Jedro

Tožnica ni zatrjevala legalnosti objekta zaradi sklenjene pogodbe in nato še Aneksa št. 1 k pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice na vodnem zemljišču v lasti Republike Slovenije št. 2555-17-410005 z dne 12. 5. 2020, pač pa pravno nezmožnost izvršitve svoje obveznosti določene v izvršilnem naslovu, glede na pravne lastnosti, ki jih je objekt pridobil po izdaji izpodbijane odločbe in izhajajo iz Zakona o cestah in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Bohinj. Do teh njenih navedb, s katerimi je tožnica zatrjevala pravno nezmožnost izvršitve odločbe, pa se organ ni opredelil.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj št. 06122-454/2016-37 z dne 1. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrni predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe št. 06122-454/2016 z dne 27. 11. 2017. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica podala predlog za izrek ničnosti odločbe na podlagi 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zavrača njene razloge, da inšpekcijske odločbe ne more izvršiti, ker je po izdaji izpodbijane inšpekcijske odločbe bila med Republiko Slovenijo, Občino Bohinj in inšpekcijsko zavezanko sklenjena pogodba o ustanovitve stavbne pravice št. 2555-17-410005 z dne 9. 3. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da je most v javnem interesu ter je del javne gospodarske infrastrukture. Meni, da vpisani status mostu ni ovira, da bi inšpekcijska zavezanka izvršila odločbo, saj na pravilnost inšpekcijske odločbe ne vpliva naknadna sprememba lastništva ali uveljavljanje drugih pravic na spornem objektu. Tudi ni utemeljen razlog, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, ker most v širini 2,8 m in dolžini 4,8 ne obstaja, kajti izmere GURS se nanašajo na izmero zemljišča, ne pa na konstrukcijo mostu. Prav tako na izvršljivost ne morejo vplivati naknadno izmerjene in določene parcelne meje.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal z razlogi prvostopenjskega organa.

3.Tožnica v tožbi navaja, da je v ospredju vprašanje objektivne izvršljivosti odločbe z dne 27. 11. 2017. Meni, da odločba ni izvršljiva, saj v njenem izreku ni navedeno dovolj podatkov, da bi bilo mogoče identificirati objekt, ki je predmet odločbe. Sklicevanje na obrazložitev ni zadosti, saj pravnomočen in izvršljiv postane zgolj izrek odločbe. V zvezi z ugovorom, da je objekt postal grajeno javno dobro, pa sodna praksa, na katero se sklicujeta organa, ni uporabljiva v tem primeru. V nobenem od naštetih sodb objekt ni postal del grajenega dobra in s tem izvzet iz pravnega prometa. V obeh primerih, zadevi I U 1830/2010 in I U 667/2010, je šlo za nedovoljeno pozidavo zasebnega objekta, ne pa za objekt gospodarske javne infrastrukture v lasti občine. V konkretnem primeru gre za dvojno spremembo, za spremembo lastništva in nastanek grajanega javnega dobra, ki je izven pravnega prometa. S tem se praksa, ki jo izpostavlja drugostopenjski organ, ni ukvarjala. V zadevi I U 1779/2016 pa gre za drugačno dejansko in pravno stanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5.Tožba je utemeljena.

6.Predmet upravnega spora je odločba toženke, ki je zavrnila tožničin predlog za izrek odločbe št. 06122-454/2016 z dne 27. 11. 2017, za nično. Z navedeno odločbo je bilo v 1. točki izreka odločeno, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo armirano betonskega mostu preko potoka ..., v širini 2,8 m in dolžini 4,00 m, na zemljišču parc. št. 742/2 k.o. ... in v 2. točki izreka te odločbe, da mora inšpekcijska zavezanka do 15. 5. 2018 na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke izreka ter vzpostaviti prejšnje stanje.

7.V obravnavani zadevi, v postopku za izrek odločbe z dne 27. 11. 2017 za nično, ni bilo sporno, da je bila tožnica ugotovljena za inšpekcijsko zavezanko kot investitor spornega mostu. Sporne tudi niso obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, sporno pa je, glede na navedbe tožnice, da ni več lastnica objekta, ker je bila po izdaji inšpekcijske odločbe med Republiko Slovenijo, Občino Bohinj in inšpekcijsko zavezanko sklenjena pogodba o ustanovitvi stavbne pravice št. 2555-17-410005 z dne 9. 3. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da je most v javnem interesu ter del gospodarske javne infrastrukture in da se za most ustanovi stavbna pravica, ali tožnica lahko izvrši obveznost odstranitve objekta, saj ima sedaj objekt status gospodarske javne infrastrukture in je v lasti Občine Bohinj.

8.V zvezi z zatrjevanji tožnice o nemožnosti izvršitve je organ navedel, da na pravilnost inšpekcijske odločbe ne vpliva naknadna sprememba lastništva ali uveljavljanje drugih pravic na spornem objektu, saj se legalnost objekta s tem ne more spremeniti. Z njim se je strinjal tudi drugostopenjski organ. Vendar v zvezi z uveljavljeno ničnostjo po 3. točki 279. člena ZUP, ki določa, da se nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, ni relevantna legalnost ali nelegalnost objekta. Organ ima prav, da je dovoljenost oziroma legalnost objekta njegova pravna lastnost, na katero sprememba lastništva ne more imeti vpliva. Vendar tožnica ni zatrjevala legalnosti objekta zaradi sklenjene pogodbe in nato še Aneksa št. 1 k pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice na vodnem zemljišču v lasti Republike Slovenije št. 2555-17-410005 z dne 12. 5. 2020, pač pa pravno nezmožnost izvršitve svoje obveznosti določene v izvršilnem naslovu, glede na pravne lastnosti, ki jih je objekt pridobil po izdaji izpodbijane odločbe in izhajajo iz Zakona o cestah in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Bohinj. Do teh njenih navedb, s katerimi je tožnica zatrjevala pravno nezmožnost izvršitve odločbe, pa se organ ni opredelil, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je kršitev po 7. točki drugega odstavka 37. člena ZUP.

9.V ponovnem postopku izdaje odločbe bo moral organ presoditi, ali je dispozitiv odločbe z dne 27. 11. 2017 mogoče izvršiti zaradi razlogov, ki jih je navedla tožnica in izhajajo iz sedanjega pravnega stanja objekta, ter o zadevi ponovno odločiti. Sodna praksa na katero se upravna organa sklicujeta, se ne nanaša na enako oziroma podobno pravno in dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi.

10.Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnavane ni opravilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

11.Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Zveza

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279, 279/1, 279/1-3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.