Jedro

Tožeča stranka v pravdi uveljavlja varstvo časti in ugleda, ki je opredeljeno v 34. členu URS, pri čemer je čast zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določila 178. člena Obligacijskega zakonika tožencu naložilo, da je dolžan preklicati svojo trditev objavljeno v 26. številki revije X z dne 24.6.2006 „da Y ni šel v Q kot dopisnik, ampak je bil vodja jugoslovanske obveščevalne službe...“ in izrek sodbe na svoje stroške objaviti v reviji X v roku 15 dni pod izvršbo ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V čem naj bi bila bistvena kršitev postopka na prvi stopnji pritožba ne pove, s trditvijo, da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da je tožnik šel v Q kot član obveščevalne službe in ne kot dopisnik pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V obrazložitvi se sklicuje na izpovedbo priče L. Š., da je bilo kadrovanje v tožnikovem primeru nenavadno in da so imenovanju tožnika na dopisniško mesto botrovali razlogi državne varnosti, zato sodelovanje tožnika v varnostno obveščevalni službi ne more biti vprašljivo. Njegovo imenovanje je zahteval S. D., ki je bil v okviru S. zadolžen za notranje zadeve, kamor je spadala tudi U.. Toženi je preko M. D. M. pri L. Š. preveril vsebino spornega zapisa, zato ni imel nobenega zadržka, da ga ne objavi. Ker izjava ni toženčeva, je ni potrebno preklicati, pred objavo je bila njena verodostojnost preverjena. Neobičajno politično kadrovanje je v tožnikovem primeru po izvedenem dokaznem postopku vsekakor izkazano, stvar vsakega posameznika pa je ali svojo vlogo v prejšnjem sistemu šteje kot negativno. Tudi sodelovanje z U. za povprečnega bralca ne pomeni negativne osebnosti s sumljivo preteklostjo, razen če tako tožnik čuti sam. Tožnik ni ponudil nobenega dokaza, da bi bila z objavo spodkopana njegova profesionalna novinarska integriteta, kdo naj bi se mu posmehoval in kdo se je spraševal, kako je kaj takšnega mogoče. Očitek, ki je predmet te pravde, ni imel nikakršnega vpliva na čast in dobro ime tožnika, zato za takšno izjavo ni poseženo v njegove osebnostne pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kot pritožbeni razlog tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar teh trditev z ničemer ne konkretizira. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v okviru določila 2. odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sprejema tudi razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi v 4. odstavku na 4. strani sodbe, zakaj verjame izpovedbi toženca, ki je bila potrjena tudi s strani nekdanjega glavnega urednika Č. D. J. K. (priloge A3, A4). Ta je v svojih zapisih poudaril, da je šel tožnik v Q na predlog zunanjepolitičnega urednika D. A. N. ob soglasju odgovornega in glavnega urednika Č. D., ki je imel ob tem odločilno vlogo. Poudaril je tudi, da je bil tožnik izbran zato, ker je zbudil pozornost s pisanjem analitičnih člankov o mednarodnem delavskem gibanju, namigovanja o političnem ozadju imenovanja tožnika pa je označil za neresnična. Za trditev, ki v tolikšni meri diskreditira tožnika ne zadostuje izpoved (L. Š. in M. D. M.) o nenavadnih okoliščinah imenovanja tožnika, ter omenjeni pojem „državne varnosti“, saj je priča L. Š. sam dejal, da si je pod tem pojmom takrat vsakdo predstavljal svoje. Šlo je torej za sklepanje vsakega posameznika, iz tega pa so se očitno razvile govorice, ki so na koncu prišle v javnost kot povsem konkretna informacija, da je bil tožnik šef jugoslovanske obveščevalne službe. Takšnega zaključka pa izpovedba priče L. Š., da ne ve, ali je bil tožnik v Q poslan kot šef U., ker se na to ne spozna in se tudi ne spominja, da bi komu to izjavil, ne potrjuje. Tudi priča M. D. M. na sodišču ni potrdila, da bi L. Š. tožencu izjavil, da je bil tožnik v Q poslan v vlogi šefa U.. Namigovanje na politično intervencijo pri imenovanju tožnika na mesto dopisnika, pa četudi bi bilo utemeljeno, pa ne daje podlage za sklepanje, da je bil tožnik sodelavec U..

V zvezi z materialnim pravom velja ugotovitev, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in ugled po določilih OZ, ki z opredelitvijo splošnih načel za nastanek odškodninske obveznosti uresničujejo varstvo človekovih pravic v skladu z Ustavo RS in pravilno ugotavljalo poseg v čast in ugled, pri čemer je čast zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), ugled pa spoštovanjem človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast). Tožeča stranka v pravdi uveljavlja varstvo časti in ugleda, ki je opredeljeno v 34. členu URS, ki priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti in v 17. členu MPDPP (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah), ki varuje pravico posameznika proti nezakonitim žalitvam in škodovanju ugleda.

Pravna podlaga uveljavljenega odškodninskega zahtevka je v 178. členu OZ, po katerem sodišče v primeru, ko ugotovi, da gre za kršitev osebnostne pravice, lahko odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Nedopustno ravnanje toženca je sodišče prve stopnje v obširnih razlogih sodbe natančno razčlenilo, izpostavilo, da je tožnik v javnosti dobro poznan novinar, ki je v dosedanji karieri zasedal vidnejše mesto v svojem poklicu in ga sporni zapis močno kompromitira, ker je prikazan kot negativna osebnost s sumljivo preteklostjo. Iz Wikipedije, proste enciklopedije ( http://sl.wikipedija.org/wiki/udba)

in iz knjige B. S. U. sledi, da je U. delovala v tujini po mafijskih principih, opravila niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je takšna trditev o tožniku zanj pomenila totalno diskreditacijo, da je bila zaskrbljujoča in žaljiva in je pomenila spodkopavanje njegove profesionalne novinarske integritete. Objavljena je bila v zelo branem tedniku X, zato se je z njo lahko seznanil širok krog ljudi.

Iz vsebine spornega pisma izhaja, da naj bi tožnik pod krinko dopisnika pravzaprav opravljal vohunsko službo, ki se ji pripisuje, da se je ukvarjala z organizacijo podtalnih akcij, umorov, izsiljevanja in ugrabitev, kar je zavržno tudi v očeh drugih. Inkriminirana trditev toženca je tako objektivno gledano žaljiva in škoduje dobremu imenu in časti tožnika. Glede na to, da je že objektivno gledano takšna trditev žaljiva, pa je dokazni postopek pokazal, da je tudi neresnična.

Toženi je odgovoren, ker je žaljivo izjavo z objavo pisma v tedniku X, posredoval javnosti in se svoje odgovornosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je imel utemeljene razloge, da to verjame. Tožniku ni potrebno dokazati, kdo se mu je posmehoval in kako je bila s takšno trditvijo spodkopana njegova profesionalna novinarska integriteta, saj so takšne trditve objektivno gledano žaljive.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama.