Jedro

Sodno varstvo pred motenjem posesti ima tisti, ki dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki jo je motil, da njegovo dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, v delu, kolikor se prepoved nadaljnjega motenja posesti nanaša na ostale neidentificirane osebe ter v delu, kjer se glasi, da sme obveznost, naloženo v točki 3 izreka sklepa opraviti tožeča stranka na stroške toženca, zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka sklepa ugotovilo, da je tožena stranka motila mirno posest tožeče stranke na njeni drvarnici v kleti večstanovanjske stavbe v P., na skrajnem severovzhodnem delu kletne etaže navedene stavbe, ko je od 1. do 3. oktobra 2005: - podrla in odstranila leseno pregradno steno med drvarnicama v lasti pravdnih strank, ki je potekala od polovice pripadajočega kletnega okna do hodnika, vzporedno s krajšo stranico predmetne stanovanjske hiše in pravokotno na os hodnika, ter - na tlorisu tožnikove drvarnice postavila novo steno iz betonskih zidakov približno 1,5 m v škodo tožnikove površine, po vsej širini in celo na škodo kletnega hodnika, ki predstavlja skupen prostor v hiši, - pri tem pa odstranila tudi vrata iz kletnega hodnika v tožnikovo drvarnico, tako, da je preostali zmanjšani del tožnikove drvarnice brez vrat in vstop zaradi zoženega prehoda komaj mogoč.

V točki 2 izreka sklepa je odločilo, da se toženi stranki, kot tudi ostalim, prepoveduje nadaljnje motenje posesti na tožnikovi drvarnici, v skrajnem severovzhodnem delu kletne etaže večstanovanjske stavbe v P., v izmeri 2,90 x 3,46 m, ter se jim prepoveduje vsakršna dejanja, s katerimi bi v bodoče motili tožnikovo posest na tej drvarnici ter dostop v tožnikovo drvarnico.

V točki 3 izreka sklepa je odločilo, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje v 20-ih dneh od pravnomočnosti sklepa, in sicer: - odstraniti novo postavljeni zid, postavljen od severnega konca, vzhodnega okna, približno vzporedno s krajšo stranico predmetne stanovanjske hiše ter del novega zidu zahodno, na mestu, kjer je bil prej hodnik, - postaviti leseno pregradno steno ali njej ustrezno steno, ki bo ločila kletni drvarnici pravdnih strank, od sredine vzhodnega okna in vzporedno s krajšo stranico predmetne stanovanjske hiše, do stike s kletnim hodnikom, ki mora imeti vzporedne stene, kot je to do začetka toženčeve kletne drvarnice, - na zahodnem koncu stene iz prejšnje alinee namestiti vrata za vhod v tožnikovo kletno drvarnico, sicer sme to obveznost opraviti tožeča stranka na stroške toženca. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 179.700,00 SIT, v 15-ih dneh pod izvršbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti ugodilnemu delu sklepa se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožnik navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa nezakonit v delu, ki se nanaša na pooblastilo, da lahko tožnik opravi naložena dejanja po izpodbijanem sklepu na stroške toženca, če jih sam ne opravi. Pritožnik meni, da to ne sodi v motenjski izrek. Pritožnik ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja pred motilnimi posegi, zlasti ni ugotovilo bistvenega materialnega dokaza, na katerega se opira toženec v odgovoru na tožbo in v izpovedi, da je v svoji kleti od jeseni do zime 2004 na tla položil keramične ploščice do lesene pregradne stene. Zidano pregradno steno je postavil na istem mestu, kot je prej stala lesena in če bi res posegel z zidano pregradno steno v tožnikovo tlorisno površino za 1,5 m ali 30 cm, kot izpoveduje sam tožnik, bi bilo to vsekakor vidno in zaznavno. V nadaljevanju pritožnik podaja svojo presojo izpovedi tožnika in priče M.A., glede listine, ki je brez datuma, s katero je toženec prosil stanovalce večstanovanjske hiše v P. za soglasje, da napelje centralno kurjavo v svoje stanovanje št. 6 pa trdi, da je sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, soglasje za napeljavo centralne kurjave pa je dal tudi tožnik, ki je podpisan pod zaporedno št. 7 na tej listini. Navedeno soglasje, čeprav laično in pomanjkljivo, ki ga tožnik negira v pripravljalni vlogi z dne 30.12.2005, ni brez pomena, temveč je po mnenju pritožnika dokaz, da se je toženec s tožnikom pogovarjal in da mu je dovolil aktivnosti za postavitev centralne kurjave in ker je bilo gorivo v kleti, mu je tudi pojasnil, da ne sme biti lesena stena temveč zidana, ki je požarno varna. Pritožnik graja tudi postopanje sodišča prve stopnje, ko ni obravnavalo, niti ni zavrnilo dokazni predlog, ki ga je pritožnik podal v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 30.4.1999 in aneksom k tej pogodbi z dne 22.10.1999, ki ju je tožnik v dokaz svojih trditev priložil k tožbi. Iz teh listin je razvidna tožnikova stanovanjska površina, ki je natančno opredeljena po sobah in ostalih prostorih, vendar v njih ni navedena klet, temveč je navedeno le drugi prostori, to je 2 m2, to je pa sporna klet. Iz tega je razvidno, zakaj tožnik izsiljuje večjo kletno površino. Pritožnik tudi navaja, da je izrek v točki 3 izpodbijanega sklepa, kjer se tožencu nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja v prvi in drugi alinei, nedoločen in nerazumljiv, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po oceni pritožnika so vse navedene točke abstraktne. Pritožnik navaja, da je delavcem stanovanjskega podjetja P. kot upravniku več stanovanjske hiše v P. znano dejansko stanje drvarnic pravdnih strank. Ti imajo v pripravi etažni načrt za vpis stanovanjskega bloka v zemljiško knjigo in v tej zvezi pripravlja tudi načrt za proporcionalno razdelitev kleti glede na obseg stanovanjske površine. Tožencu to vedenje ni bilo poznano, zato ni predlagal v postopku, da se kot pričo zasliši delavec stanovanjskega podjetja, zlasti ni vedel, da je T.M. poznana površina obeh spornih kleti in dejstvo, da vsaka klet nima kletnega okna. To je izvedel od M. šele sedaj, zato predlaga njegovo zaslišanje in pri tem podaja naslov navedene priče. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe pritožnika.

Pritožba je utemeljena le v spodaj navedenem obsegu.

Preizkus pritožbe po uradni dolžnosti je pokazal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, kjer je tožnik uveljavljal, da se tudi ostalim prepove nadaljnje motenje posesti na tožnikovi drvarnici. V tem delu tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj iz tožbenih trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi in tekom postopka, ne izhaja, da bi poleg tožene stranke tožnika motile tudi druge osebe, nasprotno, tožbene navedbe izhajajo iz trditve, da je posest tožnikove drvarnice motil le toženec. Ker nesklepčnost tožbenega zahtevka pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je bilo potrebno v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi sicer je tak tožbeni zahtevek nedoločen v subjektivnem smislu, saj ni jasno, komu naj se, poleg tožencu, prepove nadaljnje motenje posesti na tožnikovi drvarnici.

Prav ima pritožnik, ko navaja, da pooblastilo tožniku, da lahko opravi naložena dejanja po izpodbijanem sklepu na stroške toženca, če jih sam ne opravi, ne sodi v izrek izpodbijanega sklepa. V tem delu tožbeni zahtevek nima materialno pravne podlage. V materialnem pravu ne obstaja pravna norma, ki bi navezovala takšno pravno posledico, kot jo je tožnik uveljavljal s tem delom tožbenega zahtevka. Sklep o motenju posesti je izvršilni naslov, na podlagi katerega bo toženec moral storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug. Pooblastilo kot izhaja iz točke 3 izreka sklepa sodi v odločbo, ki se izda v izvršilnem postopku, kot to izhaja iz 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje o zgoraj navedenim delu tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP in 4. točko 358. člena ZPP).

Z ostalimi pritožbenimi zatrjevanji pa pritožnik, po oceni pritožbenega sodišča, ni uspel ovreči ugotovitev ter dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodno varstvo pred motenjem posesti ima tisti, ki dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki jo je motil, da njegovo dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (33. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 426. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da so kumulativno podane vse predpostavke, ki pogojujejo sodno varstvo, takim zaključkom, kolikor se ti nanašajo na toženca, pa ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožnik nima prav, da je izpodbijani izrek v točki 3, kjer se tožencu nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja v 1. in 2. alinei, nedoločen in nerazumljiv, kar naj bi po oceni pritožnika predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da so naložena dejanja, ki jih mora po izpodbijanem sklepu opraviti toženec, abstraktna, nasprotno, v navedenih točkah je konkretizirano opredeljeno, kaj in kako mora toženec storiti, da vzpostaviti prejšnje stanje. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v zadnji posesti spornega dela kleti in da je tako upravičen do posestnega varstva. Pri tem ponuja svojo dokazno oceno, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo in logično obrazložilo, zakaj je sledilo trditvam tožeče stranke, da je njeno zadnje mirno posestno stanje predstavljala lesena pregradna stena, ki je potekala po sredini vzhodnega kletnega okna, vzporedno s krajšo stranico stanovanjske hiše, do stika s kletnim hodnikom. Trditve tožeče stranke, kot tudi njeno izpovedbo, je sodišče preverilo tudi z ogledom drvarnic pravnih strank, do pravilnih zaključkov je sodišče prišlo tudi z oceno izpovedbe zaslišanih prič, kar je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo in pritožniku to ni uspelo izpodbiti. Res je tožnik k tožbi priložil kupoprodajno pogodbo z dne 30.4.1999 in aneks k tej pogodbi z dne 22.10.1999 ter je pri tem navedel, kar ponavlja v pritožbi, da iz teh listin izhaja tožnikova stanovanjska površina, ki je natančno opredeljena po sobah in ostalih prostorih, vendar v njih ni navedena klet, temveč je navedeno le drugi prostori, to je 2 m2, kar je sporna klet. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da teh dokazov ni obravnavalo, niti ni dokazni predlog zavrnilo, vendar nima prav. Iz izpodbijanega sklepa sicer izrecno o tem ni govora, je pa sodišče prve stopnje o tem zavzelo jasno in prepričljivo stališče na glavni obravnavi dne 7.3.2006, ko je sklenilo, da se dokazni predlogi, ki se nanašajo na lastnino stanovanja, kot nepotrebni zavrnejo, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 25). Kolikšna je stanovanjska površina tožnikovega stanovanja in kleti ni pravno pomembno in odločilno dejstvo v obravnavanem motenjskem sporu. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, sodišče pri presoji vprašanja, ali je motenje nastalo, upošteva le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, medtem ko za presojo tega vprašanja pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika niso pomembna in jih sodišče ne more upoštevati. V smeri neupoštevnih dejstev vodi tudi pritožbena navedba, da ima upravnik večstanovanjske hiše v P. v pripravi etažni načrt za vpis stanovanjskega boka v zemljiško knjigo in da v tej zvezi pripravlja tudi načrt za proporcionalno razdelitev kleti glede na obseg stanovanjske površine. Ni dvoma, da se ta pritožbena trditev tudi nanaša na pravico do posesti oziroma lastninsko pravico na stanovanju in kleti pravdnih strank, zato pritožnik s tako trditvijo in dokaznim predlogom, da se v tej zvezi zasliši delavec stanovanjskega podjetja, to je, T.M., kateremu naj bi bila poznana površina obeh spornih kleti in dejstvo, da vsaka klet nima kletnega okna, ne more uspeti.

Ker je torej izpodbijani sklep v nespremenjenem delu pravilen tako v dejanskem, kot tudi pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakih zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena, v zvezi s 366. členom ZPP, ni ugotovilo, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 366. in 353. členom ZPP, pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Čeprav je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani sklep, ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka tista, ki v predmetni pravdi dejansko ni uspela. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v manjšem (zanemarljivem) delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).