Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s svojo pisno izjavo, da želi ustavitev azilnega postopka, umaknil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Umik prošnje po določbi 1. odstavka 50. člena ZMZ lahko prosilec poda ne glede na to, na kateri stopnji je postopek. Zaradi umika prošnje za priznanje mednarodne zaščite je prenehal tudi pravni interes tožene stranke za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, saj glede na stanje zadeve, ko je njena odločba odpravljena s sodbo prvostopnega sodišča, tudi morebitna ugoditev njeni pritožbi ne bi izboljšala njenega pravnega položaja, saj je vloga o kateri se v tej zadevi odloča, umaknjena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno in zato ni presojalo utemeljenosti in zakonitost izpodbijane sodbe po njeni vsebini. Tožena stranka bo morala zaradi umika prošnje za priznanje mednarodne zaščite skladno z določbo 3. odstavka 50. člena ZMZ postopek ustaviti.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v povezavi s 74. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.4.2008, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi določbe 3. alineje 1. odstavka 52. člena ZMZ v zvezi s 3. alinejo 55. člena ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, ker je v postopku ugotovila, da okoliščine, na katere prosilec opira svojo prošnjo, ne izpolnjujejo pogojev po določbi 26. in 28. člena ZMZ. Istočasno je na podlagi določbe 2. odstavka 52. člena ZMZ odločilo, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti odločbe.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 75. člena ZUS-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Vrhovno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno.

Tožena stranka je z dopisom z dne 20.8.2008 posredovala sodišču kopijo izjave tožnika z dne 19.8.2008 s prevodom v slovenski jezik, v kateri tožnik predlaga ustavitev azilnega postopka, ker zaradi materine bolezni želi čim hitreje oditi domov.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s svojo pisno izjavo, da želi ustavitev azilnega postopka, umaknil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Umik prošnje po določbi 1. odstavka 50. člena ZMZ lahko prosilec poda ne glede na to, na kateri stopnji je postopek. Zaradi umika prošnje za priznanje mednarodne zaščite je prenehal tudi pravni interes tožene stranke za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, saj glede na stanje zadeve, ko je njena odločba odpravljena s sodbo prvostopnega sodišča, tudi morebitna ugoditev njeni pritožbi ne bi izboljšala njenega pravnega položaja, saj je vloga o kateri se v tej zadevi odloča, umaknjena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno in zato ni presojalo utemeljenosti in zakonitost izpodbijane sodbe po njeni vsebini.

Tožena stranka bo morala zaradi umika prošnje za priznanje mednarodne zaščite skladno z določbo 3. odstavka 50. člena ZMZ postopek ustaviti.

Ob tem je treba še dodati, da po presoji vrhovnega sodišča glede na dosedanjo ustaljeno upravno-sodno prakso, sprejeto na podlagi določb Zakona o azilu (ZAzil), po kateri tožena stranka v primeru izrecnega umika prošnje in v primerih zakonske domneve takega umika ni izdala sklepa o ustavitvi azilnega postopka, če je bil že začet sodni postopek, določbe sedanjega ZMZ omogočajo pristojnemu organu takojšnjo izdajo sklepa o ustavitvi postopka mednarodne zaščite, ne glede na to, na kateri stopnji je postopek (1. odstavek 50. člena ZMZ). V primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka mednarodne zaščite bo moralo upravno oziroma vrhovno sodišče sodni postopek o zakonitosti odločitve pristojnega organa zaradi pomanjkanja pravnega interesa (tožeče ali tožene stranke) vloženo pravno sredstvo zavreči. V primeru morebitne nezakonitosti pri izdaji sklepa o ustavitvi postopka, pa je po določbah ZMZ oziroma ZUS-1 prosilcu zoper tak sklep zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.