Jedro

Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo K 36/2006 obsojenega T.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 300 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. I Kp 667/2008 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (371. člen ZKP) in predlagali, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po odločbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev zakona ni podana. Zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. V odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovorniki niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza v obsojenčevo korist, to je ogled prostorov PP Radlje ob Dravi, ki bi obsojenca razbremenil, ampak je dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen. Dokazni predlog je bil pomemben za potrditev obsojenčevega zagovora, v katerem je navajal, da policista Š. ni udaril namerno, ampak v obrambi. Tudi več prič (P., U. in H.) je potrdilo obsojenčev zagovor v tem delu, edino priča V. je zatrjeval, da je obsojenec napadel policista Š. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je bila tako storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

8. Po določbi tretje alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Dokazni predlog obrambe, ki ga je šteti obdolžencu v korist, je sodišče dolžno izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za nepotreben dokaz, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno z izvedenimi dokazi. Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi presoje drugih dokazov, izpovedb prič ter ugotovitev, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka oškodovančevih poškodb, presodilo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato tudi kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, ni podana. Z navedbami v zahtevi, s katerimi zagovorniki poudarjajo dele izpovedb zaslišanih prič, podajajo lastno presojo izvedenih dokazov ter ocenjujejo, da razen izpovedb priče V. in oškodovanca samega, obsojenca noben drug dokaz ne obremenjuje in v nasprotju s podatki spisa zatrjujejo tudi, da sodišče fotografij, ki prikazujejo notranjost prostorov Policijske postaje Radlje ob Dravi, ki jih je v spis predložila obramba, ni izvedlo kot dokaz (sodišče prve stopnje je fotografije pregledalo in za vsako fotografijo posebej v zapisniku o glavni obravnavi zapisalo kaj predstavlja – zapisnik o glavni obravnavi z dne 26.5.2008, l. št. 253 spisa), navajajo le pomisleke, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno in popolno ugotovljena. Uveljavljajo tako razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu skladno z določbami zakona o sodnih taksah.