Jedro

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev.

Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem pritožnika, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz celotnega spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje in poplačilo v dveh izvršilnih postopkih ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno. V zvezi s tem torej upniku ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravice do predlaganja osebnega stečaja zoper dolžnika, ki je porok po obeh Pogodbah o bančnih garancijah. Upnik ima ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Dolžnik je svojo ustavno pravico do zasebne lastnine omejil s poroštvom in stvarnim zavarovanjem. Upniku, ki je večkrat poskusil priti do poplačila terjatev v izvršilnih postopkih, ki so bili neuspešni, zato ni mogoče odreči pravice, da do poplačila pride v postopku osebnega stečaja, ki je eden od dovoljenih postopkov za poplačilo terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, (2.) za upraviteljico je imenovalo D. Č. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da upnikove terjatve ne obstajajo, saj bi lahko bile v celoti poplačane v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju: družba). Vse terjatve so bile namreč zavarovane s hipotekami na nepremičninah družbe. Kljub temu je upnik terjatve po pogodbah o plačilu garancije v tujini št. 825/97 in 814/97 v stečajnem postopku nad družbo prijavil le kot navadne terjatve in jih je le zato dobil le delno plačane, medtem ko je kupnina za družbine nepremičnine, dosežena v stečajnem postopku, znašala več kot upnikove terjatve. Terjatev po pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 52-49387-140 je bila prav tako zavarovana z nepremičninami v lasti družbe, vendar pa upnik v stečajnem postopku ni niti prijavil terjatve po tej pogodbi, prav tako ne ločitvene pravice, zato po svoji krivdi ni bil poplačan. Dolžnik kot porok mu zato ničesar ne dolguje na podlagi 1022. in 1027. člena Obligacijskega zakonika. Nadalje navaja, da upnik ni izkazal višine terjatev, prometne kartice pa so zgolj enostranske listine, ki z dolžnikom kot porokom niso usklajene. Konkretizirano navaja tudi stroške, s katerimi se ne strinja in so kot dolg vključene v prometni kartici. Prav tako dolžnik ni insolventen, saj imata skupaj z ženo, ki je prav tako porokinja za vse obveznosti, nepremičnine, ki so vredne bistveno več kot znaša dolg. Dolg lahko ob izločitvi napak sodišča znaša največ 150.111,04 EUR. Terjatev iz pogodbe o kratkoročnem posojilu je zastarala. Postopek osebnega stečaja je nesorazmeren ukrep, saj bi se upnik lahko poplačal v izvršilnem postopku.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, da je v pritožbi več nedovoljenih novot. Upnik ima za svoje terjatve izvršilni naslov, iz prometnih kartic pa je razvidno delno poplačilo. V izvršilnem postopku I 85/2016 je sodišče pravnomočno ugotovilo, da obstojijo terjatve do dolžnika in so se njegove nepremičnine tudi že neuspešno prodajale v izvršilnem postopku. Ker izvršilni postopek traja predolgo, se je upnik odločil za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja, zato ne gre za nesorazmeren ukrep. O zahtevku dolžnika po 1022. in 1027. členu Obligacijskega zakonika je tudi že pravnomočno odločeno s sodbo, dolžnik pa celo sam trdi, da obstaja upnikova terjatev vsaj v višini 150.111,04 EUR. Upnik je izkazal tako svoje terjatve kot zamudo s plačilom. Prometne kartice je dolžnik le pavšalno izpodbijal, upnik pa je podrobno pojasnil način zapiranja terjatev. Ločitvene pravice za pogodbi o plačilu garancij v tujini upnik ni imel, pri čemer dogovora o zastavi premoženja ni mogoče raztegniti na druge pogodbe. Višine škode pa dolžnik tudi ni izkazal. Terjatev po pogodbi o kratkoročnem posojilu ni zastarala, gre pa tudi za pritožbeno novoto. Izkazal je tudi insolventnost, na dolžnikovih nepremičninah pa je še druga obveznost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik, ki predlaga začetek stečajnega postopka, mora verjetno izkazati svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), opisati in dokazati pa mora tudi dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen (prvi in drugi odstavek 232. člena ZFPPIPP).

6. Bistvo spora pred sodiščem prve stopnje je bilo vprašanje, ali je dolžnik prost obveznosti do upnika, ker ta v stečajnem postopku proti družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju: glavni dolžnik) ni prijavil ločitvene pravice na nepremičninah glavnega dolžnika (v naravi sirarna in poslovni prostor .; v nadaljevanju: Nepremičnine glavnega dolžnika). Prijavil je le terjatev po Pogodbi o plačilu garancije v tujini št. 825/97 z dne 3. 4. 1997 z Aneksi št. 1 do 7 in Pogodbi o plačilu garancije v tujini št. 814/97 z dne 3. 2. 1997 z Aneksi št. 1 do 7 (v nadaljevanju: Pogodbi št. 814/97 in 825/97). Terjatvi sta bili kot navadni terjatvi v stečajnem postopku proti glavnemu dolžniku priznani in tudi delno poplačani.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s terjatvijo po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 v bistvenem ugotovilo, da je upnik v stečajni postopek zoper glavnega dolžnika pravilno prijavil samo terjatev, ne pa tudi ločitveno pravico, saj terjatvi po Pogodbi št. 814/97 in 825/97 nista bili zavarovani z ločitveno pravico na nepremičninah glavnega dolžnika. Pri tem se je oprlo na vsebino Pogodb št. 814/97 in 825/97, kjer je bilo kot nepremično premoženje zastavljeno pritožnikovo premoženje. Tudi samo je sprejelo razloge iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 340/2013 z dne 8. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 131/2014 z dne 29. 5. 2015 in ugotovilo, da je bilo s 6. členom Kreditne pogodbe št. 25310/96 z dne 25. 11.1996 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba) in 7. členom Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 52-49387-140 (z dne 5. 4. 2001; v nadaljevanju Pogodba o kratkoročnem posojilu) ustanovljeno zavarovanje za obveznosti le iz kreditne in posojilne pogodbe, teh določb pa tudi ni mogoče raztegniti na vse kasnejše posle.

8. Pritožnik (dolžnik) je v pritožbi v tem delu navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 1027. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ta določa, da je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku, če ta opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka. Pritožnik meni, da bi upnik za zavarovanje terjatev iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 lahko pridobil na nepremičninah glavnega dolžnika zastavno pravico. Ker za to ni poskrbel, je prenehala njegova obveznost na podlagi 1027. člena OZ. To utemeljuje s stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru 1027. člena OZ upoštevati 6. člen Kreditne pogodbe in 7. člen Pogodbe o kratkoročnem posojilu. Upnik bi na njuni podlagi lahko dosegel zavarovanje terjatev iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičninah glavnega dolžnika, pa jih po svoji lastni krivdi ni.

9. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, s katerimi je utemeljilo izpodbijani sklep o začetku postopka osebnega stečaja.

10. Dolžnik iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 je glavni dolžnik, pritožnik je porok (skupaj z ženo). Stranke so v 10. členu uredile zavarovanje obveznosti iz Pogodb št. 814/97 in 825/97. Poleg zavarovanja s štirimi bianko podpisanimi akceptnimi nalogi glavnega dolžnika (z nepreklicnim pooblastilom za izpolnitev), je bilo dodatno dogovorjeno še stvarno zavarovanje, to je zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice v korist upnika v znesku 1.000,000,00 ATS (Pogodba št. 814/97) in 700.000,00 ATS (Pogodba št. 825/97), z obrestno mero iz 4. člena Pogodb in za stroške in zamudne obresti, in sicer na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Žalcu pod vl. št. ..., k.o. ... Ta nepremičnina je v zastavljenem delu v (so)lasti poroka – stečajnega dolžnika. Ni sporno, da Pogodbi št. 814/97 in 825/97 nista predstavljali pravnega naslova za ustanovitev zastavne pravice na nepremičninah glavnega dolžnika, hipoteka pa tudi ni vpisana v zemljiški knjigi.

11. Ko pritožnik zatrjuje, da sta podlago za zavarovanje terjatev iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 prestavljali Kreditna pogodba in Pogodba o kratkoročnem posojilu, je tako pritožbeno stališče zmotno.

12. Glede Pogodbe o kratkoročnem posojilu višje sodišče najprej poudarja, da je bila sklenjena v letu 2001. V 7. členu Pogodbe o kratkoročnem posojilu so stranke pogodbe dogovorile zavarovanje posojila po **tej** pogodbi. V Pogodbi o kratkoročnem posojilu se Pogodbi št. 814/97 in 825/97 ne omenjata. Iz besedila 7. člena izhaja, da se zavarovanje ustanavlja in dogovarja v zvezi s **to** pogodbo (torej s Pogodbo o kratkoročnem posojilu), kakor tudi za eventualno nova posojila, jamstva in podobno. Vendar se zadnje nanaša na podpisane menične izjave in akcepne naloge (glej prvi odstavek), medtem ko je bil dogovor o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah glavnega dolžnika dogovorjen v zvezi z obveznostmi po tej pogodbi, to je Pogodbi o kratkoročnem posojilu. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da se vpis izvede na podlagi sporazuma pogodbenih strank, sklenjenega pri notarju (glej drugi odstavek). To je bilo tudi storjeno v kasneje sestavljenem notarskem zapisu notarke N. K. (SV 1603/2001; glej na primer člen Tretjič). Tudi v tem notarskem zapisu (sporazumu o zavarovanju po 250. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), ki je javna listina (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu – ZN) in vsebuje klavzulo o neposredni izvršljivosti (ima moč izvršilnega naslova; prim. 2. točko 17. člena ZIZ), ni bilo dogovorjeno zavarovanje terjatve iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičninah glavnega dolžnika niti to ni povzeto v tistem delu notarskega zapisa, v katerem so stranke povzele stanje stvarnega zavarovanja za obveznosti iz več pogodb (glej člen Četrtič). Višje sodišče še izpostavlja, da stranke Pogodb št. 814/97 in št. 825/97 tudi v kasnejših aneksih (npr. 6. in 7), v katerih povzemajo obstoj stvarnega zavarovanja, navajajo le hipoteko na porokovem, to je pritožnikovem solastniškem deležu na nepremičnini (in na solastnem deležu druge porokinje). Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da Kreditna pogodba (v 6. členu) in Pogodba o kratkoročnem posojilu (v 7. členu) ne predstavljata podlage za pridobitev zastavne pravice za zavarovanje terjatev iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičninah glavnega dolžnika.

13. Tega ne more omajati niti pritožbena trditev, da sta bila tako Pogodba o kratkoročnem posojilu kot Sporazum o zavarovanju podpisana v prostorih notarke, ki je razložila, da dogovorjeno zavarovanje v 7. členu pogodbe, to je hipoteki, ustanovljeni na osnovi te pogodbe, služita za zavarovanje vseh bodočih terjatev, ki jih bo upnica odobrila glavnemu dolžniku. Stranke zavezuje in učinke zanje ustanavlja le tisto, kar je bilo povzeto v notarski zapis, ne pa tudi, kar je bilo ob robu dogodka morebiti razpravljano, četudi zatrjevano s strani notarke. Zato tudi v pritožbi izpostavljeni dokazi z zaslišanjem prič ne predstavljajo zatrjevanje pravno pomembnega dejstva (sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko prič ni zaslišalo). Sicer pa že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da se 7. člen nanaša na bodoče terjatve. Terjatvi iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 pa takrat nista bili bodoči terjatvi. Vse to višje sodišče še toliko bolj prepričuje v tisto, kar je navedlo v prejšnjem odstavku, to je, da je zavarovanje na nepremičninah glavnega dolžnika veljalo le za obveznost iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu in Kreditne pogodbe.

14. Po prepričanju višjega sodišča je treba tako razlagati tudi 6. člen Kreditne pogodbe. Iz zadnje alineje prvega odstavka 6. člena te pogodbe, v katerem sta poroka (tudi pritožnik) dovolila vknjižbo zastavne pravice v korist banke, izhaja, da je bilo stvarno zavarovanje s hipoteko dano za zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi, saj je znesek v višini 25.000.000,00 SIT (kar je pogodbeni znesek iz te pogodbe) z obrestno mero iz 3. člena te pogodbe, s stroški in zamudnimi obrestmi, prav znesek obveznosti iz Kreditne pogodbe. Resda je bilo v prvem odstavku zapisano, da za zavarovanje vseh obstoječih terjatev banke in zahtevkov, ki bi nastali v zvezi s to pogodbo, kakor tudi za eventualne nove kredite, posojila, jamstva in podobno kreditojemalec daje poleg tam navedenih jamstev še vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini glavnega dolžnika, vendar je jasno, da je zadnjo alinejo prvega odstavka treba razumeti v zvezi s terjatvijo iz kreditne pogodbe. Na vsebino člena Četrtič notarskega zapisa pa je višje sodišče zgoraj tudi že opozorilo. Zagotovo pa zastavna pravica na nepremičninah glavnega dolžnika ni bilo dogovorjena v Pogodbah št. 814/97 in 825/97. 15. Pritožnik v nadaljevanju izpodbija tudi višino terjatev po Pogodbah št. 814/97 in 825/97, vendar pa tudi v tem delu neutemeljeno.

16. Dolžnik upniku očita, da stanje po prometnih karticah ni usklajeno z dolžnikom in prometne kartice naj ne bi predstavljale verodostojne listine. Upnik prometnih kartic ni dolžan usklajevati z dolžnikom, prometne kartice pa predstavljajo le enega od dokazov o obstoju terjatev, v katerem je pojasnjena višina terjatve, ki jo zatrjuje upnik. Na dolžniku je nato bilo, da pojasni, katere postavke niso pravilne, tega bremena pa dolžnik pred sodiščem prve stopnje ni zmogel. 17. Ugovor glede višine terjatev je namreč ostal na ravni pavšalnosti, dolžnik ga ni dopolnil niti, ko je bil v postopku zaslišan in o tem vprašan. Šele v pritožbi je navedel, da se ne strinja s stroški in s katerimi stroški, ki so vsebovani v prometnih karticah, kar pa je prepozno in višje sodišče tega niti ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). V pritožbi pa tudi sam navaja, da bi ob izločitvi napak pri obračunu terjatev še vedno ostala terjatev v višini 150.111,04 EUR. Niti s tako dopolnjenim ugovorom glede višine terjatve dolžnik ne bi uspel izkazati, da upnikova terjatev po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 ne obstaja.

18. Višje sodišče torej pritrjuje upniku iz odgovora na pritožbo, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretnih zneskov v zvezi z obveznostjo po obeh pogodbah o bančnih garancijah ni konkretno zatrjeval. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izkazani in obračunani terjatvi upnika iz listin, priloženih k predlogu za začetek stečajnega postopka. Pritožnik tudi ni pojasnil, zakaj naj ne bi bil upnik upravičen do povračila stroškov opominov in ostalih stroškov v tam zapisani višini. Zgolj s trditvijo, da upnik v zvezi s tem ničesar ni pošiljal dolžnikoma (s tem očitno misli prometne kartice in s tem v zvezi nastale stroške), pritožnik ne more uspeti. Pritožnik svoje trditve namreč ni oprla na morebitne določbe pogodbenega prava, kjer je bila dogovorjena obveznost tudi glede plačila stroškov.

19. Pritožnik se v zadnjem delu pritožbe pritožuje tudi v zvezi s Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 52-49387/140, in tudi v tem delu navaja, da je sodišče spregledalo 1027. člen OZ. V tem delu bi utegnile biti pritožbene navedbe glede na 1022. in 1027. člen OZ sicer utemeljene, vendar pa to v ničemer ne spremeni odločitve sodišča prve stopnje, saj se odločitev nedvomno izkaže za pravilno vsaj v zvezi s pogodbama o plačilu bančnih garancij št. 825/97 in 814/97. Pa tudi sicer iz pritožbe izhaja, da je nesporen del terjatve vsaj 150.111,04 EUR, torej ni nobenega dvoma, da je upnik do standarda verjetnosti uspel izkazati, da ima upnik do dolžnika terjatev, ki ni poplačana. Zato v tej fazi postopka ni potrebno ugotoviti verjetnosti tudi te terjatve in se višje sodišče s tem podrobneje ni ukvarjalo.

20. Upnik je plačilo terjatev neuspešno uveljavljal v izvršilnem postopku – nazadnje v letu 2016 (opr. št. I 85/2016 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu), zato je pravilna tudi ugotovitev, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca.

21. Višje sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dolžnik insolventen, čemur dolžnik sicer v pritožbi nasprotuje. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) **ali** postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev.

22. Upnik in sodišče prve stopnje sta insolventnost kot trajnejšo nelikvidnost temeljila na domnevi iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta domneva je podana pri dolžniku, ki je potrošnik, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Ko dolžnikova pokojnina znaša 1.054,00 EUR, njegova obveznost, izkazana v višini vsaj 150.111,04 EUR, ki jo dolžnik priznava kot znesek z izločenimi napakami, oziroma 47.288,04 EUR in 69.777,05 EUR, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 in glede katerih dolžnik ni uspel izpodbiti obstoja terjatev v navedeni višini, zagotovo presega trikratnik njegove pokojnine. Te domneve insolventnosti dolžnik niti ni izpodbijal, zato višje sodišče zaključuje, da je trajneje nelikviden. Prav tako pa se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik tudi ni uspel dokazati, da ni dolgoročno plačilno nesposoben, in razloge izpodbijanega sklepa v tem delu sprejema kot svoje razloge. Dodaja pa še, da iz spisa izhaja, da je bila izvršba na dolžnikove nepremičnine že večkrat neuspešna, kar že samo po sebi pomeni, da te nepremičnine dejansko niso vredne toliko, kot znaša njihova ocenjena vrednost, saj jih nihče ni bil pripravljen kupiti po tej ceni, pa tudi po nižji ne.

23. Višje sodišče odgovarja še na pritožbeno trditev, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Tudi v tem delu se višje sodišče s pritožbenim naziranjem pritožnika ne strinja, saj je iz celotnega spisa jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje in poplačilo v dveh izvršilnih postopkih ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno. V zvezi s tem torej upniku ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravice do predlaganja osebnega stečaja zoper dolžnika, ki je porok po obeh Pogodbah o bančnih garancijah. Upnik ima ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Dolžnik je svojo ustavno pravico do zasebne lastnine omejil s poroštvom in stvarnim zavarovanjem. Upniku, ki je večkrat poskusil priti do poplačila terjatev v izvršilnih postopkih, ki so bili neuspešni, zato ni mogoče odreči pravice, da do poplačila pride v postopku osebnega stečaja, ki je eden od dovoljenih postopkov za poplačilo terjatev.

24. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati terjatev do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, prav tako pa je uspel dokazati dolžnikovo insolventnost, pri čemer zadostuje že trajnejša nelikvidnost, dokazal pa je tudi dolžnikovo dolgoročno plačilno nesposobnost. 25. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.