo varnostnik postal uradna oseba po 2. točki 2. odstavka 126. člena KZ (v primerih, ko je zaposlen pri državnem organu) ali pa uradna oseba po določbi 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ (v primerih, ko varovanje opravlja s pogodbo zagotovljena služba za zasebno varovanje). Le varnostnik opravlja službo obveznega varovanja po določbi 21. člena ZZVO ali 59. člena ZzasV, jo opravlja kot uradno dolžnost po neposrednem pooblastilu zakona ali predpisov, izdanih na podlagi zakona. V primeru, da namreč takšno varovanje ne bi bilo z ZZVO preneseno na varnostno službo, bi ga bila glede na njegovo obveznost dolžna organizirati policija - torej državni organ. V ostalih primerih, ko varnostniki opravljajo naloge varovanja oseb in njihovega premoženja zunaj obveznega varovanja - kot čisto zasebno dejavnost, pa statusa uradne osebe nimajo in so tudi za kazniva dejanja, ki jih pri delu eventualno storijo, enako odgovorni kot kdor koli drug. Za takšno neobvezno varovanje pa je v konkretni kazenski zadevi tudi šlo, saj Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, Vzajemna d.d. ni organ, ki bi bil dolžan organizirati službo varovanja po določbi Vlade RS v smislu 21. člena ZZVO. S tem seveda ni mogoče več govoriti o uresničitvi zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Varnostnik ni bil zaposlen pri državnem organu temveč pri zasebnem varnostnem podjetju - Varnostna agencija A. d.o.o., glede na to, da ni opravljal naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so dolžni organizirati službo varovanja, pa tudi ni dejansko opravljal uradne dolžnosti. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in obravnavano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Nižji sodišči sta namreč pravnomočno ugotovili, da je obsojenec z varnostnikom M.G. kritičnega dne grdo ravnal. Ker se to dejanje preganja na predlog (2. odstavek 146. člena KZ), je vrhovno sodišče presojalo tudi ta pogoj in ugotovilo, da je procesna predpostavka izpolnjena, saj je varnostnik M.G. podal še istega dne, ko je prišlo do dejanja, poročilo, ki je bilo zatem naslednjega dne s strani podjetja A. d.o.o. posredovano na Policijsko postajo K. Za to blažje kaznivo dejanje pa je vrhovno sodišče obsojencu upoštevajoč olajševalne in obteževalne okoliščine, ugotovljene v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, določilo kazen 2 meseca zapora, ki je primerna vsem okoliščinam obravnavanega primera ter teži tega kaznivega dejanja ter mu za tem po določilih o steku izreklo novo enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora, pri kateri je upoštevalo kazen 2 leti zapora, določeno za kaznivo dejanje po 2. odstavku 299. člena KZ ter kazen 3 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. V novo izrečeni enotni kazni so prišle posamične kazni dovolj do izraza, primerna pa je tudi teži dejanj, za katere je bil obsojenec spoznan za krivega s to odločbo.

K točki 2/b Sodišče v odločbi o kazenski sankciji ni kršilo določb materialnega zakona, saj je obsojencu odmerilo kazni v mejah predpisanih, ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo. Presoja tehtnosti posameznih okoliščin oziroma njihov vpliv na višino kazni pa ne spada na področje uporabe zakona, temveč presoje dejanskega stanja. Tako tudi nestrinjanje z višino kazni, ki je sicer odmerjena v skladu z zakonom, pomeni izpodbijanje sodne odločbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zaradi (ne)primernosti denarne kazni, kar je lahko pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), ne pa razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi česar zahteva v tem delu ne more biti uspešna.

Ker je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo, je izrek o stroških odpadel (člen 98. a v zvezi s členom 98/2 ZKP).