Jedro

Ker tožnik v predpisanem roku davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je bila uvedena izvršba dolgovanega zneska, ki je 18. 2. 2016 znašal 76,16 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri A. d.d., Kranj (točki 1 in 2 izreka). Rubež sredstev po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. A. d.d., Kranj na dan prejema tega sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovanega zneska po tem sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi in prenese na račun, ki ga navaja (točki 3 in 4 izreka). Izvršilni naslovi so navedeni v točki 4 izreka. Banki oz. hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po tem sklepu z zamudnimi obrestmi (točka 5 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točki 6 in 7 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da se od davkov, ki jih tožnik ni plačal v predpisanem roku od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 ter v skladu s Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Finančni organ se sklicuje na določbe četrtega odstavka 93. člena, prvega odstavka 152. člena, 159. člena, 160.a člena, 166. člena, prvega odstavka 170. člena ZDavP-2. Iz knjigovodske evidence davčnega (finančnega) organa izhaja, da tožnik ni poravnal svojih obveznosti, ki so navedena v izreku izpodbijanega sklepa v predpisanem roku, zato je bilo potrebno zoper njega, v skladu s 143. členom ZDavP-2, začeti z davčno izvršbo.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je bilo z izpodbijanim sklepom potrebno uvesti prisilno izterjavo davčnega dolga v skupni višini 76,16 EUR na tožnikova denarna sredstva. Podlaga za izdajo tega sklepa je prvi odstavek 143. člena, prvi odstavek 145. člena in 151. člen ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da je iz točke 4 izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja. Navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti, kakor tudi zneski davka in zamudnih obresti. V postopku ni mogoče upoštevati naknadno, 26. 2. 2016 izdane nadomestne (odmerne) odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki jo je tožnik predložil z dopolnitvijo pritožbe. Gre za nova dejstva in nove dokaze, ki se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlog le v primeru, če so obstajali že v času odločanja organa prve stopnje. V danem primeru pa temu ni bilo tako. V zvezi z nadomestno odločbo z dne 26. 2. 2016 pritožbeni organ pojasnjuje, da je do vračila morebiti preveč plačanega davka tožnik upravičen na podlagi 97. člena ZDavP-2. Preveč plačani davek se vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost (tretji odstavek 97. člena ZDavP-2). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pravočasnega plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po obračunih DDV-O za obdobje julij do september 2015 in oktober do december 2015. Iz v spisu predložene knjigovodske kartice je bilo razvidno, da so bile v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2 s tožnikovimi nakazili zneskov po obračunih DDV-O najprej poplačane njegove dospele obveznosti, ki izvirajo iz leta 2013. Posledično je del obveznosti po predmetnih tožnikovih obračunih (obresti v višini 0,34 EUR in glavnica v višini 12,53 EUR) ostalo neporavnanih in so predmet te davčne izvršbe. Vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev določa 93. člen ZDavP-2. 3. Tožnik se z odločitvijo obeh finančnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je bila 26. 2. 2016 izdana nadomestna odločba, s katero se je nadomestila odločba DT 4224-100020/2015-T (07-130-09) z dne 13. 10. 2015 in s tem podani pogoji iz 155. členom ZDavP-2 za ustavitev davčne izvršbe ter za odpravo in razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavanem postopku davčne izvršbe. Namesto, da bi prvostopenjski organ po uradni dolžnosti ustavil davčno izvršbo in razveljavil že izvršena dejanja v postopku davne izvršbe, je pravočasno vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi odstopil v reševanje drugostopenjskemu organu. Glede DDV pa navaja, da je bil predložen obračun DDV-O za obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2015 po obračunu DDV-O in za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2015 po obračunu DDV-O. Tudi če se upoštevajo navedbe drugostopenjskega organa v zvezi z vrstnim redom plačila davkov in pripadajočih dajatev skladno s 93. členom ZDavP-2 in se zanemari odločba 151. člena ZDavP-2 glede vsebine izreka sklepa o izvršbi – saj je bil davek po obeh navedenih obračunih plačan do dne izvršljivosti, dolg pa naj bi izhajal iz preteklih let - izvršba za ta del domnevnega dolga, ki naj bi znašal 12,87 EUR, ne bi mogla biti opravljena. Naveden znesek po tem, ko je bil odpravljen izvršilni naslov po odločbi o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ne dosega zneska, do katerega se davčna izvršba lahko začne (149. člen ZDavP-2). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da se tožniku povrne razlika med dejanskimi stroški in že vrnjenimi sredstvi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi v pravnem in dejanskem pogledu navedla prvostopenjski in pritožbeni organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v skupni višini 76,16 EUR. Ker tožnik v predpisanem roku predmetnega davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal predmetni sklep o davčni izvršbi. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnih naslovov, ki so v predmetnem sklepu navedeni v točki 4 izreka, v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep tudi vse sestavine v skladu z določbo 151. člena ZDavP-2. 7. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi po stanju v času njegove izdaje, to pa je bilo v predmetni zadevi 18. 2. 2016. Med strankama ni sporno, da je bila nadomestna odločba Finančne uprave RS, Finančnega urada Kranj DT 4224-20449/2015-7 (07-800-03) izdana dne 26. 2. 2016 in z njo nadomeščena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča Finančne uprave RS, Finančnega urada Kranj DT 4224-100020/2015-T (07-130-09) z dne 13. 10. 2015. Iz povedanega izhaja, da je bila citirana nadomestna odločba izdana po izdaji izpodbijanega sklepa (18. 2. 2016). Pritožbeni organ je tožniku tudi pravilno pojasnil, da je v primeru morebitnega preveč plačanega davka tožnik na podlagi 97. člena ZDavP-2 upravičen do vračila preveč plačanega zneska po uradni dolžnosti v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost (tretji odstavek 97. člena ZDavP-2).

8. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je DDV po obračunih DDV-O za obdobji od 1. 7. do 30. 9. 2015 in 1. 10. do 31. 12. 2015 pravočasno in v celoti poravnal. Iz knjigovodske kartice v predmetnem upravnem spisu izhaja, da je bil tožnik dolžan plačati DDV, ki je zapadel v plačilo že iz predhodnih obračunskih obdobij. Vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev pa ureja 93. člen ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZDVaP-2 se v primeru, če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami (v danem primeru DDV), se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek, 4. denarne kazni in globe in stroški tega postopka. Ta pritožbeni ugovor je tudi že pravilno zavrnil pritožbeni organ s sklicevanjem na pravilno pravno podlago, določbo tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2. Na pravilnost izpodbijanega sklepa pa tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na določbo 149. člena ZDavP-2. 9. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki sta jih finančna organa ugotovila v postopku, marveč se tožnik ne strinja s sklepanjem finančnih organov o pomenu teh dejstev in okoliščin.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.