Jedro

Če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.690,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.000,00 EUR od 18. 1. 2019 do 19. 2019 in od zneska 690,00 EUR od 30. 11. 2019 do 1. 12. 2019 (IV. točka izreka). Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 804,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zoper ugodilni in stroškovni del se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP. Sodbi očita nasprotje o odločilnih dejstvih med navedbami v razlogih sodbe in vsebini listin in izvedenih dokazih. Predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v sporu majhne vrednosti, ker je vrednost spornega predmeta nižja od 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi zoper navedeno sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. Na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi motne uporabe materialnega prava.

4. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču nasprotje o odločilnih dejstvih med navedbami v razlogih sodbe in vsebino listin ter izvedenimi dokazi. Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožena stranka ni podala trditev, katera dela bi morala opraviti tožeča stranka, katere napake je odpravila in katere je opravil drug izvajalec (A. d. o. o.) namesto nje. Nasprotnega, (da je tožena stranka te trditve podala), pritožba niti ne zatrjuje, pač pa sodišču prve stopnje očita napačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) med stranki, ker da je z njim nepravilno obremenilo toženo stranko. Po pritožbenem stališču bi morala tožeča stranka podati konkretne trditve o tem, katera dela je sploh opravila in katere napake je potem popravila.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme ni nespremenljiva in toga kategorija, pač pa gre za dinamičen proces, ki lahko glede istih dejstev nenehno preskakuje s stranko na stranko, v odvisnosti od vsebine in sklepčnosti njunih trditev in kvalitete predlaganih dokazov, odvisno pa je tudi od njunih spoznavnih možnosti. Tožeča stranka je trdila, da so njeni delavci na dveh gradbiščih izvajali gradbena dela po naročilu in pod nadzorom tožene stranke in da sta se stranki dogovorili za obračun teh del po porabljenih urah in s plačilom po urni postavki. V dokaz je predložila naročilnici (A2, A3), s katerima je tožena stranka gradbena dela naročila, ki njene trditve podpira, saj vrsta in obseg naročenih del v nista navedena. Predložila je tudi dokazili (A5, A7), da je tožena stranka potrdila obračun opravljenih in zaračunanih ur. Tožena stranka pa je trdila, da je med strankama obstajal dogovor da se bodo dela obračunala na podlagi specifikacije izvedenih del in po porabljenih urah, da je tožeča stranka brez temelja obračunala tudi storitve priprave na delo in čas, porabljen za malico ter da je zaradi slabe in nekvalitetna izvedbe del morala najeti drugega izvajalca. Z ozirom na takšno stanje je sodišče prve stopnje s trditvenim bremenom pravilno obremenilo toženo stranko, ki bi morala navesti, katera konkretna gradbena dela je naročila pri tožeči stranki. Tega, (da bi tožeči stranki naročila izvedbo točno določenih del), tožena stranka sicer ni izrecno zatrjevala, pač pa le dogovor, da naj bi se dela obračunala po specifikaciji. A če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj zgolj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka. Ne nazadnje pa bi v tem primeru vrsto in obseg opravljenih del moral potrjevati vodja gradbišča, t.j. oseba na strani tožene stranke, ki bi v primeru takšnega dogovora moral zavrniti obračun le po porabljenih urah. S potrditvijo obračuna ur pa ni potrdil zgolj za delo porabljenega časa, pač pa tudi vrsto in obseg v tem času opravljenih (kakršnihkoli) del. 6. Tudi grajanje napak in njihova konkretizacija sodi v trditveno in dokazno sfero naročnika, ne glede na to, da jih je tožeča stranka v določeni meri priznala. A je trdila, da je napake odpravila, zato bi morala tožena stranka pojasniti, katere napake še niso bile odpravljene po pozivu tožeči stranki, da jih odpravi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo na pomanjkljivosti in neskladnost trditev in dokazov tožene stranke, ki je v dokaz, da je odpravljala napake tožeče stranke, predložila račun A. (B1), iz katerega izhaja, da je bilo delo, zaračunano s tem računom, opravljeno že dne 30. 11. 2018, tožeča stranka pa je bila opozorjena na napake šele z elektronskim sporočilom z dne 28. 1. 2019. 7. Nima prav pritožba, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni imela pravnega temelja za obračunavanje storitev priprav na delo ali časa, porabljenega za malico, kar naj bi po izračunih tožene stranke znašalo 422 ur. Trditve tožene stranke o domnevnem obračunavanju storitev priprave na delo oziroma časa porabljenega za malico, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi zavrnila kot popolnoma nesmiselne, neutemeljene in z ničemer izkazane. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo tožeči stranki, da je toženi stranki obračunala opravljene ure po dnevniku opravljenih ur, ki jih je priznal delovodja tožene stranke (iz katerega ne izhaja, da bi šlo za ure, porabljene za malico oz. pripravo na delo).

8. Tudi očitek neopravljenega materialnoprocesnega vodstva ni utemeljen. Na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožene stranke je dovolj jasno opozorila že tožeča stranka v svojih vlogah, pa tudi brez teh opozoril bi moralo biti toženi stranki jasno, da so dejstva o neopravljenem delu oziroma delu, opravljenem z napakami, v njenem trditvenem in dokaznem bremenu.

9. Med trditvami pravdnih strank in razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih in o vsebini listin in izvedenih dokazov ni nikakršnega nasprotja. Tudi dokazni oceni prvostopnega sodišča ni kaj očitati, saj je jasna, logična in prepričljiva ter v celoti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške na odgovor na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenimi stroški v stroškovniku (375 OT, 2 % materialni stroški, 22 % DDV).