Jedro

Trajen vir preživljanja pomeni, da mora imeti prosilec lastna sredstva, s katerimi se preživlja ali drug trajen vir preživljanja, ki mu omogoča materialno in socialno varnost. Zato notarsko overjena izjava staršev prosilca, da so mu pripravljeni finančno pomagati, ne pomeni, da mu je s tem zagotovljen trajen vir preživljanja, saj taka izjava ni prisilno izterljiva, lahko se tudi prekliče.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Uradni list RS, št. 7/03-uradno prečiščeno besedilo), ker tožnica ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 5. členom Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba). V postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnica nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica večkrat pozvana, da predloži zahtevani dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja, vendar dokaza o tem tožnica ni predložila. Kot dokaz, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost je tožnica predložila fotokopijo odločbe Centra za permanentno izobraževanje v A., št. ... z dne 30. 8. 2005 o pravici do nadaljnjega izobraževanja v Republiki Sloveniji, fotokopijo notarsko overjene pisne izjave očeta tožnice z dne 28. 7. 2005, o tem, da živi tožnica pri njem in jo preživlja ter jo bo preživljal tudi v bodoče, dokler ne bo imela svojih rednih dohodkov, fotokopijo notarsko overjene pisne izjave matere tožnice z dne 29. 7. 2005, o tem, da tožnici od leta 1991 vsak mesec redno plačuje 40.000,00 SIT preživnine, kar bo počela tudi v bodoče, dokler ne bo imela tožnica svojih rednih dohodkov, fotokopije plačilnih listov delodajalca očeta tožnice za mesece april 2005, maj 2005 in junij 2005 ter fotokopijo plačilnih listov delodajalca matere tožnice za mesec april 2005 in mesec maj 2005. Tožena stranka navaja, da navedenih dokazil ne more upoštevati kot dokaz, da tožnica izpolnjuje pogoje iz 5. člena Uredbe. Po navedeni določbi ima tujec zagotovljen trajni vir preživljanja, če dokaže, da je redno zaposlen in višina njegovih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, če prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v Republiki Slovenije, če ima kakšen drug trajen vir preživljanja v višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, ali če ga je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnice, rojene 29. 12. 1974, po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nihče ni dolžan preživljati, izjav s strani njenega očeta in matere ni mogla upoštevati kot dokaz o izpolnjevanju navedenega pogoja. Ker tožnica v postavljenih rokih dokazil ni predložila in je bila seznanjena s pravnimi posledicami, v kolikor dokazil ne predloži, je tožena stranka prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila.

Tožnica v pravočasno vloženi tožbi navaja, da že od leta 1991 skupaj z očetom živi v Sloveniji. V Sloveniji živita tudi njen brat in njena mati, vsi pa so slovenski državljani. Od svoje družine je bila ločena zaradi poskusa samomora matere, ko je bila stara tri leta, zaradi česar je bila dana v oskrbo starim staršem v državi C. Zaradi navedenih okoliščine nima slovenskega državljanstva. V Sloveniji je bila prijavljena kot begunka, do leta 1995, z begunskim statusom. Leta 2004 pa je bila nezakonito deportirana in ločena od svoje družine. Veleposlaništvo Republike Slovenije v B. pa ji je prošnjo za izdajo vize zavrnilo. Zaprosila je tudi za schengensko vizo za državo D., nakar je spotoma ostala v Sloveniji, oziroma se je vrnila k svoji družini. Meni, da je z zavrnitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo kršena pravica do družinskega življenja, ker vsa njena družina živi v Sloveniji, svoje družine pa si še ni ustvarila. Poudarja, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz 10. člena ZDRS, zato je nepravilno stališče tožene stranke, da notarsko overjena listina, s katero se starša zavezujeta, da jo bosta preživljala, ne zadostuje kot dokaz o izpolnjevanju pogoja iz 5. člena Uredbe. S takšnim stališčem je kršena volja njenih staršev, tožena stranka pa se neutemeljeno vpleta v veljavnost njihovih odločitev. S tem pa izvaja diskriminacijo neenakosti pred zakonom, saj je v drugih primerih ugodila prošnjam za državljanstvo, ko so se tretje osebe obvezale preživljati prosilca. Vpisala se je tudi v srednjo šolo, kar pomeni, da je študentka, za katero se starši obvezujejo, da jo vzdržujejo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Ker pa je brez sredstev za preživljanje prosi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo na podlagi 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 5. členom Uredbe, pravilna in na zakonu utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS, po katerem mora oseba med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Kot je pravilno navedla že tožena stranka, navedeno pomeni, da mora imeti prosilec bodisi lastna sredstva, s katerimi se preživlja, bodisi drug trajen vir preživljanja, npr. zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnica ne izkazuje lastnih dohodkov, zato je v zadevi sporno, ali se lahko notarsko overjeni izjavi o preživljanju štejta za trajni vir preživljanja.

Po določbi 2. odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica ob vložitvi prošnje za sprejem v državljanstvo že dopolnila šestindvajset let starosti, zato tudi po presoji sodišča ne gre za tako obveznost tožničinih staršev za preživljanje tožnice, kot je določena v 2. odstavku 123. člena ZZZDR. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da notarsko overjena izjava njenih staršev, da so ji pripravljeni finančno pomagati, ne pomeni, da ji je s tem že zagotovljen trajen vir preživljanja, to je vir, ki bi bil tudi prisilno izterljiv. Poleg tega pa se lahko dana izjava tudi prekliče. Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v sodbi, tožeča stranka pravilno zmotno meni, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje, določene v 10. členu ZDRS. Tožena stranka je presojala izpolnjevanje pogojev, ki so določeni v zakonu in Uredbi, zato ni pravilno stališče tožnice, da je tožena stranka s sprejeto odločitvijo posegla v voljo in pravice njenih staršev.

Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka s svojo odločitvijo izvajala "diskriminacijo neenakosti pred zakonom". Le na podlagi zatrjevanj, da je tožena stranka v drugih primerih odločala drugače in ugodila prošnji za sprejem v državljanstvo, ko so se tretje osebe obvezale preživljati prosilca, ni mogoče sklepati, da je bilo dejansko stanje v zadevah enako. Tožnica konkretnih dokazov ni predložila, čeprav bi jih morala, saj bi le tako lahko sodišče presodilo utemeljenost njenega ugovora.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker je ocenilo, da na podlagi trditev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks, ker je ugotovilo, da bi bila lahko s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja.