Jedro

V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. št. ... in .... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je stranka k zahtevi predložila devizni knjižici št. ... in ..., iz katerih izhaja, da je 31. 7. 1998 sredstva v višini 10.950,07 DEM in 631,05 DEM ter v višini 1.116,94 DEM (z vloge št. ...) prenesela na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju: JPR) in da sta bili knjižici istega dne saldirani, saj je bilo stanje sredstev na dan prenosa 0,00. Tožeča stranka je predložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljevanju: Glavna podružnica Sarajevo), z dne 1. 9. 2016, iz katerega izhaja, da je bila na dan 31. 12. 1991 tožeča stranka imetnica predmetnih vlog, da je bil na vlogi št. ... znesek 634,05 DEM in 10.950,00 DEM ter na vlogi št. ... znesek 1.116,94 DEM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH (v nadaljevanju: Zavod za plačilni promet) z dne 30. 8. 2016 in Agencije za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju: Agencija za privatizacijo) z dne 30. 8. 2016, ki izkazujeta stanje v višini 12.921,27 BAM iz naslova prenosa iz Glavne podružnice Sarajevo na JPR, ki se glasi na ime tožeče stranke in njen EMŠO ...

2. Tožena stranka je na tej podlagi in na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) ugotovila, da je stranka predmetni devizni vlogi prenesla na JPR in da zato ne gre za neizplačani stari devizni vlogi po določbah (2. člena) ZNISESČP. V zadevi je bilo zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP. 3. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Toženi stranki očita, da bi morala pred izdajo zavrnilne odločbe ugotavljati tudi okoliščino, ali so bila tožeči stranki sredstva dejansko izplačana in kakšne možnosti je imela, da ta sredstva dvigne ali porabi. Meni, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in drugi) Republiki Sloveniji naložilo, da varčevalcem zagotovi poplačilo starih deviznih vlog iz podružnic Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu, pri čemer morajo biti prihranki izplačani pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Iz 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi izhaja, da je obveznost Republike Slovenije za poplačilo izključena le za tiste stare devizne vloge varčevalcev, ki so jih v postopku privatizacije tudi uporabili, kar pa ne velja za tožečo stranko. Sredstva na JPR namreč niso bila dejansko prenesena, temveč je šlo za sistem registracij, namenjenih pobotu. Z izvzemom iz shem poplačila po 1. členu ZNISESČP je izključitev širša od 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi, saj so na takšen način iz poplačila izključeni tudi vsi tisti, ki imajo sredstva zgolj prenesena na privatizacijske sklade, pa jih nikoli niso prejeli niti jih niso porabili. Tožena stranka bi morala postopati v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da predloži dokaze o tem, da ji sredstva niso bila izplačana oziroma jih ni imela možnosti dobiti izplačane, določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa bi bilo mogoče uporabiti šele potem, ko bi bila tožeča stranka pozvana na dopolnitev, a se na poziv ne bi odzvala. Glede na to, da je tožena stranka pri odločanju vezana na načelo zakonitosti, tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek in začne postopek ustavne presoje 1. člena ZNISESČP v povezavi z 2. členom ZNISESČP. Tožeča stranka ne more pristati na to, da ji denarnih sredstev iz deviznih vlog, ne v Republiki Sloveniji niti v BiH nihče ni dolžan izplačati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za verifikacijo, podredno pa naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno določanje toženi stranki. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da do prenosa ni prišlo, in da je to sicer stranka izrecno navedla že v zahtevi za verifikacijo in le ponovno prilaga potrdilo Agencije za privatizacijo, ki dokazuje prav ta prenos. Zatrjuje, da vloga kot taka formalno ni bila pomanjkljiva, zato tožena stranka tožeče stranke ni pozvala na dopolnitev v smislu prvega odstavka 67. člena ZUP in tudi v nadaljevanju postopka vloge ni zavrgla zaradi nepopolnosti, temveč jo je vsebinsko obravnavala in ugotovila, da je neutemeljena ter jo je treba zavrniti. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo skrajšanega postopka v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo mogoče relevantno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka v svoji zahtevi, ob tem pa je enako dejansko stanje izhajalo tudi iz uradnih podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP. Navaja, da tožeče stranke v postopku ni zaslišala niti je ni pozvala, da se izreče o razlogih za zavrnitev, saj je ocenila, da to za razjasnitev stanja ni potrebno in je to tudi v skladu s splošnim načelom ekonomičnosti postopka ter nikakor ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe. Navaja, da je sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Varčevalci, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije FBiH, so namreč s prenosom na JPR pridobili pravice v razmerju do FBiH. Po prenosu na JPR devizne vloge niso bile več obveznost Glavne podružnice Sarajevo, zato tudi ni odgovornosti Republike Slovenije za prevzem izpolnitve te obveznosti. Zahtevo tožeče stranke za verifikacijo je utemeljeno zavrnila, saj po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačani stari devizni vlogi, iz katerih bi imela tožeča stranka pravice po ZNISESČP. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan pooblaščenki tožeče stranke, ki v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah, ponovno pa opozarja na napačno in materialnopravno zgrešeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka devizno vlogo v postopku privatizacije v FBiH porabila in s tem prejela povezane pravice v razmerju do FBiH. Ob upoštevanju 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi bi lahko Republika Slovenija iz sheme poplačila izvzela le tiste varčevalce, ki so sredstva dobili izplačana. Stališče Republike Slovenije, da je njena obveznost prenehala v trenutku prenosa na JPR (ne glede na to ali in kako so se kasneje sredstva porabila), je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi, Ključno vprašanje je vprašanje razlage pojma „uporabe starih deviznih vlog“, za kar pa sodišče potrebuje podatke o tem, ali in kakšne pravice so varčevalci imeli iz naslova neporabljenih sredstev, Sodišču zato predlaga, da opravi poizvedbe o vsebini relevantnih predpisov FBiH, ki so potrebni za odločitev v zadevi.

6. Pripravljalna vloga tožeče stranke je bila poslana toženi stranki po zastopniku, vendar nanj ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

9. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek 2. člena).

10. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11. Med strankama je sporno, ali je prišlo do prenosa sredstev na JPR. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je iz kopij deviznih knjižic št. ... in ... razviden prenos na JPR in saldirano stanje, kar je na podlagi uradnih podatkov nadalje v postopku ugotovila tudi tožena stranka. Tožeča stranka tega ne prereka, zato po presoji sodišča ta ugotovitev upravnega organa v upravnem sporu s strani tožeče stranke ni bila izpodbita. Tako ostaja sporno vprašanje uporabe 2. člena ZNISESČP, in sicer pravna narava tega prenosa oziroma pravna relevantnost okoliščin prenosa sredstev na devizni vlogi na JPR oziroma, ali je do prenosa prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja tožeče stranke.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče RS) je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi že odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republike Slovenije.“

13. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke (Ljubljanska banka, d.d.).

14. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

15. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.1 V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče RS, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, tako da je tožena stranka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

16. Tudi tožbene navedbe o tem, da stranka prenesenih deviznih sredstev nikoli ni uporabila, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka prenesena sredstva uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti). Glede na navedeno je sodišče kot nerelevanten zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se opravijo poizvedbe o vsebini relevantnih predpisov FBiH v zvezi z pridobitvijo posebnih pravic po opravljenem prenosu deviznih sredstev na JPR.

17. Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Konvencije.

18. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi2 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

19. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 20. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku in mora takrat izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka ter je takšno dejanje tudi za uveljavitev in zavarovanje strankine pravice ter pravne koristi odveč.3

21. Iz zahteve za verifikacijo izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala verifikacijo deviznih vlog št. ... in ... . Zahtevi je priložila kopije knjižic,iz katerih je razviden prenos na JPR in saldirano stanje, Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevo priloženimi dokazi zatrjeval pravni prednik tožeče stranke (tožeča stranka tudi ni ugovarjala, da bi tožena stranka razpolagala s pomanjkljivimi podatki), so izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

22. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka tožečo stranko pozvati k odpravi pomanjkljivosti zahteve za verifikacijo, tako da predloži dokaze o tem, da ji sredstva niso bila izplačana oziroma jih ni imela možnosti dobiti izplačane. V času odločitve je zahteva za verifikacijo tožeče stranke vsebovala vse podatke in priloge, ki jih določata drugi in tretji odstavek 10. člena ZNISESČP, zato toženi stranki ni mogoče očitati kršitev pravil upravnega postopka v zvezi z ravnanjem v primeru nepopolne vloge.

23. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da prekine postopek in sproži postopek ustavne presoje 1. člena ZNISESČP v povezavi z 2. členom. Sodišče je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne s Konvencijo. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 20194, ki je glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca dodatno pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev z deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz Konvencije odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

24. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

25. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni bilo sporno, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko ter se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku5. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena Konvencije v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.6 Tak je tudi obravnavani primer.

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 2 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251 4 18. točka. 5 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 6 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.