Jedro

Sodna praksa in teorija sta že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec.

Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.185,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.172,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4. **Pritožba je utemeljena.** **Dejansko stanje, dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje**

5. Predmet obravnave v tej zadevi je delovna nesreča, v kateri se je dne 15. 6. 2009 poškodoval A. A. tako, da je izgubil vid na desnem očesu. V oko mu je priletel delec kotne brusilke, ki jo je za rezanje profilov uporabljal delavec B. B., formalno zaposleni pri tožeči stranki. Tožena stranka je pri izvedbi del nastopala kot glavni izvajalec, tožeča pa kot podizvajalec.

6. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje se je z opisano delovno nesrečo ukvarjalo že več sodišč. Delavec A. A. (oškodovanec) je namreč od tožeče stranke in njene zavarovalnice C. zahteval plačilo odškodnine v pravdnem postopku P 173/2011 Okrožnega sodišča v Novem mestu. Tožena stranka je v navedeni zadevi nastopala kot stranski intervenient na strani tožene stranke. S sodbo I P 173/2011 je Okrožno sodišče v Novem mestu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 133/2016 prvostopenjsko sodbo spremenilo (zvišalo prisojeno odškodnino). Vrhovno sodišče je po vloženi reviziji (II Ips 330/2016) pritrdilo zaključku nižjih sodišč, da so bile izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožeče stranke po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Na podlagi navedenih odločb je bila dedinji po pokojnem A. A. izplačana odškodnina v višini 18.185,56 EUR.

7. Tožeča stranka v tem postopku zahteva povračilo izplačane odškodnine v višini 18.185,56 EUR od tožene stranke. Trdi namreč, da je bil dejanski delodajalec delavca B. B., ki je povzročil nesrečo, tožena stranka, četudi je bil v času nesreče formalno zaposlen pri tožeči stranki.

8. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sklepom I Cpg 12/2021 je prvotno (zavrnilno) sodbo sodišča prve stopnje v tej zadevi razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov (da je bilo o soodgovornosti tožene stranke že odločeno) kršilo pravico tožeče stranke do sodnega varstva in njeno pravico do izjave, saj njenega zahtevka na zatrjevani dejanski podlagi (obstoj (so)odgovornosti tožene stranke za nastalo oziroma oškodovancu že izplačano škodo, saj je nastopala v vlogi dejanskega delodajalca) ni obravnavalo in v zvezi z njim ni izvajalo dokazov. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj po izvedenem dokaznem postopku oceni utemeljenost tožbenega zahtevka po 188. členu OZ.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pojasnilo je, da tožeča stranka ni obrazloženo navedla, na kakšni podlagi naj bi bila tožena stranka lahko soodgovorna za obravnavano delovno nesrečo. Vse trditve tožeče stranke so bile že (pravnomočno) ovržene, saj je bilo v vseh postopkih nesporno ugotovljeno, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala nadzorovati svojega delavca B. B. in poskrbeti za varno delo in varno delovno orodje, kar je povsem opustila. Glede na navedeno ni izvedlo dodatnih dokazov, saj bi le ugotovitev, da bi B. B. pri delu morala nadzorovati tožena stranka, kot tudi pregledati delovno orodje, ki je bilo last tožeče stranke, pripeljala do morebitne soodgovornosti tožene stranke. Da temu ni tako, pa je bilo že ugotovljeno v sodnih odločbah v postopku zoper tožečo stranko in zavarovalnico. Zato je štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena soodgovorna za obravnavano delovno nesrečo in tožbeni zahtevek tudi po pravni podlagi iz 188. člena OZ zavrnilo.

**Odločitev o razveljavitvi**

10. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravila postopka, ker je zgolj vpogledalo v listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, pri čemer pa jih ni bralo. Šesti odstavek 226. člena ZPP namreč določa, da se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. O tem pritožnica ni podala nobenih trditev.

11. Utemeljeno pa pritožba navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni obrazloženo navedla, na kakšni podlagi naj bi bila za delovno nesrečo lahko soodgovorna tudi tožena stranka. Kot je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu že opozorilo, je tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je tožena stranka odgovorna kot dejanski delodajalec B. B., saj je ta delal pod njenim vodstvom in po njenih navodilih. Zatrjevala je, da bi morala tožena stranka kot dejanski delodajalec delavca nadzorovati in poskrbeti za to, da uporablja primero in varno orodje na varen način.

12. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o tem, da je bila tožena stranka dejanski delodajalec B. B. že (pravnomočno) ovržene, saj naj bi bilo v vseh postopkih ugotovljeno, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala nadzorovati svojega delavca B. B. in poskrbeti za varno delo. Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, se je o razmerjih med udeleženci jasno izreklo že VSRS v odločbi II Ips 330/2016 in pojasnilo, da sprejeta presoja (o obstoju odškodninske odgovornosti tu tožeče stranke) ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na skupnem delovišču. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku P 173/2011 ugotovilo, da je protipravnost ravnanja delavca prvo tožene stranke (v tem sporu tožeče stranke) podana, ker je ta delo opravljal z neustreznim, tehnično neprimernim orodjem, delodajalec pa dela s tem orodjem ni preprečil, niti nadzoroval, niti ni s kakšnimi ukrepi poskrbel, da bi delavec operiral z ustreznim orodjem. Pritožbeno sodišče je pritrdilo presoji, da je podana predpostavka protipravnosti upoštevaje, da prvi toženec (v tem sporu tožeča stranka), ki je skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi orodja vpliv na varnost delovnega procesa, ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem, niti ni nadzoroval, ali delavec ustrezno ravna z orodjem. VRSR je po vloženi reviziji pritrdilo zaključku nižjih sodišč in hkrati pojasnilo, da se v obravnavanem postopku presoja odškodninska obveznost prvega toženca (in obveznost njegove zavarovalnice po sklenjeni zavarovalni pogodbi), pri čemer je opozorilo, da prvi toženec, odgovarja za svoja lastna protipravna ravnanja (131. člen OZ) in ne po pravilih o odškodninski odgovornosti za drugega (147. členu OZ). Pojasnilo je tudi, da sprejeta presoja ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na skupnem delovišču, s strani revidenta ponujeni zaključki o protipravnem ravnanju stranskega intervenienta (v tem sporu tožena stranka) in njegovih delavcev pa vodijo kvečjemu do solidarne odškodninske odgovornosti prvega toženca (v tem sporu tožeča stranka) po pravilih iz 186. člena OZ, kar pomeni, da v razmerju do tožnika (oškodovanca) na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ odgovarja za celotno nastalo škodo. Razmerja med morebitnimi solidarnimi odškodninskimi zavezanci se presojajo po določbah iz 188. člena OZ, ki v razmerju do tožnika (oškodovanca) niso pomembna. Iz navedenega tako izhaja, da je, kljub ugotovitvi o protipravnem ravnanju tožeče stranke, treba ravnanje tožene stranke presojati samostojno. Sodna praksa in teorija sta tudi že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec.1

13. Ker sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov (da je bilo o soodgovornosti tožene stranke že odločeno) navedenega ni ugotavljalo, bi pritožbeno sodišče o navedenih vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, odločalo prvič. Ta ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zato bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v pravico do pravnega sredstva.2

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To bo moralo v ponovljenem postopku na podlagi trditev tožeče stranke in izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, kdo je bil delodajalec B. B. v smislu 1. točke 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD).3 V primeru ugotovitve, da je bila to tožena stranka, pa v nadaljevanju tudi, ali je spoštovala in izvajala določila varnega dela v skladu s prvim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR)4 in prvim odstavkom 5. člena (ZVZD).5

15. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dosledno upošteva vse že dane napotke s strani pritožbenega sodišča (v obeh razveljavitvenih sklepih) in v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opravi vsa pravdna dejanja, ki jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnava vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja. Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.6

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej na primer Možina, D., Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Založil IUS Software, d. o. o., GV Založba, str. 170, ki se sklicuje na VS RS VIII Ips 131/2011, VS RS II Ips 861/2007; glej tudi VSRS sodba II Ips 207/2014, VSL Sklep I Cp 2201/2019, VSL sodba II Cp 838/2012 in druge. 2 Primerjaj VSRS Sklep Cp 30/2022, VSRS Sklep Cp 23/2019 in druge. 3 Uradni list RS, št. 56/99, 64/01, veljaven v času spornega dogodka. 4 Ur. l. RS, št. 42/2002, in nasl., veljaven v času spornega dogodka. 5 VSL sodba I Cpg 615/2022. 6 Zobec, J. v: Ude, L., et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 500.