Jedro

Sodišče lahko odloča o izvršilnih stroških tudi po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, poleg tega pa iz spisa izhaja, da je v predmetnem izvršilnem postopku še vedno v teku postopek v zvezi s seznamom dolžnikovega premoženja.

Dokončni obračun izvršitelja je zadostna podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, zato upniku ni potrebno izkazati, da je stroške izvršitelju že plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo izvršbo z rubežem premičnin dolžnic (I. točka izreka) in dolžnici naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 102,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (II. točka izreka).

2. Dolžnica upoštevajoč pritožbene navedbe in pritožbeni predlog pravočasno izpodbija stroškovno odločitev v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi.Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker izrek nasprotuje samemu sebi. Sodišče je v I. točki izreka izvršbo na premičnine ustavilo, v II. točki izreka pa je dolžnici naložilo plačilo stroškov. Če sodišče ustavi izvršbo na edino izvršilno sredstvo, v isti izvršilni zadevi ne more več odločati. Sodišče je o stroških odločilo kot pravdno sodišče, če pa je odločilo po pravilnih ZPP, bi upnik moral na podlagi uspeha sam kriti svoje izvršilne stroške, ker z izvršbo ni uspel. Navaja tudi, da sodišče ni preverilo, ali je izvršitelj dejansko na naslovu dolžnice opravil izvršilna dejanja rubeža. Do ustavitve izvršbe je prišlo zato, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo. Tako je do ustavitve izvršbe prišlo na podlagi izjave upnika, ne pa na podlagi določb ZIZ o neuspešno opravljenih rubežih. Zatrjuje negativno dejstvo, da izvršitelja nikoli ni bilo na njenem naslovu, da bi opravil rubež premičnin. Sodišče je odločilo o utemeljenosti priglašenih stroškov po višini, to pa stori le v primeru, če upnik ugovarja stroškovniku izvršitelja. Meni, da bi upnik moral izkazati, da je izvršitelju poravnal njegove stroške na podlagi njegovega računa. Upnik ni dokazal, da je izvršitelju poravnal njegove stroške. Sodišče je v II. točki izreka odločilo, kot da gre za spor med upnikom in izvršiteljem. Upnik ni dokazal, da je izvršitelj opravil izvršilna dejanja 9. 4. 2018 in 18. 1 2019. Ponavlja, da bi le dokaz o plačilu stroškov izvršitelja, lahko bil podlaga za priznanje stroškov upniku. Navaja tudi, da sodišče ni ugotovilo, ali je upnik pravočasno priglasil stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka o odmeri upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so nastali v zvezi delom izvršitelja.

5. V izvršilnem postopku mora dolžnik na zahtevo upnika povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti (peti odstavek 38. člena ZIZ), zato dolžnica neutemeljeno smiselno pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopnje o stroških odločilo kot pravdno sodišče in pri tem tudi, da bi moralo uporabiti kriterij uspeha v postopku po prvem odstavku 154. člena ZPP, ki se uporablja v pravdnem postopku.

6. Povrnitev izvršilnih stroškov se mora, če zakon ne določa drugače, zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo (osmi odstavek 38. člena ZIZ). V skladu z določbo 293. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Izvršitelj je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelja in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik).

7. Dolžnica neutemeljeno pritožbeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj bi izrek v I. točki in v II. točki v nasprotju sam s sabo. Odločitvi sodišča prve stopnje v I. točki izreka o ustavitvi izvršbe na premičnine in v II. točki izreka o odmeri upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov si ne nasprotujeta, saj gre za dve različni odločitvi, ki temeljita na različnih določbah ZIZ-a in si tudi medsebojno ne nasprotujeta. Dolžnica neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o nadaljnjih izvršilnih stroških, ker je izvršbo na premičnine ustavilo. Sodišče namreč lahko na podlagi osmega odstavka 38. člena ZIZ odloča o izvršilnih stroških tudi po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, poleg tega pa iz spisa izhaja, da je v predmetnem izvršilnem postopku še vedno v teku postopek v zvezi s seznamom dolžnikovega premoženja.

8. Nadalje dolžnica tudi neutemeljeno pritožbeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je izvršitelj opravil izvršilna dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil rubež 9. 4. 2018 na naslovu dolžnice neuspešen, kar izhaja iz poročila izvršitelja z dne 18. 4. 2018 (list. št. 68 spisa) in zapisnika o opravi dejanj izvršbe z dne 9. 4. 2018 (list. št. 69 spisa), rubež 17. 1. 2019 na naslovu dolžnice pa je bil neizveden, kar izhaja iz poročila izvršitelja z dne 18. 1. 2019 (list. št. 84 spisa) in zapisnika o opravi dejanj izvršbe z dne 17. 1. 2019 (list. št. 87 spisa). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je upnik pravočasno priglasil stroške, dolžnica pa pravilnosti te ugotovitve konkretizirano pritožbeno ne izpodbija.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi upnik moral izkazati, da je izvršitelju poravnal priglašene stroške in da bi lahko bil podlaga za priznanje stroškov upniku samo dokaz o plačilu le teh. Izvršilno sodišče namreč že na podlagi predloženega dokončnega obračuna izvršitelja lahko presodi, ali so v stroškovni zahtevi upnika priglašeni izvršilni stroški bili za izvršbo potrebni, za to presojo pa upniku ni potrebno predložiti dokaza o tem, da je izvršitelju poravnal stroške v zvezi z njegovim delom. Dokončni obračun izvršitelja je na podlagi drugega odstavka 38c. člena ZIZ izvršilni naslov v razmerju do upnika, zato predložitev te listine zadošča, da sodišče odloči o utemeljenosti upnikove stroškovne zahteve. Izkazuje namreč izvršljivo obveznost upnika do izvršitelja za opravljana neposredna dejanja izvršbe, hkrati pa v potrebni meri varuje pravni interes izvršitelja, da bo za opravljeno delo poplačan. Na podlagi dokončnega obračuna za delo in stroške (oziroma sklepa sodišča, če je upnik zahteval, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče), ki po drugem odstavku 38c. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov, se izvršitelj namreč lahko poplača iz izterjanega denarnega zneska (tretji odstavek 38c. člena ZIZ), če to ni mogoče pa iz položene varščine (četrti odstavek 38c. člena ZIZ). Če ni bilo varščine ali ta ne zadošča za popolno poplačilo, pa lahko izvršitelj, v kolikor mu upnik na njegovo zahtevo v osmih dneh zneska iz dokončnega obračuna ne plača, po poteku tega roka dolgovani znesek prisilno izterja (peti odstavek 38c. člen ZIZ). Ob obrazloženem je dokončni obračun izvršitelja zadostna podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, zato upniku ni potrebno izkazati, da je stroške izvršitelju že plačal. 10. Dolžnica odmere posameznih postavk nagrade in stroškov izvršitelja ter njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo kot upnikove potrebne stroške za izvršbo, ni konkretizriano pritožbeno izpodbijala, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

11. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti.