Jedro

Predpostavke civilnega delikta so: protipravnost (škoda izvira iz nedopustnega dejanja), nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Tožnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh prej navedenih predpostavk. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti navedeni elementi podani kumulativno, sodišču ni treba presojati preostalih elementov odškodninske odgovornosti, če katerikoli od njih ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik je dolžan nositi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 948.827,67 EUR ( prej 227.377.062,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2001 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 5.217,00 EUR v roku petnajstih dni, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči od poteka paricijskega roka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, iz obrazložitve odločbe pa smiselno izhaja, da je presojalo zgolj zahtevek za nematerialno škodo, medtem ko se do zahtevka za materialno škodo sploh ni opredelilo. Nesporno je, da je tožnik prvotno pridobil status državljana RS, vendar mu je bil kmalu zatem odvzet. Po obnovitvi postopka za sprejem v državljanstvo RS je tožnik po dolgih letih prizadevanja le uspel s tožbo ter tako postal državljan RS. V tem času, ko se je boril za svoje pravice, pa mu je nastala škoda, tako nepremoženjska kot premoženjska, o kateri pa se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo. Presojalo je element protipravnosti, glede katerega se je postavilo na stališče, da ni podan in tako preostalih elementov ni več presojalo. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da nosilci javnih pooblastil niso ravnali protipravno, še manj pa, da bi tožniku izdali sporno odločbo in zmotno uporabili materialno pravo z namenom, da bi mu škodili, vendar se s tem tožnik ne strinja. Materialno najbolj zgrešeno v tem delu sodbe je ključno stališče, da vsaka kršitev določb ZUP-a ne more predstavljati civilnega delikta, če ravnanje nosilcev javnih pooblastil ne kaže na njihovo namero, da se izigrajo z zakonom oz. očitno in namerno kršijo pravila procesnega prava in da ravnanje nosilcev javnih pooblastil v zvezi s postopki tožnika ni bilo krivdno. Za to, da je neko ravnanje protipravno, seveda nikakor ni potrebno krivdno ali celo naklepno ravnanje, saj ne gre za kazensko, ampak za odškodninsko odgovornost. Enako ali morda še huje je zgrešeno stališče, da pravno stališče, ki se kasneje izkaže za materialnopravno zmotno, še ne pomeni protipravnega ravnanja kot elementa civilnega delikta. Tožnik je prepričan, da so nosilci javnih pooblastil ravnali protipravno s tem, ko so mu najprej dodelili državljanstvo, nato pa mu ga odvzeli in mu ga po dolgih letih iskanja pravice končno spet dodelili, vmes pa ga celo izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Pristojni organi, ki so odločali o njegovi usodi, so postopali napačno, saj se tekom postopka niso v zadostni meri posvetili ugotavljanju dejanskega stanja, kar se od profesionalcev pričakuje, po oceni tožnika pa so tudi prekoračili načelo proste presoje dokazov in diskrecijsko pravico. V kolikor bi nosilci javnih pooblastil po oceni tožnika ravnali bolj preudarno in profesionalno in se temeljito poglobili v zadevo, zagotovo do škode ne bi prišlo, ali bi le-ta bila minimalna. Vsega tega prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Smiselno je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da so uradni organi imeli pravico do proste presoje in diskrecijske pravice, ni pa navedlo, ali sta bili le-ti pravici v postopku odločanja o tako pomembnem vprašanju za tožnika, pravilno uporabljeni, v kakšnih razsežnostih in ali ni morda prišlo do prekoračitve. Ravno v tem času, ko je iskal tožnik sodno varstvo, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in torej imel status izbrisani, pa je trpel tožnik škodo, predvsem materialno, ki je prerasla v nematerialno, ki se je v končni fazi odražala v obliki raznih duševnih tegob, torej psihičnih bolečin. Tožnik je zaradi vsega tega poslovno popolnoma propadel, ni mogel več poslovati, ni več pridobival dohodka, prikrajšan pa je bil tudi do certifikata, ki ga je tedaj dobil vsak državljan RS. V kolikor bi nosilci javnih pooblastil postopali pravilno in zakonito ter mu pozneje ne bi odvzeli državljanstva in mu ga takoj priznali, predvsem pa, če ga v vmesnem času ne bi izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, tožnikova eksistenca zagotovo ne bi bila ogrožena in mu ne bi nastala nobena materialna škoda. Tožniku je bilo zaradi tega onemogočeno vsakršno delovanje in tega prvo stopenjsko sodišče ni upoštevalo. Podrejeno pa se tožnik pritožuje tudi glede stroškov postopka. Tudi v primeru, če pritožbeno sodišče ne bi ugodilo pritožbi, tožnik meni, da takšna odločitev ni pravilna. Dejstvo je, da je tožnik zelo slabega premoženjskega stanja in ni sposoben plačati nobenih stroškov postopka. Zaradi slabih premoženjskih razmer mu je bila v tem postopku na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Bpp 171/2007 z dne 1.6.2007 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v omenjenem pravdnem postopku, hkrati pa se ga je oprostilo plačila sodnih taks. Tekom postopka je bil tožnik oproščen tudi plačila stroškov izvedenine za izvedenca psihiatrične stroke, ki je bil angažiran v predmetni zadevi. Nenazadnje je bila tožniku zaradi plačilne nesposobnosti na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. 374/2008 z dne 21.10.2008 dodeljena nadaljnja brezplačna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pri sestavi te pritožbe. Tožnik ob upoštevanju pravkar navedenega ter glede na to, da ga je sodišče prve stopnje zaradi neuspeha v tej pravdi zavezalo na plačilo stroškov oziroma na povrnitev vseh stroškov tožene stranke meni, da so s tem kršene njegove ustavne pravice, nadalje je kršeno načelo enakosti oziroma enakega sodnega varstva in prav tako je kršeno načelo pravičnosti. Na eni strani je bila tožniku zagotovljena brezplačna pravna pomoč, vključno z oprostitvijo plačila sodnih taks in plačila stroškov izvedenine, po drugi strani pa mu je to isto sodišče zaradi neuspeha v pravdi naložilo, da mora toženi stranki - tej isti državi- povrniti nastale stroške postopka. Po oceni tožnika je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča napačna, temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava. Tožnik nima zadosti sredstev niti za lastno preživetje in preživetje svoje družine, kaj šele za plačilo tako visokih stroškov postopka. Je v veliki socialni stiski, stroškov, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje, ni zmožen plačati, saj bi s tem ogrozil ne samo lastno eksistenco, ampak tudi celotne družine. Glede na svoje izobrazbeno in psihično stanje je morda nepravilno oprl svoj odškodninski zahtevek predvsem na ravnanje državnih organov pri odvzemanju in podeljevanju državljanstva, kjer je dokazovati protipravnost državnega ravnanja mnogo težje kot pri izbrisu, katerega nezakonitost je bila nesporno ugotovljena z odločbami Ustavnega sodišča. Ugotavljanje odškodninske odgovornosti zaradi posledic nezakonitega izbrisa bo v vsakem primeru še sledilo, tudi v tožnikovem primeru. Vsa prej omenjena dejstva, torej gmotni položaj, je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar vse je razvidno iz navedenih odločb za brezplačno pomoč, ni pa tega upoštevalo, ko je odločalo o stroških postopka. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru, tudi v primeru zavrnitve zahtevka pa predlaga oprostitev plačila stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

Pritožba je neutemeljena.

Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi posega v pravico do državljanstva. V tožbi je trdil, da je utrpel škodo zaradi ravnanja nosilcev javnih pooblastil, ki so mu najprej državljanstvo podelili, nato odvzeli, kasneje pa je državljanstvo zopet pridobil. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožnik dne 27.12.1991 zaprosil za slovensko državljanstvo, da je bil z odločbo RS MNZ, št.0011/41-XVII-317.487 sprejet v državljanstvo dne 8.5.1992, da se je postopek za sprejem v državljanstvo RS z odločbo z dne 12.3.1993, opr. št. 0011/41-XVII-317.487 obnovil in je bila odločba opr. št. 0011/41-XVII-317.487 z dne 8.5.1992, ki je postala dokončna 1.6.1992, razveljavljena, prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo pa ni bilo ugodeno. Tožnik je nato zoper omenjeno odločbo vložil tožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je tožbi ugodilo in omenjeno odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje MNZ RS. Dne 30.6.1995 je bila izdana odločba, s katero je MNZ RS odločilo, da se tožnika v državljanstvo ne sprejme. Zoper odločbo je tožnik sprožil upravni spor, Vrhovno sodišče pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo U 1370/95 z dne 6.7.2000. Zoper to sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo, Ustavno sodišče RS pa je dne 22.1.2001 (odločba opr. št. Up-373/00) omenjeno sodbo razveljavilo, odločbo toženke odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje, pri čemer se je v obrazložitvi sklicevalo na odločbo, opr. št. U-I-98/99 z dne 10.6.1999. Tožnik je bil v državljanstvo RS sprejet dne 5.4.2001. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega zahtevka pravilno uporabilo določila 26. člena Ustave RS ter določila 172. in 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju ZOR). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo zgolj zahtevek za nematerialno škodo, medtem ko se do materialne škode ni opredelilo, ne drži. Sodišče prve stopnje višine škode, tako premoženjske kot nepremoženjske, ni ugotavljalo, ker je ugotovilo, da manjka še element protipravnosti. Upoštevaje določilo 154. člena ZOR je pravilno ugotovilo predpostavke civilnega delikta, ki so: nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Tožnik pa je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh prej navedenih predpostavk. Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti navedeni elementi podani kumulativno, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo preostalih elementov odškodninske odgovornosti. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki višine vtoževane premoženjske in nepremoženjske škode ni ugotavljalo, je bilo pravilno, saj v primeru, če ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, tudi ni podan obstoj odškodninske odgovornosti. Pri tem je še dodati, da je tožeča stranka na naroku dne 9.7.2008 dokaz z zaslišanjem izvedenca finančne stroke umaknila z navedbami, da ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi izvedenec mnenje lahko izdelal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožnik ni dokazal, da mu je vtoževana škoda nastala prav zaradi ravnanja nosilcev javnih pooblastil oz. države (neobstoj vzročne zveze) ter zastaranje tožbenega zahtevka, zadnjega pritožnik v pritožbi ne graja.

Nadalje pritožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja nosilcev javnih pooblastil. Sodišče prve stopnje je podrobno analiziralo potek tožnikovega postopka za pridobitev državljanstva RS in ugotovilo, da so nosilci javnih pooblastil po uradni dolžnosti, potem ko je bila tožniku izdana odločba o sprejemu v državljanstvo (8.5.1992), na podlagi tedaj veljavnih predpisov to je 250. člena in 257. člena ZUP obnovili postopek za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Odločba, ki jo je Vrhovno sodišče odpravilo ter opozorilo na pomanjkljivosti še ne more pomeniti, da so pristojni nosilci javnih pooblastil ravnali protipravno, saj, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pojma protipravnosti oz. nedopustnosti ravnanja nosilca javnih pooblastil ni moč preprosto enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila prvotna odločba upravnega organa odpravljena ali razveljavljena. Iz te sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. U 769/93 z dne 27.7.1994, s katero je bila odločba MNZ št. 0011/7-XVII-317.478 z dne 12.3.1993 odpravljena, med drugim izhaja, da tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni natančno navedla, za katera kazniva dejanja je bil tožnik obsojen, za katera kazniva dejanja gre in kdaj so obsodbe postale pravnomočne, pač pa je le pavšalno navedla, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za pet kaznivih dejanj. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da pravno stališče, ki ga sprejme nosilec javnih pooblastil na določeni stopnji odločanja in ki se kasneje po odločitvi organa izkaže za materialnopravno zmotno, še ne pomeni protipravnega ravnanja kot elementa civilnega delikta.

Pritožnik v pritožbi pravi, da je prepričan, da so nosilci javnih pooblastil ravnali protipravno s tem, ko so mu najprej dodelili državljanstvo, nato pa mu ga odvzeli in mu ga po dolgih letih iskanja pravice končno spet dodelili, vmes pa ga celo izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je organ, ki je njegovo prošnjo za državljanstvo zavrnil, ravnal v skladu z določilom 3. odstavka 40.člena Zakona o državljanstvu RS, ki je določal, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, če so podani pogoji iz 8. točke 10. člena ZDRS (nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države). Ustavno sodišče je kasneje z odločbo opr. št. U-I 89/99 z dne 10.6.1999 tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavilo, razveljavitev pa je začela učinkovati dne 24.7.1999. Vrhovno sodišče je z odločbo U 1370/95 z dne 6.7.2000 tožbo tožnika, s katero izpodbijal odločbo o zavrnitvi državljanstva z dne 30.6.1995, zavrnilo, zoper to odločitev pa je pritožnik vložil ustavno pritožbo in uspel. V ponovljenem postopku je bil tožnik dne 5.4.2001 v državljanstvo RS sprejet, pri čemer je bilo njegovo stanje v zvezi s pridobitvijo državljanstva sanirano. Glede okoliščine, da je Vrhovno sodišče tožbo tožnika zavrnilo, ko je razveljavitev določila 3. odstavka 40. člena ZDRS že učinkovala, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi Vrhovno sodišče, ko je o njegovi tožbi odločalo, ustavno odločbo z dne 10.6.1999 namenoma prezrlo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan, saj iz dopisa MNZ z dne 9.7.2007 ( list. št. 74) izhaja, da tožnik iz tega registra ni bil izbrisan. Tožnik sam pa je na glavni obravnavi dne 14.6.2007 navedel, da je na Upravni enoti pridobil pisen podatek, da nikoli ni bil izbrisan in da je na naslovu J. 64 prijavljen od leta 1984 dalje.

Neutemeljeno pritožnik očita, da so pristojni organi, ki so odločali o njegovi usodi, postopali napačno, saj se tekom postopka niso v zadostni meri posvetili ugotavljanju dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je podrobno ugotavljalo potek sprejema tožnika v državljanstvo, pri podrobni analizi postopanja ravnanja nosilcev javnih pooblastil, pa protipravnosti njihovega ravnanja ni ugotovilo, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni navedlo, ali sta bila načelo do proste presoje dokazov in diskrecijska pravica v postopku odločanja o pridobitvi državljanstva tožnika, pravilno uporabljena, v kakšnih razsežnostih in ali ni morda prišlo do prekoračitve, pri čemer v tožbi navedenih kršitev ni niti zatrjeval, pa tudi v pritožbi zgolj pavšalno opozarja na pravilnost uporabe omenjenih institutov. Do pravilnosti uporabe diskrecijske pravice in načela proste presoje dokazov pa se je sodišče prve stopnje opredelilo na 7. strani izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri odločanju sodišče vezano na trditveno podlago in zahtevek. Tožeča stranka tako ni v pravdi zatrjevala podlage nerazumnega roka odločanja državnih organov. Zato se sodišče s tem ni ukvarjalo.

Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka. Glede na to, da tožnik s svojo tožbo ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. V prvem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Upoštevaje določilo 155. člena ZPP, Zakon o sodnih taksah, 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu in specificiran stroškovnik tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške tožene stranke in jih v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na odločbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, na podlagi katerih je bil v obravnavanem postopku deležen brezplačne pravne pomoči. Trdi, da njegove upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških ni upoštevalo. Njegovi očitki v tej smeri so neutemeljeni, saj tudi 9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči izrecno določa, da odobrena brezplačna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Ker niso podani razlogi, iz katerih je pritožnik sodbo izpodbijal, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba v skladu z določilom 353. člena ZPP zavrne.

Glede na to, da pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP nositi svoje pritožbene stroške.