Jedro

Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna naložba tožeče stranke, izkazale za točne, bi bil sklep, da se kljub temu razdeli celoten bilančni dobiček lahko v nasprotju z ZGD-1, predvsem v nasprotju z načelom ohranjanja kapitala. Taka razlaga je v skladu z namenom določbe 227. in tudi 233. člena ZGD-1, saj te določbe zagotavljajo upnikom, da delničarji ne bodo poplačani, preden ne bodo poplačani upniki. Izpolnjen pa mora biti tudi subjektivni pogoj, to je zavedanje delničarjev, da do prejemkov iz naslova dividend niso bili upravičeni. Ker gre pri odločanju o uporabi dobička za eno od temeljnih upravičenj delničarjev, bi bil tak sklep mogoč le, če bi šlo za zlorabo pravice.

Če se pri izvedbi dokaza z izvedencem izkaže, da so pomembna še druga dejstva, glede katerih od stranke ni mogoče zahtevati, da bi jih morala predvideti že vnaprej, takih trditev ni mogoče šteti kot prepoznih. Enako to velja za dokazne predloge, s katerimi želi stranka nasprotovati ugotovitvam izvedenca. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je bila pravica do izjave glede izvedenskega mnenja v postopku izvotljena. Kadar gre za zahtevnejša izvedenska mnenja, je treba dati strankam dovolj časa za pripravo in jim tudi omogočiti, da si pri vprašanjih izvedencu pomagajo s strokovnimi pomočniki (to seveda ne pomeni, da bi lahko tak strokovni pomočnik postavljal vprašanju izvedencu neposredno).

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (v razmerju med strankami razveljavitev učinkov prenosov poslovnih deležev tožeče stranke v družbi C. d.o.o. na vsako od toženk), ugodilo pa je zahtevku na plačilo 1.416.748,80 EUR (zoper prvo toženko), 1.416.748,80 EUR (zoper drugo toženko), 3.541.872,00 EUR (zoper tretjo toženko) in 708.374,40 EUR (zoper četrto toženko). Toženim strankam je še naložilo v plačilo pravdne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zahtevek na pravni podlagi izpodbijanja pravnih dejanj po 269. členu ZFPPIPP zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Po stališču sodišča (in toženk v njihovih vlogah) bi namreč tožeča stranka morala zahtevati tudi razveljavitev učinkov medsebojne kompenzacije, saj je šele s kompenzacijo prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke in s tem do izpolnitve objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Utemeljen pa je zahtevek na plačilo na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi prvega odstavka 233. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Z izplačilom dividend se je namreč čista knjigovodska vrednost premoženja zmanjšala pod višino vezanega kapitala tožeče stranke, zaradi česar je družba postala insolventna. Gre za izplačilo v nasprotju s kogentnimi določbami ZGD-1 in ga morajo zato delničarji vrniti družbi.

3. Zoper sodbo se pritožujejo vse stranke.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (in zoper odločitev o stroških). Vztraja, da pravno dejanje, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, ni bil pobot (pri pobotu gre le za način prenehanja obveznosti, do katerega bi v vsakem primeru prišlo na dan začetka stečaja). Tožničino premoženje se je dejansko zmanjšalo zaradi odsvojitve poslovnega deleža v C. d.o.o.. Če bo prišlo do razveljavitve prenosa poslovnega deleža, se bodo ponovno vzpostavile terjatve pravdnih strank in bo logično prenehal tudi učinek pobota. Zato ni nobene potrebe, da bi se v tožbenem zahtevku izrecno zahtevalo tudi razveljavitev učinka pobota (edina situacija, kjer bi bilo to potrebno je, če bi s pobotom priznali neobstoječo obveznost).

5. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, da sama odsvojitev poslovnega deleža ne pomeni zmanjšanja premoženja tožeče stranke, in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Prva, druga in četrta toženka se pritožujejo zoper ugodilni del sodbe (in zoper odločitev o stroških) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču najprej očitajo bistvene kršitve postopka in sicer po njihovem mnenju - sodišče neutemeljeno ni upoštevalo vlog in dokaznih predlogov pritožnic, podanih po prvem naroku in sicer gre za navedbe in predloge v zvezi z izvedenskim mnenjem. Šele s pridobitvijo mnenja so namreč pritožnice lahko izvedele, da je izvedenec nekatera prej nesporna vprašanja izpostavil kot sporna. Šlo je za izjemno pomembne navedbe in dokaze, ki bistveno vplivajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (na primer glede vrednosti delnic GBKR in MER, glede posojila G. banke in glede posojila družbi M., glede poslovanja preko borznega računa,..). Odločitev sodišča, da teh vlog in predlogov ne bo upoštevalo, pomeni tudi odstop od prakse slovenskih sodišč. Sodišče se poleg tega ni opredelilo do navedb pritožnic, s katerimi so pojasnjevale, zakaj trditev in dokaznih predlogov niso mogle podati prej in odločitve o prekluziji ni ustrezno obrazložilo.

- Sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov in sicer zakaj je zaslišalo izvedenca dr. V., ne pa tudi izvedenca g. K., ni se opredelilo do mnenja dr. Č., ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo (nesporno pravočasno predlaganih) pisnih izjav prič J.K. in B. K. in zakaj slednjega ni zaslišalo. Obrazložitev, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je dejansko stanje že dovolj razčiščeno, je namreč le pavšalna in ne ustreza standardom obrazložitve.

- Neutemeljena je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika prve in četrte toženke B.E., kar je vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (sodišče bi moralo za vsakega delničarja posebej ugotavljati, ali je vedel, da gre za prepovedano plačilo). E. je namreč sodišču sporočil, zakaj se vabilu ne more odzvati in dal vedeti, da kljub temu želi biti zaslišan. S tem ko je sodišče odločilo, da E. ne bo zaslišalo, je preseglo meje svoje diskrecije, posebej še, ker je naknadno razpisalo še en narok. Sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, je za ta primer popolnoma neaplikativna.

- Pritožnice se niso mogle učinkovito izjaviti o izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah, podanih na naroku, na katerem je bil izvedenec zaslišan. Sodišče namreč ni dopustilo sodelovanja izbranega strokovnjaka dr. M. na naroku. Stališče sodišča, da dr. M. ni stranka ali pooblaščenec in da je zato lahko na naroku prisoten samo kot javnost ter ne more izvajati neposredne pomoči strankam ali pooblaščencu, po prepričanju pritožnic pomeni kršitev njihove pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja. Z vidika pravice do učinkovitega izjavljanja mora biti stranki omogočeno, da s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, in to tudi na zaslišanju izvedenca na naroku.

- Pritožnicam sodišče tudi ni dalo dovolj časa za pripravo na zaslišanje izvedenca, saj ob razpisu naroka sodišče strank ni obvestilo, da bo na njem zaslišalo izvedenca. Da bo izvedenec na naroku zaslišan, so stranke izvedele tik pred narokom, zato so zaprosile za preložitev naroka za en mesec, kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

V nadaljevanju pritožnice sodišču očitajo zmotno uporabo materialnega prava. Napačno je interpretiralo pogoje iz 233. člena ZGD-1 in sicer kot pogoje iz 269. člena ZFPPIPP. Bistvena razlika je pri subjektivnem kriteriju. Po določbi 269. člena ZFPPIPP se mora oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje, zavedati, da je dolžnik insolventen, po 233. členu ZGD-1 pa, da gre za prepovedano plačilo, pri čemer pa insolventnost ni pogoj. Sodišče pa se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali so se tožene stranke zavedale, da je bila tožeča insolventna. Načelo ohranitve kapitala družbe ne prepoveduje izplačila bilančnega dobička, temveč prvenstveno pomeni prepoved izplačila vložkov delničarjem. Tožeča stranka se je poleg tega le pavšalno sklicevala na prepovedano plačilo. Sodišče je tudi napačno določilo trenutek, v katerem bi moralo obstajati vedenje o posegu v osnovni kapital družbe. Za presojo vprašanja, ali so sporne dividende pomenile prepovedano plačilo v smislu 233. člena ZGD-1, je namreč pomembno stanje na dan 31.12.2009. Ne glede na to, da se je o dobičku za leto 2009 odločalo šele 7.1.2011, so za presojo na podlagi določbe 233. člena ZGD-1 relevantni računovodski izkazi tožeče stranke na dan 31.12.2009 (odločalo se je o dobičku za leto 2009, letni izkazi za leto 2010 na skupščini 7.1.2011 še niso bili pripravljeni. Podatki za leto 2009 in tudi toženkam znani podatki za leto 2010 niso izkazovali bistvenih razlik. Da je G. banka zoper tožečo stranko začela s postopki izvršbe, pa 7.1.2011 še niso vedele, saj je sklep o izvršbi tožeča stranka prejela šele 26.1.2011. Tudi sicer tožnicam podrobnosti posla z G. banko niso bile znane. Sodišče je tudi napačno določilo višino zneskov, ki jih morajo zaradi domnevne kršitve toženke plačati. Po določbi 233. člena ZGD-1 bi namreč moralo ugotoviti, koliko je znašal poseg v osnovni kapital in samo ta znesek bi lahko priznalo. V nasprotnem primeru bi bili za presežni znesek upniki neupravičeno obogateni. V zvezi s tem je sodišče tudi nepopolno ugotavljalo dejansko stanje. Tožba je v zvezi s podredno pravno podlago nesklepčna, saj ne vsebuje trditev o tem, da je izplačilo dividend predstavljalo poseg v osnovni kapital ter da so toženke vedele ali bi morale vedeti, da gre za poseg v osnovni kapital. Svojih zametkov pravne podlage pa tudi ni ustrezno dokazovala.

Na koncu toženke še menijo, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno napačno in nepopolno.

- Tožeča stranka namreč po njihovem mnenju ob odločitvi o izplačilu dividend ni bila insolventna in toženke zato tega tudi niso mogle vedeti. V nadaljevanju se pritožba ukvarja z izvedenskim mnenjem in vztraja, da ga sodišče ne bi smelo upoštevati (sodno postavljeni izvedenec naj bi izhajal iz povsem nekonkretiziranih podlag, na vse pripombe toženk ni podal obrazloženih odgovorov, naložba v družbo C. je bila likvidna).

- Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da toženke ne bi imele sredstev za plačilo terjatve iz naslova nakupa poslovnega deleža. - Sodišče je nepopolno ugotovilo obseg premoženja tožeče stranke na dan 7.1.2011, saj ni upoštevalo, da je imela tožeča stranka v svojem portfelju še delnice v vrednosti 16.813.425,86 EUR, da je imela na dan 7.1.2011 zadosti dolgoročnih virov financiranja in da je bila kapitalsko ustrezna in solventna.

- Vrednost delnic GBKR je bila ugotovljena napačno. V zvezi s tem je sodišče napravilo tudi napačno računsko operacijo. Pritožnice so v postopku predložile številne listine, ki dokazujejo, da je bilo vrednotenje delnic v portfelju tožeče stranke pravilno. Sodišče se je pavšalno opredelilo le do nekaterih od teh listin in napravilo napačne zaključke. V zvezi s tem sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, to je pogodb, sklenjenih z R. F. in S. T. Š. Sodišče je napačno izhajalo iz (knjigovodske) vrednosti delnic po pogodbi o zastavi, ni pa upoštevalo listin, na podlagi katerih bi bilo tržno vrednost delnic enostavno izračunati. Vrednotenje delnic na način, na kakršnega je to storil izvedenec, ni v skladu s SRS in MRS. Ob upoštevanju slednjih bi bila najprimernejša vrednost na dan 7.1.2011 2.000,00 EUR, zaradi česar slabitev naložbe ni bila potrebna. Dejstvo, da so bile delnice zastavljene, na njihovo vrednost ne vpliva, sodišče pa tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s pogodbo, sklenjeno z družbo S. d.d. za nakup delnic po ceni 2.500,00 EUR.

- Toženke so ves čas zatrjevale, da je bila posojilna pogodba med tožečo stranko in G. banko nična, kar je bistvenega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Kljub temu se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Na ničnost ne vpliva dejstvo, ali je bila pogodba prikazana v bilancah. Pritožnice še pojasnjujejo, da nobena ni bila seznanjena s tem poslom in z zapadlostjo terjatev. Posel je namreč sklenila takratna zakonita zastopnica tožeče stranke (in zakonita zastopnica tretje toženke) A.K. - Napačno in v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je stališče glede zavarovanja te terjatve s predhodno odredbo, saj ZIZ določa, da s predhodno odredbo pridobiš zastavno pravico, kar upoštevajo tudi računovodje ob uporabi SRS. Stanje je treba namreč presojati ex ante in zato ni pomembno, da je bila zastavna pravica pridobljena pogojno.

- Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi bila vrednost delnic MER enaka nič. Toženke so izkazale, da je s temi delnicami potekal promet po cenah 45 oziroma 53,32 EUR, poleg tega je pomembno, da 7.1.2011 niso mogle vedeti, da M. izkazuje negativni kapital. - Podatki o poslovanju preko borznega računa so relevantni, saj prav ta promet določa nabavno in prodajno vrednost delnic. Prav tako ni jasno, zakaj bi pritožnice morale izkazati takojšnjo unovčljivost delnic.

- Sodni izvedenec in posledično sodišče neutemeljeno pri presoji, ali je bila tožeča stranka insolventna nista uporabila SRS in MRS, pri čemer izvedenec ni pojasnil, na podlagi katerih standardov in s pomočjo katerih ekonomskih ved in logike je prišel do svojih zaključkov.

- Napačen je zaključek, da naj bi g. G. in g. E. vedela za insolventnost tožeče stranke. Tak sklep ne upošteva dejstev in izpovedb na zaslišanju. Sodišče namreč spregleda, da so imeli formalni direktorji tožeče stranke različne funkcije. G. se je ukvarjal izključno z naložbo v C., da s kreditom G. banke ni bil seznanjen niti E., pa je potrdila K. 7. Tretja toženka se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških. Pridružuje se očitkom ostalih toženk. Poleg tega pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, saj izplačilo dividend na podlagi sklepa o razdelitvi bilančnega dobička ne predstavlja nedovoljenih izplačil po 233. členu ZGD-1, sklep o delitvi dobička tudi nikoli ni bil predmet izpodbijanja. V zvezi s tem tožeča stranka ni podala konkretnih relevantnih trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo po določbi 233. člena ZGD-1. Sodišče povsem napačno povezuje vprašanje insolventnosti z vprašanjem prepovedanih izplačil in se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem insolventnosti. Zahtevku je napačno ugodilo tudi po višini, saj bi moralo ugotavljati, koliko so delničarji prejeli po cenah na dan izdaje sodbe.

V nadaljevanju pa pritožnica napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da vprašanje obstoja likvidnih sredstev ni povezano z vprašanjem prepovedi izplačil. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je bilo z izplačilom dobička v obliki prenosa dela premoženja družbe na delničarje poseženo v osnovni kapital. Zmotna je ugotovitev, da je bila družba na dan 7.1.2011 insolventna, pri čemer se pritožnica sklicuje na izvedenska mnenja, ki sicer predstavljajo del trditvene podlage strank in sicer mnenje doc. dr. M., mnenje I. V. in mnenje Inštituta pri EF. V zvezi s tem je bil obseg premoženja tožeče stranke ugotovljen nepopolno, premoženje, ki ga je sodišče upoštevalo, pa je bilo napačno ovrednoteno (pritožnica večinoma navaja enake argumente kot ostale toženke). Napačen je zaključek, da naj bi toženke vedele, da je tožeča stranka insolventna. Tožeča stranka v tistem obdobju ni imela blokiranega računa, redno je izplačevala plače in prispevke, posojila G. banke ni štela za svojega in je zaupala poslovodstvu G. banke, da za posojilo ne bo treba plačati niti centa, posojilo M. je bilo tudi zavarovano. Poleg tega je letno poročilo za leto 2009 izkazovalo visok bilančni dobiček v znesku preko 9 Mio EUR. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi pri prenosu poslovnega deleža šlo za nadomestno izpolnitev. Šlo je kvečjemu za pobot istovrstnih terjatev.

Na koncu tretja toženka sodišču očita še bistvene kršitve postopka in sicer iz 8. točke drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker toženkam ni omogočilo, da bi pri zaslišanju izvedenca sodeloval njihov strokovni pomočnik. Iz obrazložitve ni jasno, katerih vlog in dokaznih predlogov sodišče ni upoštevalo in ni navedlo, katere dokaze je kot relevantne upoštevalo. Enako kršitev je zagrešilo, ker ni obrazložilo, zakaj naj bi delničarji z izplačilom dobička posegli v osnovni kapital družbe, saj to dejstvo iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Pri stroških sodišče ni upoštevalo, da gre za kumulacijo zahtevkov na pasivni strani in da so toženke navadni sosporniki, poleg tega tožeča stranka s polovico zahtevka ni uspela.

8. Pritožbe so utemeljene.

9. V zadevi ni sporno naslednje dejansko stanje: Upravni odbor tožeče stranke je dne 12.11.2010 za dan 7.1.2011 sklical skupščino tožeče stranke. V predlogu dnevnega reda sta bila med drugim seznanitev z letnim poročilom za leto 2009 ter odločanje o uporabi 9.698.815,51 EUR bilančnega dobička. V tem delu je bil predlog sklepa, da se za dividende nameni 270.000,00 EUR, preostanek pa ostane nerazporejen. Dne 16.12.2010 je zapadlo v končno plačilo posojilo G. banke v znesku 6 Mio EUR1. Toženke so kot delničarji tožeče stranke na skupščini tožeče stranke 7.1.2011 sprejele sklep (na podlagi nasprotnega predloga B. E.), da se bilančni dobiček iz leta 2009 v višini 7.290.000,00 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem. Istega dne so pravdne stranke sklenile pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža tožeče stranke v družbi C. d.o.o., s katero je tožeča stranka toženkam odsvojila svoj poslovni delež za kupnino v skupni višini 7.083.744,00 EUR. Dne 10.1.2011 je sledila medsebojna kompenzacija terjatev toženih strank do tožeče iz naslova dividend in tožeče stranke do toženih iz naslova prodaje poslovnega deleža. Predsednik upravnega odbora tožeče stranke je bil takrat B. E., ki je bil hkrati zakoniti zastopnik prve in četrte toženke, drugo toženko je na skupščini zastopal A. G., tretjo toženko pa A. K., oba hkrati izvršna direktorja in člana upravnega odbora tožeče stranke. G. banka je 16.6.2011 predlagala uvedbo stečaja nad tožečo stranko, tožeča stranka je 17.10.2012 podala predlog za začetek postopka prisilne poravnave, dne 18.6.2013 pa se je nad tožečo stranko (v postopku prisilne poravnave) začel stečaj.

Glede pritožb tožencev

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede stališča sodišča prve stopnje, da bi v primeru zlorabe pravic izplačilo dividend lahko predstavljalo prepovedano izplačilo po 233. členu ZGD-1. V predmetni zadevi sicer ne gre za položaj, ko bi delničarji dividende dobili brez ustrezne podlage v sklepu o delitvi dobička ali ko bi sklep o delitvi dobička temeljil na ničnem letnem poročilu. Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička2 za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen3. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna naložba tožeče stranke, izkazale za točne, bi bil sklep, da se kljub temu razdeli celoten bilančni dobiček4 lahko v nasprotju z ZGD-1, predvsem v nasprotju z načelom ohranjanja kapitala. Taka razlaga je v skladu z namenom določbe 227. in tudi 233. člena ZGD-1, saj te določbe zagotavljajo upnikom, da delničarji ne bodo poplačani, preden ne bodo poplačani upniki. Izpolnjen pa mora biti tudi subjektivni pogoj, to je zavedanje delničarjev, da do prejemkov iz naslova dividend niso bili upravičeni. Ker gre pri odločanju o uporabi dobička za eno od temeljnih upravičenj delničarjev, bi bil tak sklep mogoč le, če bi šlo za zlorabo pravice. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča o prepovedanih plačilih mogoče govoriti le v primeru, da so se delničarji zavedali vseh okoliščin in dejstva, bo izplačilo v nasprotju z načelom ohranitve kapitala, pa so se kljub temu zavestno odločili za razdelitev dobička za dividende na način, na kakršnega so to izplačilo izvedli. Ravnanju, ki pomeni zlorabo pravice, namreč sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

11. Res zakon obstoja subjektivnega pogoja ne veže na insolventnost, vendar bi v opisanih okoliščinah prav zavedanje delničarjev, da družba je ali bo insolventna in da nima likvidnih sredstev za izplačilo dividend, lahko (ob še drugih okoliščinah) omogočalo sklep, da so vedeli, da do prejemkov niso upravičeni. Pri tem je odločilen trenutek sprejetja sklepa o razdelitvi dobička (in ne datum letnega poročila, na podlagi katerega so odločali o razdelitvi bilančnega dobička5). Če bi se izkazalo, da so toženci vedeli, da do izplačila niso upravičeni, potem morajo vrniti vse, kar so prejeli. Posel, s katerim je prišlo do prepovedanega plačila, je namreč ničen6. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je procesno gradivo, ki ga je podala tožeča stranka (in ki je opisano v točkah 31. in 33. izpodbijane sodbe), zadostno in da omogoča obravnavo.

12. Pritožniki pa utemeljeno opozarjajo na kršitve postopka. Sodišče prve stopnje je tako prestrogo uporabilo določbo 286. člena ZPP. Če se pri izvedbi dokaza z izvedencem izkaže, da so pomembna še druga dejstva, glede katerih od stranke ni mogoče zahtevati, da bi jih morala predvideti že vnaprej, takih trditev ni mogoče šteti kot prepoznih. Enako to velja za dokazne predloge, s katerimi želi stranka nasprotovati ugotovitvam izvedenca. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je bila pravica do izjave glede izvedenskega mnenja v postopku izvotljena. Kadar gre za zahtevnejša izvedenska mnenja, je treba dati strankam dovolj časa za pripravo in jim tudi omogočiti, da si pri vprašanjih izvedencu pomagajo s strokovnimi pomočniki (to seveda ne pomeni, da bi lahko tak strokovni pomočnik postavljal vprašanja izvedencu neposredno). Posledica kršitve pravice do izjave je, da pritožbeno sodišče niti ne more preverjati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah II. do IX. razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Gre sicer za zadevo, v kateri je bila tožba vložena leta 2013, vendar je bilo o njej odločeno šele prvič, glede na vrednost spora je to za stranke zelo pomembna zadeva, poleg tega pa je kršitev take narave, da bi dokončna odločitev pritožbenega sodišča pomenila poseg v pravico strank do pritožbe (navedbe o dejstvih, ki jih sodišče doslej ni upoštevalo). Sodišče prve stopnje je tudi že izvedlo nekatere (zelo obsežne) personalne dokaze, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče zaradi upoštevanja načela neposrednosti ponavljati. Poleg tega je razveljavitev potrebna tudi zaradi obravnave zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene procesne kršitve in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ponovno odločiti v zadevi.

13. Neutemeljeno pa pritožniki očitajo sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo B. K. v zvezi z dogovorom med S. in tožečo stranko, razlogi za neizvedbo dokaza so podani v točki 46 sodbe (v času, ko naj bi bil dogovor med tožečo stranko in S. d.d. sklenjen, tožeča stranka še ni obstajala, drugačne trditve toženih strank so zato nesklepčne). Enako velja za pričo J. K., glede katere pritožniki konkretno niti ne povedo, kaj naj bi ta priča povedala in kako naj bi to vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 258. člena ZPP sodišče lahko odloči, da stranke ne bo zaslišalo, če se ne odzove vabilu. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zakoniti zastopnik prve toženk E. ni ustrezno opravičil svoje odsotnosti, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovno vabilo zaradi zaslišanja. Navsezadnje pa je sodišče opravilo še en narok, ki pa se ga zakoniti zastopnik prve toženke ni udeležil (stranka je bila na narok vabljena) in s tem dejansko onemogočil, da bi sodišče prve stopnje spremenilo svoj dokazni sklep in ga na zadnjem naroku zaslišalo.

Glede pritožbe tožeče stranke

14. Zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj bi bil nesklepčen, saj tožeča stranka ni izpodbijala tudi pobota, s katerim je bilo izvedeno plačilo dividend. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Načelo enakega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Po določbi 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je dejanje med ostalim izpodbojno, če je bila njegova posledica zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da so drugi upniki poplačani v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. S sklenitvijo odplačne pogodbe se čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika praviloma ne spremeni (v zadevi ni bilo sporno, da je bila cena poslovnih deležev enaka njihovi vrednosti). Vendar pa ima lahko izpolnitev obveznosti na podlagi odplačne pogodbe značilnosti neenake obravnave upnikov in prav v tem je bilo bistvo trditev tožeče stranke. Kadar gre za odplačne pravne posle, je treba izpodbijati učinke razpolagalnih poslov7, saj šele na njihovi podlagi nastane položaj, ko pride do zmanjšanja premoženja dolžnika oziroma do položaja, ko bodo upniki poplačani v manjšem delu kot bi bili sicer. Do poplačil so stranke sicer res prišle preko kompenzacije, vendar je bil končni učinek kompenzacije v tem, da je tožeča stranka na tožence prenesla poslovne deleže v C. d.o.o. (razpolagalni posel), s tem pa je prenehala njena obveznost do tožencev iz naslova plačila dividend (vsi posli so bili opravljeni med istimi osebami). Tožeča stranka zato pravilno izpodbija le učinke prenosa poslovnega deleža (torej razpolagalnega posla), saj vprašanje, kako so se medsebojne terjatve dejansko zapirale, za obstoj objektivnega pogoja izpodbijanja ni odločilno (lahko pa bi kazalo na obstoj domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in razveljavilo točko I izpodbijane sodbe (skupaj z odločitvijo o pravdnih stroških), zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo najprej (ob upoštevanju povedanega v 12. točki te sodbe) ugotoviti, ali je bila tožeča stranka v času sklepanja spornih pravnih poslov sploh insolventna.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Veljavnost posojilne pogodbe je za toženke sporna. 2 Ki je bil nesporno ugotovljen. 3 Po določbi 58. člena ZGD-1 morajo družbe iz prvega odstavka 53. člena ZGD-1 (torej tudi tožeča stranka) letna poročila zaradi javne objave skupaj z revizorjevim poročilom predložiti AJPES v osmih mesecih po koncu poslovnega leta in to skupaj s predlogom razporeditve dobička ali obravnavanja izgube ter razporeditev dobička ali obravnavanje izgube, če to ni razvidno iz letnega poročila. 4 Ki bi se v naslednjem letnem poročilu, če bi ostal nerazporejen, lahko porabil za kritje pričakovane izgube. Ker pa je bil uporabljen za izplačilo dividend, bi prišlo do situacije, ko bi se morale izgube pokrivati iz (vezanega) kapitala. 5 Če bi delničarji o uporabi dobička odločali na primer pred iztekom osmega meseca, se problem razlike v premoženjskem in siceršnjem stanju družbe verjetno niti ne bi pojavil. 6 Primerjaj A. Jadek: Prepoved vračila vložkov in fiktivni posli, Pravna praksa, št. 4/2001, str. 11, in M. Daneu: Zahtevek za vrnitev prepovedanih plačil, Podjetje in delo, št. 3-4/2011, str. 464. 7 Primerjaj N. Plavšak: Komentar ZFPPIPP, Tax-fin-lex, Ljubljana 2017, str. 658.