Jedro

Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da je tožena stranka kot dolžnik tožeče stranke svojo terjatev odstopila tožeči stranki namesto izpolnitve. Po 1. odst. 444. čl. ZOR pa obveznost tožene stranke kot cedenta ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu in sicer do zneska odstopljene terjatve. Ker je prvostopno sodišče svojo presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot cesionarja zmotno oprlo na 437. čl. ZOR, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, saj ni ugotovilo, kdaj je bila cesijska pogodba sklenjena (kar je pomembno zaradi presoje pravilnosti obračuna vtoževanih zamudnih obresti), ni pa ugotalvljalo tudi obsega oziroma višine odstopljene terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. tč. izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da bi tožeča stranka morala zamudne obresti izterjevati od S.I., ki toženi stranki ni plačeval računov. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da vtožuje zoper toženo stranko plačilo zamudnih obresti zaradi prepozno plačanega računa, pri tem pa svojo terjatev temelji na med strankama sklenjeni cesijski pogodbi. Iz navedene pogodbe izhaja, da je tožena stranka kot cedent svojo terjatev, ki jo je imela do družbe S.I. d.d. Ljubljana odstopila tožeči stranki kot cesionarju. Pri tem pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo 437. čl. ZOR, po katerem preidejo s prenosom cedentove terjatve na cesionarja tudi stranske pravice, med njimi tudi pravica do obresti. Od sklenitve cesijske pogodbe dalje cesionar pridobi terjatev do cesusa in ne do cedenta, tožeča stranka pa v tem postopku toži cesionarja. Prvostopno sodišče pa vsebine sklenjene pogodbe (v prilogi A4 in A6) ni dovolj skrbno presojalo. Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da je tožena stranka kot dolžnik tožeče stranke svojo terjatev odstopila tožeči stranki namesto izpolnitve. Po 1. odst. 444. čl. ZOR pa obveznost tožene stranke kot cedenta ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu in sicer do zneska odstopljene terjatve. Ker je prvostopno sodišče svojo presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot cesionarja zmotno oprlo na 437. čl. ZOR, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, saj ni ugotovilo, kdaj je bila cesijska pogodba sklenjena (kar je pomembno zaradi presoje pravilnosti obračuna vtoževanih zamudnih obresti), ni pa ugotalvljalo tudi obsega oziroma višine odstopljene terjatve. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. odst. 370. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti zgoraj navedena pravno relevantna dejstva in o zadevi ponovno odločiti. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).