Jedro

Za odločitev, od kdaj dalje je tožnica upravičena do izplačila invalidske pokojnine, je ključen prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1. Ta določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnici je zavarovanje prenehalo na podlagi njene izjave z 9. 12. 2011, zato se ji invalidska pokojnina, upoštevaje prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1, lahko izplačuje šele od prenehanja zavarovanja dalje, torej od 10. 12. 2011.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2012 in št. ... z dne 24. 9. 2012 ter da se tožnici odmeri invalidska pokojnina od 1. 3. 2011 dalje, s tem da bo o višini invalidske pokojnine za čas od 1. 3. 2011 dalje odločila tožena stranka s posebno odločbo in ji zneske invalidske pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačala za čas od 1. 3. 2011 dalje. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ji invalidska pokojnina pripada vse od nastanka invalidnosti dalje, to je od 1. 3. 2011 dalje. Prav tako tudi vztraja, da izpodbijani odločbi tožene stranke ne zadostita pravnim standardom obrazložitve odločbe, zaradi česar sta kot taki v celoti pomanjkljivi, nepopolni in ju tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožnice, zaradi česar dejansko stanje ni bilo niti popolno niti pravilno ugotovljeno. Sodišče bi moralo tožnico zaslišati in izvesti druge predlagane dokaze, zlasti angažirati izvedenca finančne stroke. Tožnica je bila vključena v sistem obveznega zavarovanja do 9. 12. 2011, s tem da se je v to zavarovanje vključila prostovoljno, saj je bila pred tem že dlje časa brezposelna. Gre za absurdno situacijo, saj bi tožnici pripadala invalidska pokojnina že od dneva ugotovitve invalidnosti, to je od 1. 3. 2011, v kolikor si sama prostovoljno ne bi plačevala obveznega zavarovanja. Navedeno predstavlja izjemo po določbi 34. člena ZPIZ-1. Tožnica je bila tako prikrajšana do izplačevanja invalidske pokojnine za čas od 1. 3. 2011 do 9. 12. 2011, vendar pa je sodišče omenjeno okoliščino prezrlo oziroma se do tega ni opredelilo, zato je izpodbijana sodba v nasprotju s stanjem spisa in je tudi ni moč preizkusiti. Tudi sklicevanje sodišča na obširno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne spremeni tožničinih navedb. Vse sodne odločbe, na katere se sklicuje sodišče se nanašajo na vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi obstoja delovnega razmerja. Vključitev v delovno razmerje pa ne predstavlja izjeme po 34. členu ZPIZ-1. Tožnica tudi vztraja, da višina pokojnine ni ustrezno obrazložena, temveč se v izpodbijanih odločbah tožene stranke zgolj citirajo zakonski členi. Podan je torej zgolj abstraktni zakonski stan, ne pa konkretni dejanski stan. Tožnica meni, da ji dosojena pokojnina ni odmerjena v pravi višini in da ne temelji na pravilni materialnopravni podlagi. Zato je tudi predlagala, da sodišče angažira izvedenca finančne stroke. Ker so bile ugotovitve v izpodbijanih odločbah podane brez ustrezne konkretizacije, tako tudi tožnica drugačnih navedb niti ni mogla podati, temveč je lahko nasprotovala zgolj v okviru ugotovitev, ki so bile podane v izpodbijanih odločbah. Neizvedene dokazne predloge je v okviru kršitve postopkovnih pravil tožnica tudi argumentirano in pravočasno ter ustrezno grajala. Sodišče je tudi napačno odločilo glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 4. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnici odmeri invalidska pokojnina v znesku 336,20 EUR na mesec od 10. 12. 2011 dalje ter da se izplačani zneski akontacije poračunajo.

Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2011 (priloga A/10) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 3. 2011 dalje. Odločeno je bilo tudi, da bo o odmeri invalidske pokojnine izdana posebna odločba. Tožnica se je prostovoljno vključila v zavarovanje na podlagi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po podatkih iz upravnega spisa je bila prostovoljno vključena v zavarovanje v čas od 1. 1. 2009 do 9. 12. 2011. Za odločitev, od kdaj dalje je tožnica upravičena do izplačila invalidske pokojnine je ključen prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1. Določeno je, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da datum priznanja pravice do invalidske pokojnine in pa datum od kdaj dalje se invalidska pokojnina izplačuje, nista vedno enaka. S tem v zvezi tudi pravilno navaja odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki je do tega vprašanja zavzelo povsem jasno stališče. Glede na to, da je tožnici zavarovanje prenehalo na podlagi njene izjave z 9. 12. 2011, to pomeni, da se ji invalidska pokojnina, upoštevaje prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1 lahko izplačuje šele od prenehanja zavarovanja dalje, torej od 10. 12. 2011. Za odločitev ni bistvena podlaga zavarovanja, prav tako 34. člen ZPIZ-1, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnica, ne določa nobene izjeme v smeri kot se zavzema tožnica v pritožbi. Tudi Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi, ko je šlo sicer za priznanje delne invalidske pokojnine(1) zavzelo stališče, da kljub priznanju delne invalidske pokojnine za nazaj ni odpadla tudi pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje. ZMEPIZ na podlagi pravilno vložene prijave in na tej podlagi pridobljenega statusa zavarovanca ne omogoča ponovnega ugotavljanja obstoja zavarovalnega razmerja in lastnosti zavarovanca - kot če prijava sploh ne bi bila vložena. Da gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje kaže tudi dejstvo, da je bila tožnica vse do 9. 12. 2011 upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, ki ji je bila priznana z odločbo št. ... z dne 25. 7. 2005. Šele z odločbo št. ... z dne 12. 12. 2011 ji je bilo ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine kot invalidu III. kategorije invalidnosti.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijanih odločb tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tako prvostopenjska, še posebej pa drugostopenjska odločba vsebujeta odločilne razloge, iz katerih izhaja tako materialno pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odmerila invalidsko pokojnino, obrazložena pa so tudi dejstva, bistvena za samo odmero te invalidske pokojnine. Poleg same obrazložitve prvostopenjska odločba vsebuje tudi prilogo, iz katerega izhajajo podatki o pokojninski dobi ter podatki o plačah in nadomestilih plač in pa tudi prikaz 18 letnih pokojninskih osnov, iz katerega izhaja, da je bila za tožnico najugodnejša 18 letna pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1984 do 2001, ki je znašala 341,90 EUR. Ker pa njena osnova ni dosegala zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najnižje pokojninske osnove, ji je tožena stranka pokojnino odmerila od najnižje pokojninske osnove, ki je skladno s Sklepom o najnižji pokojninski osnovi (Ur. l. RS, št. 12/2011), od 1. 1. 2011 dalje znašala 551,16 EUR. Odmerni odstotek pa glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in pa prišteto dobo znaša 61 %. Invalidska pokojnina je bila tako pravilno odmerjena v višini 336,20 EUR na mesec. Odločitev tožene stranke je torej mogoče preizkusiti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica v postopku tudi ni navajala nobenih konkretnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. V tem primeru torej sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi dejansko stanje dodatno razčiščevalo še z izvedbo dokazov, kot jih je predlagala tožnica, predvsem z izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlagane dokazne predloge, tudi ni kršilo postopkovnih določb. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) (VIII Ips 160/2013 z dne 10. 2. 2014).