Up-453/01

17. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 5. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 96/97 z dne 12. 4. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 175/96 z dne 25. 9. 1996 in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 315/95 z dne 12. 4. 1996 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen 12 let zapora.

Zahtevi zagovornikov pritožnika za varstvo zakonitosti zoper to sodbo sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 14., 15., 16., 18., 19., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 29. in 35. člena Ustave, 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - v nadaljevanju MPDPP) ter določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) in Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93 - v nadaljevanju MKPM).

Predlaga, naj Ustavno sodišče njegovi ustavni pritožbi ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila odvzeta pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist in s tem kršeno načelo kontradiktornosti in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. S tem v zvezi navaja, da sodišče ni dovolilo izdelave drugega izvedeniškega mnenja kljub dvomu v korektnost in pravilnost izvedeniškega mnenja Inštituta za sodno medicino v Ljubljani (v nadaljevanju ISM). Očita, da je policija sodelovala pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Zato izvedeniško mnenje ISM po prepričanju pritožnika ne bi smelo biti eden od dveh dokazov, na podlagi katerih je bil obsojen.

Pritožnik nadalje navaja, da je bil drugi dokaz (izpovedba pritožnika pred preiskovalnim sodnikom), na katerem temelji izpodbijana sodba, nezakonito pridobljen, saj je bil zaslišan brez zagovornika. V zvezi s tem očitkom pritožnik navaja, da se je postopek uradno sicer vodil zaradi temeljne oblike kaznivega dejanja umora, vendar taka kvalifikacija obdolžencu ni bila v prid, temveč je šlo za izigravanje zakona v želji doseči čim hitrejši rezultat v njegovo škodo in s tem za kršitev načela enakega varstva pravic in načela zakonitosti v kazenskem pravu.

Po njegovem mnenju sta predkazenski postopek in kasneje preiskava dejansko potekala v smeri kvalificiranega kaznivega dejanja po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ, zato bi moral imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. S tem, ko mu ni zagotovilo strokovne obrambe, je sodišče po mnenju pritožnika kršilo zakon, ki ureja kazenski postopek, pa tudi 19. člen in 29. člen Ustave ter določbe EKČP. Pri tem se je po navedbah pritožnika prvostopenjsko sodišče navedenemu očitku obrambe izognilo z ugotovitvijo, da motiv ni pomemben, pritožbeno sodišče je nasprotno odprlo razpravo o premoženjskem motivu, Vrhovno sodišče pa je v nasprotju s svojo lastno prakso ugotovilo, da koristoljubje v konkretnem primeru ni zakonski znak kvalificirane oblike umora, temveč le okoliščina, ki vpliva na izrečeno zaporno kazen.

5.Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da ni nikjer predpisano, da bi moral imeti osumljenec pred prvim zaslišanjem osem ur neprekinjenega počitka. Tako stališče naj bi bilo v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami in MPDPP. S tem v zvezi pritožnik navaja, da KPM izrecno določa, da je mučenje vsako dejanje, s katerim je nekomu namerno povzročena huda bolečina oz. telesno ali duševno trpljenje, zato da bi se od njega pridobilo obvestilo ali priznanje. Sam naj bi bil na zaslišanju praktično nepretrgoma 24 ur, bil naj bi pod stresom in tako prisiljen k priznanju krivde. Sprenevedanje sodišča, da nespanje, neomogočanje osnovnega higienskega minimuma, zasliševanje brez hrane, grožnje, snemanje, vpitje ne pomenijo mučenja, je po mnenju pritožnika nesprejemljivo.

6.Pritožnik dalje zatrjuje, da mu Vrhovno sodišče ni omogočilo enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, saj je v obravnavani zadevi odločilo drugače kot v zadevi št. I Ips 71/95. 7. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 14. člen MPDPP naj bi mu bila kršena, ker je Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti odločalo pet let, to pa pomeni kršitev vseh razumnih rokov. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče v vmesnem času odločalo o drugih zadevah, kar pomeni kršitev z zakonom določenega vrstnega reda reševanja prispelih zadev.

8.S tem, ko je bilo na obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Kranju prebrano psihiatrično mnenje za obdolženca v prisotnosti polne dvorane novinarjev in javnosti, naj bi bile pritožniku kršene človekove pravice iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 35. člena (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) Ustave in MPDPP.

B.

9.Pritožnik zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Navedeno zahtevo (fair trial oziroma fair hearing) postavljata že 6. člen EKČP in 14. člen MPDPP. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, OdlUS, V, 201; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, OdlUS V, 40), katerih namen je, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. To pomeni, da 29. člen Ustave le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju tega, da 1) določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še iz 27. in 28. člena Ustave, ter 2) tretjega in petega odstavka 15. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI,165). Pravna jamstva, našteta v 29. členu Ustave, je zato treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

10.Pritožnik v zvezi z očitkom kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku in kršitve prepovedi mučenja sodiščem očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Glede na to je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

11.Člen 29 Ustave že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Po določbi 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Pritožnikovi očitki se nanašajo predvsem na tri pravice, ki jih 29. člen Ustave zagotavlja obdolžencem v kazenskem postopku. Gre za pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave), za pravico do zagovornika (druga alineja 29. člena Ustave) in za pravico do molka (četrta alineja 29. člena Ustave).

12.Pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist naj bi bila pritožniku kršena, ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za izdelavo drugega izvedeniškega mnenja izvedenca za sodno medicino. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP; enako pravilo je bilo vsebovano tudi v drugem odstavku 292. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZKP77, ki je veljal v času, ko je bil izveden predkazenski postopek in prvo sojenje v obravnavani zadevi). Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

V konkretnem postopku je pritožnik predlagal izdelavo drugega izvedeniškega mnenja predvsem zaradi dvoma v verodostojnost izvedenca za sodno medicino, ki je izdelal prvo izvedeniško mnenje. Pritožnik sodiščem očita predvsem to, da niso dovolj raziskala verodostojnosti izvedeniškega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke. Očita jim torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja se Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo hkrati lahko tudi za kršitev človekove pravice. Obravnavan primer ni tak. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog in nekatere druge dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je stanje stvari razjasnjeno v tolikšni meri, da omogoča meritorno odločitev. Glede predloga obrambe za angažiranje novih, tujih izvedencev sodnomedicinske stroke je sodišče navedlo, da je skupina izvedencev ISM, s predstojnikom vred, brez dvoma dovolj kvalificirana, da poda izvedeniško mnenje v tej konkretni zadevi, kar so izvedenci tudi storili. Mnenje, izdelano v pisni obliki, so izvedenci na glavni obravnavi še dopolnili po vprašanjih strank in sodišča. Nadalje je sodišče ocenilo, da v mnenjih izvedencev ni nasprotij ali vrzeli, ki bi kazale na pomanjkanje strokovnosti, ali navedb, ki bi kazale na pristranskost izvedencev, za kar ti tudi nimajo prav nikakršnega razloga.

Navedbe zagovornice v obrazložitvi dokaznega predloga, da sta izvedenca krivo pričala, je sodišče kot neprimerne zavrnilo.

Menilo je tudi, da so take navedbe za oba izvedenca žaljive.

13.Izvedeniško mnenje je sodišče ocenilo kot logično, strokovno utemeljeno, brez vrzeli, prepričljivo, menilo je, da se ujema z drugimi izvedenimi dokazi, ter navedlo, da mu iz teh razlogov tudi sledi. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožnikovo zatrjevanje v pritožbi v zvezi z dvomi v podano izvedeniško mnenje ISM. Tudi Vrhovno sodišče se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ukvarjalo z navedenim vprašanjem. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi dokaznih predlogov ravnalo v skladu s kriteriji iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up- 34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129). Iz izpodbijanih sodb je torej razvidno, da so sodišča ugotavljala, ali bi bila izdelava drugega sodnomedicinskega izvedeniškega mnenja potrebna ali ne, in svojo odločitev, da to zaradi jasnosti zadeve ni potrebno, prepričljivo obrazložila. Pri tem so odgovorila tudi na konkretno zatrjevanje obrambe o spornosti obstoječega izvedeniškega mnenja. Ker so sodišča s tem zadostila kriterijem ustavnosodne presoje, očitno niso kršila pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca.

14.Drugi očitek pritožnika se nanaša na njegovo priznanje pred preiskovalnim sodnikom. Šlo naj bi za nezakonito pridobljen dokaz, ker je bil zaslišan brez zagovornika. Sodišče prve stopnje se je glede obvezne obrambe v obravnavanem primeru postavilo na stališče, da bi to, da bi moral dežurni preiskovalni sodnik kljub pravni kvalifikaciji odrediti obvezno obrambo, torej obrambo "za vsak slučaj", tako v tem konkretnem primeru kot tudi v vseh drugih podobnih primerih pomenilo odmik od zakona in njegovo kršitev. Višje in Vrhovno sodišče sta navedenemu stališču pritrdili.

15.Po določbi druge alineje 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom.

16.Ustavno sodišče je že zavzelo stališče (odločba št. Up-143/97 z dne 19. 6. 1997, OdlUS VI, 179), da je pravica do obrambe z zagovornikom in ne le pravica obdolženca, da se brani, razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, je eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila navedena pravica kršena zato, ker naj bi postopek zoper njega tekel za temeljno kaznivo dejanje in ne za kaznivo dejanje, za katerega je bila tedaj predpisana obvezna obramba. Zgolj v tem okviru je Ustavno sodišče preizkušalo zatrjevano kršitev pravice do obrambe.

17.Ustavno pravico do materialne in formalne obrambe kot temeljno pravico obdolženca povzema ZKP med temeljnimi načeli kazenskega postopka v 12. členu (11. člen ZKP77). Onemogočanje materialne ali formalne obrambe pomeni relativno kršitev določb kazenskega postopka, v določenih primerih celo absolutno kršitev, v posameznih, z zakonom določenih primerih, pa je izrecno določeno, da se sodba na dokaze, pridobljene na način, ki ne upošteva zakonsko določenih pravic obrambe, ne sme opirati.

Takšen primer je tudi zaslišanje obdolženca brez zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe (deseti odstavek 227. člena ZKP in deseti odstavek 218. člena ZKP77). Uresničevanje ustavne pravice do formalne obrambe, to je obrambe, ki jo opravlja kvalificiran zagovornik, je v pretežni meri urejeno v VI. poglavju prvega dela ZKP (in ZKP77) o zagovorniku. Formalna obramba je lahko fakultativna ali obligatorna.

18.Obligatorna formalna obramba je v ZKP in ZKP77 urejena kot absolutni sistem, ki nastopi ne glede na to, ali obdolženec to želi ali ne. Upravičenost instituta obvezne obrambe je v predpostavki, da se obdolžencu neodvisno od njegove volje nudi strokovna pomoč, kadar se sam ne more uspešno braniti - bodisi da gre za huda kazniva dejanja bodisi kadar se upravičeno domneva, da je obdolženec nesposoben, da se zaradi osebnih lastnosti (fizičnih ali psihičnih pomanjkljivosti) ali procesnih ovir (nenavzočnost na sojenju, nemožnost vročitve sodbe) v določeni procesni situaciji brani sam. V takšnih primerih je torej šele obvezna obramba tista, ki omogoča uresničitev ustavne pravice iz druge alineje 29. člena Ustave in ki daje zadostno jamstvo za pošten postopek.

19.Obligatorno formalno obrambo "od vsega začetka" - od prvega zaslišanja - ureja prvi odstavek 70. člena ZKP (in jo je urejal tudi ZKP77), ki določa situacije, v katerih mora biti obvezno postavljen zagovornik že pri prvem zaslišanju, čeprav se formalno še ni začel kazenski postopek. Med drugim je bila po ZKP77 obramba obvezna, če je tekel zoper obdolženega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila v zakonu predpisana kazen dvajsetih let zapora.

20.Dejstvo je, da v času, ko je tekel predkazenski postopek zoper pritožnika, Zakon v primeru očitka storitve temeljne oblike kaznivega dejanja umora ni predvideval obvezne formalne obrambe že pri prvem zaslišanju. Tega dejstva se zaveda tudi sam pritožnik. Kljub temu meni, da so bile v tistem času s strani policije opravljene aktivnosti, ki so kazale na sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja umora, po kateri bi bila obramba z zagovornikom obvezna. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je kazenski postopek zoper pritožnika ves čas tekel zaradi očitka storitve temeljne oblike kaznivega dejanja umora. Očitek pritožnika, da bi mu morala biti zagotovljena obvezna formalna obramba, zato ne more biti utemeljen. Dejstvo, da so bile v predkazenskem postopku aktivnosti policije usmerjene tudi na ugotavljanje morebitnega obstoja elementov kvalificiranega kaznivega dejanja umora, tudi ne utemeljuje pritožnikovega očitka, kar so razumno obrazložila sodišča v izpodbijanih sodbah. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da izpodbijano pravno stališče sodišč očitno ni nesprejemljivo z vidika varstva pravice do obrambe z zagovornikom.

21.Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da ni nikjer predpisano, da bi moral imeti osumljenec pred prvim zaslišanjem osem ur neprekinjenega počitka. Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev prepovedi mučenja (18. člen Ustave). Kršitve človekovih pravic (tudi mučenje), storjene v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo le, če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. V obravnavanem primeru pritožnik smiselno uveljavlja izločitev zapisnika o zagovoru pred preiskovalnim sodnikom, v katerem je zapisano njegovo priznanje, ki naj bi bilo pridobljeno z mučenjem v predkazenskem postopku. Z navedenim pritožnik smiselno uveljavlja kršitev četrte alineje 29. člena Ustave. Po tej določbi mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. S tem Ustava zagotavlja t. i. privilegij zoper samoobtožbo.

Privilegij zoper samoobtožbo je temeljno jamstvo poštenega kazenskega postopka, ki varuje obdolženca pred uporabo nedopustne prisile zaradi pridobivanja izjav, s katerimi bi sam prispeval k svoji obsodbi za kaznivo dejanje. Zaradi učinkovitega varstva te pravice že v predkazenskem postopku Ustava v tretjem odstavku 19. člena med drugim zagotavlja, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, takoj poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti. Posledica kršitve te pravice je nedopustnost uporabe tako pridobljenih izjav v kazenskem postopku.

22.Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da z ustavno pritožbo izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča (da ni nikjer predpisano, da bi moral imeti osumljenec pred prvim zaslišanjem osem ur neprekinjenega počitka) ni samostojno stališče. Je le del odgovora Vrhovnega sodišča na pritožnikovo zatrjevanje o mučenju v predkazenskem postopku, ki naj bi imelo za posledico njegovo priznanje pred preiskovalnim sodnikom. Zato je treba izpodbijano stališče tudi presojati v navedenem sklopu. Iz sodbe Vrhovnega sodišča, kakor tudi iz drugih dveh izpodbijanih sodb, je razvidno, da so se sodišča vseh treh stopenj z vprašanjem morebitne nedopustne prisile pri pridobivanju izjav od obdolženega in s tem z vprašanjem morebitne izločitve zapisnika o zagovoru pred preiskovalnim sodnikom poglobljeno ukvarjala. To so storila zato, ker je bila obsodilna sodba, izdana v prvem postopku, razveljavljena tudi iz razloga, ker temu vprašanju ni bila posvečena potrebna pozornost. V izpodbijanih sodbah so sodišča ugotovila, da priznanje pritožnika na zagovoru pred preiskovalnim sodnikom ni bilo pridobljeno s kršitvijo njegovih pravic v predkazenskem postopku in so svojo ugotovitev razumno obrazložila. Njihovi ugotovitvi pritrjuje tudi Ustavno sodišče in poudarja, da je bil pritožnik pred zaslišanjem opozorjen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da je svoj zagovor spremenil že na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, kasneje pa še večkrat.

23.Poleg tega pritožnikovo (delno) priznanje pred preiskovalnim sodnikom ni bil edini dokaz, temveč ga je sodišče upoštevalo le kot enega izmed dokazov po načelu njihove proste presoje. Glede na navedeno, izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča kot del odgovora na zatrjevanje pritožnika o mučenju v predkazenskem postopku očitno ni nesprejemljivo z vidika varstva prepovedi mučenja in varstva pravice do privilegija zoper samoobtožbo.

24.Pritožnik Vrhovnemu sodišču nadalje očita, da je v obravnavani zadevi odločilo drugače kot v zadevi št. I Ips 71/95. Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Iz te določbe izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ob tem je treba poudariti, da je vsaka odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti primer zase. Ali je bilo v obravnavani zadevi res odločeno drugače, kot Vrhovno sodišče sicer redno odloča o vsebinsko podobnih primerih, Ustavno sodišče ni moglo presoditi, saj pritožnik odločbe Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, ustavni pritožbi ni priložil in s tem zatrjevane kršitve ni izkazal. Kljub temu je treba pripomniti, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je Vrhovno sodišče bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP presojalo (drugi odstavek na 10. strani sodbe) in tako ne drži očitek pritožnika, da se do tega očitka sploh ni opredelilo.

25.Glede zatrjevanih kršitev 21. člena in 35. člena Ustave, ki naj bi bile povzročene s tem, ko je bilo na obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Kranju prebrano psihiatrično mnenje za obdolženca v prisotnosti polne dvorane novinarjev in javnosti, je treba ugotoviti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe v tem delu ni izčrpal razpoložljivih pravnih sredstev. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Pritožnik je sicer vložil pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar v njih zatrjevane kršitve ni uveljavljal in zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.

Drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic pritožnik ne obrazloži, zato jih Ustavno sodišče ni moglo presojati.

26.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

27.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko pritožnik zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer