Jedro

Določbe šestega odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnega delavca v višini 60% povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu so upoštevne tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj niso v nasprotju z določbami 109. člena ZDR in pomenijo samo ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 100.200,00 SIT (sto tisoč dvesto SIT), v osmih dneh.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo odpoved (odločbo) pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na odpovedni rok in odpravnino, odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.826.669,00 SIT iz naslova razlike odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu obračunati in plačati dohodnino in prispevke in da je tožniku delovno razmerje prenehalo po preteku šestmesečnega odpovednega roka dne 14.5.2004. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Grajal je stališče sodišča, da ni mogoče uporabiti določb KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnemu delavcu za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR, saj gre v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka po ZDR (1990) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po ZDR za vsebinsko enaka instituta. Poleg tega je tožena stranka glede višine izplačane odpravnine tudi sama uporabila določbe zanjo veljavne KP dejavnosti. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava in predlagala zavrnitev revizije.

Tožnik je v spis 9.3.2006 vložil še pripravljalno vlogo, ki jo je upravičil s pomembnostjo pravnega vprašanja, ki se v spornem primeru obravnava. Ker gre pri reviziji za izredno pravno sredstvo, katerega vložitev je vezana na prekluzivni rok, navedb v pripravljalni vlogi revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker je bila vložena po poteku roka, določenega za vložitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija je formalno pa tudi vsebinsko navajala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga je opredelila kot zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Vendar zmotna uporaba materialnega prava, tudi če jo je ugotoviti, ne pomeni nujno, da so razlogi sodbe nejasni in zato med seboj v nasprotju. Zatrjevanih nasprotij v izpodbijani sodbi revizijsko sodišče ni ugotovilo, zato tudi ni v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (KP dejavnosti - Uradni list RS, št. 14/99), ker je bila sprejeta še na podlagi določb zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR (1990) - Uradni list RS14/90 in nadalj.), ni pravilno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni lista RS, št. 42/2002) ob njegovi uveljavitvi veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da ZDR tudi podlage za sklepanje kolektivnih pogodb ni na novo uredil, saj je v 245. členu izrecno ohranil v veljavi določbe ZDR (1990) in celo določbe ZTPDR (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v členih, ki urejajo kolektivne pogodbe. Pravna podlaga za sklepanje (in uporabo) kolektivnih pogodb se z uveljavitvijo ZDR ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale še naprej v veljavi, v kolikor seveda niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR, zlasti določbami o minimalnih pravicah delavca (drugi odstavek 7. člena ZDR in tretji odstavek 86. člena ZTPDR).

ZDR je višino odpravnine v 109. členu na novo uredil višino. Gre za odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (pa tudi razloga nesposobnosti). Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od 5 do 15 let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v 4. odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če je v KP dejavnosti določeno drugače. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 ugotovilo, da ta določba kaže na to, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višje odpravnine.

ZDR je v 92. členu na novo uredil minimalne odpovedne roke, pri čemer je najdaljši rok določen v trajanju 150 dni. Ker je v prvem odstavku 24. člena KP dejavnosti določeno, da se delavcu izplačuje nadomestilo ali plača v šestmesečnem odpovednem roku (najmanj 180 dni), je v KP dejavnosti določba o odpovednem roku za delavca ugodnejša in ker ni v nasprotju z zakonsko določbo (določeni so samo minimalni odpovedni roki), jo je zato sodišče prve stopnje ob upoštevanju že navedenega pravilno uporabilo.

Določbe šestega odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnega delavca v višini 60% povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu so upoštevne tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj niso v nasprotju z določbami 109. člena ZDR in pomenijo samo ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Utemeljeno revizija opozarja, da je že tožena stranka sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v 6. odstavku 24. člena KP dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Ker gre za osnovo, opredeljeno v kolektivni pogodbi, je poleg opredelitve sodne prakse do zakonskega pojma plače pomembna določba 1. odstavka 70. člena KP dejavnosti, ki izrecno opredeljuje, da so vsi zneski v tej KP, ki se nanašajo na plače in na nadomestila plače, v bruto zneskih. Tudi določba o 60% povprečne plače, ki je osnova za določitev višine odpravnine, torej lahko pomeni le 60% povprečne bruto plače, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri odločanju o tožnikovem zahtevku za plačilo razlike odpravnine ni upoštevalo določb 6. odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti (in prvega odstavka 24. člena glede odpovednega roka, ki pa za tožnika očitno ni bil sporen) in posledično neutemeljeno spremenilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka z revizijo uspela, ji je tožena stranka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP ter ob upoštevanju odvetniške tarife dolžna za sestavo revizije in sodno takso plačati stroške odmerjene na 100.200,00 sit, tožena stranka pa je na podlagi istih določil ZPP dolžna sama nositi svoje revizijske stroške.