Jedro

Toženka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznaniti z ugotovitvami glede (ne)obstoja mednarodnih pogodb in vzajemnosti, in mu dati možnost, da se o tem izjavi, pa tega ni storila. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imel možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju. Če bi se tožnika seznanilo z odgovorom Ministrstva za pravosodje, ki je za uporabo določbe 10. člena ZBPP bistven, bi se lahko že pred izdajo izpodbijane odločbe do njegove vsebine opredelil, in sicer tako glede dejstva obstoja vzajemnosti kot glede (ne)obstoja mednarodne pogodbe, ki bi obvezovala Republiko Slovenijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1967/2022 z dne 4. 10. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 177/2022, zaradi plačila odškodnine 121.000,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa kdo so upravičenci do BPP. Toženka ugotavlja, da je tožnik državljan Pakistana, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pri čemer bivanje v priporu ali zaporu ne pomeni dovoljenja za začasno prebivanje, ampak, da se oseba v Republiki Sloveniji nahaja prisilno. Glede na okoliščino, da je tožnik državljan Pakistana in v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, je toženka preverila še, ali obstoji razlog iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Z namenom ugotavljanja obstoja mednarodne pogodbe ali vzajemnosti, je toženka v drugi zadevi (Bpp 19/2021) dne 10. 2. 2021 Ministrstvo za pravosodje zaprosila za podatke o tem. Ministrstvo je v dopisu z dne 12. 2. 2021 pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Pakistanom ne obstoji mednarodna ali dvostranska pogodba, ki bi urejala vprašanje BPP med državama. Prav tako ministrstvo ne razpolaga s podatki o pravu Pakistana na področju BPP. Zaprosilo o pravu Islamske Republike Pakistan je ministrstvo po diplomatski poti že dne 18. 8. 2020 poslalo pristojnemu organu Pakistana, vendar odgovora ni prejelo, tudi ne na dodatno poizvedbo. Vse do dneva izdaje izpodbijane odločbe zaradi pasivnosti Pakistana obstoja vzajemnosti ni bilo mogoče ugotoviti. Toženka je tako zaključila, da pogoj vzajemnosti, ki ga ZBPP v primerih, kot je obravnavani, zahteva v 3. točki 10. člena ZBPP, ni izpolnjen, zato je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da toženka zmotno navaja, da med Slovenijo in Pakistanom ne obstoji vzajemnost. V Pakistanu imajo za tujce in vse državljane urejen institut pravne pomoči, ki je enak našemu institutu BPP. Tudi Okrožno sodišče v Kopru je v več sodnih postopkih presodilo, da tožnik kot državljan Pakistana izpolnjuje vsebinski in materialni pogoj za dodelitev BPP. Glede na navedeno tožnik meni, da je postavljen v očitno neenak položaj in je diskriminiran, saj je v vseh drugih postopkih upravičen do BPP. Upoštevaje 13. člen ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Tožnik je bil diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, ki jim je v celoti dodeljena BPP in ki se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Ker je tožnik brez premoženja, prosi tudi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe. Tožnik kot državljan Pakistana, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ob neobstoju ustrezne mednarodne pogodbe in neizkazani vzajemnosti ne more biti upravičen do BPP. Dokumentacija tožnika v angleškem jeziku, stiskana z interneta in priložena tožbi, ne more nadomestiti uradoma (ne)ugotovljene vzajemnosti. Tudi odločitve organa za BPP Okrožnega sodišča v Kopru ne pomenijo, da bi tako odločitev morala sprejeti tudi toženka. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da nima stalnega oziroma začasnega bivališča v Republiki Sloveniji (1. in 2. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP). Navedeno med strankama niti ni sporno. Sporna je zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP in sicer iz razloga, ker obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Pakistanom ni izkazan in tako ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 3. točke 10. člena ZBPP.

6. Sodišče uvodoma kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpolnjevanje finančnega kriterija tožnika, saj slednjega toženka v obravnavani zadevi ni presojala. Zato na odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na 13. in 14. člen ZBPP (ki opredeljujeta finančni oziroma materialni pogoj za dodelitev BPP prosilcu) in tožnikove navedbe o izpolnjenosti finančnega pogoja. Ker toženka po povedanem tožnikovega materialnega položaja v tej zadevi ni presojala, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, na katerega se tožnik sklicuje v povezavi z zatrjevanim izpolnjevanjem finančnega pogoja za dodelitev BPP.

7. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe je treba preveriti, ali se tožnik kot državljan Pakistana, šteje za upravičenca do BPP. V 10. členu ZBPP so določeni upravičenci do BPP, ki so med drugim: 1. državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo; 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Osebe iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP so glede pravice do BPP izenačene z državljani Republike Slovenije (drugi odstavek). Vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka tega člena je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do BPP. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju BPP ima v postopku za odobritev BPP značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek). Tožnikovo prošnjo je tako treba obravnavati na podlagi 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP.

8. Toženka je za potrebe ugotavljanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP dne 10. 2. 2021 na Ministrstvo za pravosodje (v drugi zadevi in sicer Bpp 19/2021) naslovila vprašanje o tem, ali obstaja vzajemnost za Pakistan oziroma za pojasnilo, ali so državljani Pakistana, ki v Republiki Sloveniji nimajo stalnega ali začasnega prebivališča, lahko upravičeni do BPP. Ministrstvo je v dopisu z dne 12. 2. 2021 pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Pakistanom ne obstaja mednarodna ali dvostranska pogodba, ki bi urejala vprašanje BPP. Glede obstoja vzajemnosti pa je toženka pojasnila, da le-te ni bilo mogoče ugotoviti. Kljub zaprosilu o pravu Islamske republike Pakistan na področju BPP v letu 2020 in dodatni poizvedbi v letu 2021, odgovora vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo, zato je toženka zaključila, da je ugotavljanje vzajemnosti dejansko nemogoče. 9. Toženka tožnika z dopisi in odgovori Ministrstva za pravosodje ni seznanila in mu jih ni vročila v izjavo, s tem pa je bila kršena tožnikova pravica do izjave in sodelovanja v postopku. Eno od temeljih načel upravnega postopka je namreč načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

10. Glede na navedeno bi morala toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznaniti z ugotovitvami glede (ne)obstoja mednarodnih pogodb in vzajemnosti, in mu dati možnost, da se o tem izjavi, pa tega ni storila. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imel možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju. Če bi se tožnika seznanilo z odgovorom Ministrstva za pravosodje, ki je za uporabo določbe 10. člena ZBPP bistven, bi se lahko že pred izdajo izpodbijane odločbe do njegove vsebine opredelil, in sicer tako glede dejstva obstoja vzajemnosti kot glede (ne)obstoja mednarodne pogodbe, ki bi obvezovala Republiko Slovenijo. Ker pa z navedenimi odgovori tožnik ni bil seznanjen, je lahko šele v tožbi ugovarjal, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen, saj imajo v Pakistanu za tujce in vse državljane urejen institut BPP. Navedeno je v obravnavani zadevi še toliko pomembnejše, saj neobstoj vzajemnosti niti ni bil ugotovljen, ampak je toženka, ker s strani Pakistana (še) ni prejela odgovora o pravu Pakistana na področju BPP, zgolj zaključila, da je ugotavljanje vzajemnosti nemogoče in pogoj vzajemnosti ni izpolnjen.

11. S tem ko toženka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka odpraviti zgoraj navedeno bistveno kršitev pravil postopka in o svojih ugotovitvah tožniku dati možnost, da se izjavi.

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR.

13. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1401/2022-8 z dne 1. 12. 2022. 15. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.