Jedro

Tožnik je užival posebno varstvo kot delavec, ki neguje otroka starega do treh let, do 6. 10. 2021. S tožbo je zahteval tudi ugotovitev, da mu sme toženka odrejati opravljanje dela med 6.00 in 15.30 uro, ne pa ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, vse do 6. 10. 2021. V tem delu je zahtevek nespretno oblikoval (po vsebini gre za zahtevek, da mu toženka do 6. 10. 2021 ne sme odrejati dela ob določenih dnevih), saj ne gre za ugotovitveni zahtevek, ampak za dajatveni (prepovedni) zahtevek, za katerega pa po 6. 10. 2021 tožnik nima več pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi z dne 27. 5. 2022. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 27. 10. 2021 (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se razveljavi sklep toženke št. ... z dne 1. 10. 2020 v točki 4 izreka v zvezi s sklepom št. ... z dne 21. 10. 2020 (točka II izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev: - da je sklep toženke št. ... z dne 1. 10. 2020 v točki 4 izreka v zvezi s sklepom št. ... z dne 21. 10. 2020 nezakonit, - da sme toženka odrejati tožniku opravljanje dela med 6.00 in 15.30 uro, pri čemer mu ne sme odrejati dela ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, vse do 6. 10. 2021, - podredno, da je toženka kršila tožniku pravico do posebnega starševskega varstva, ko mu je v času od 6. 10. 2018 do 6. 10. 2021 odrejala opravljanje dela pred 6.00 uro in po 15.30 uri ter ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih (točka III izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 654,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, sklep o zavrženju tožbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom zavrnila njegovo zahtevo, da mu za čas uveljavljanja posebnega varstva ne sme odrejati dela ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, vse do 6. 10. 2021. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi morala toženka, ki je zavrnila njegovo zahtevo za drugačno razporeditev delovnega časa, svojo odločitev utemeljiti, kot ji nalaga tretji odstavek 148. člena ZDR-1. Ni upoštevalo niti določbe 182. člena ZDR-1, po kateri je dokazno breme na strani delodajalca. Materialno pravo pozna sodišče. Toženka se je v zvezi z razporejanjem delovnega časa sklicevala le na določbe ZNPPol oziroma na naravo dejavnosti. Konkretnih navedb ni podala. Kolektivna pogodba varstvo omogoča tudi v zvezi z neenakomerno razporejenim delovnim časom. Kaj je neenakomerno razporejen delovni čas, določa ZODPol. Vključuje delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter delo v popoldanskem in nočnem času. Tožnikova zadeva je primerljiva zadevi, v kateri je bilo odločeno s sodbo in sklepom VSRS VIII Ips 86/2019 in sodbo VDSS Pdp 377/2020. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, da toženka konkretnih razlogov za zavrnitev tožnikove zahteve ni podala. Neutemeljeno je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da mu sme toženka odrejati opravljanje dela med 6.00 in 15.00 uro in da mu ne sme odrejati dela ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih. V tem delu ne gre za ugotovitveno tožbo, ampak uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka, za kar ni treba izkazati obstoja pravnega interesa (sklep VSRS II Ips 153/2013). Zaradi zmotne odločitve o dopustnosti tožbe oziroma utemeljenosti zahtevka je zmotna odločitev o pravdnih stroških. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tretji odstavek 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, določa, da mora delodajalec, če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev; pisna utemeljitev se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Tožnik se pred sodiščem prve stopnje ni skliceval na to določbo niti ni z zahtevo, o kateri je toženka odločila z izpodbijanim sklepom z dne 1. 10. 2020, uveljavljal drugačne razporeditve delovnega časa zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, ampak je uveljavljal, najprej pri toženki in nato pred sodiščem, varstvo zaradi zatrjevane kršitve pravice do posebnega starševskega varstva. Tako ne gre za primerljivo zadevo, kot je zadeva, v kateri sta bila izdana sodba in sklep VSRS VIII Ips 86/2019 ter sodba VDSS Pdp 377/2020. 6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zahtevi, da mu toženka za čas uveljavljanja posebnega varstva ne bi smela odrejati dela ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih.

7. Drugi odstavek 146. člena ZDR-1 prepoveduje delo preko polnega delovnega časa delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in starševstva (prva alineja; 185. člen ZDR-1). Prvi odstavek 185. člena ZDR-1 izrecno določa, da se lahko delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, kar je bil tožnik, naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim soglasjem.

8. Po osmem odstavku 148. člena ZDR-1, ki ureja razporejanje delovnega časa, veljajo določbe 146. člena ZDR-1, torej vključno z določbo o prepovedi dela preko polnega delovnega časa, tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Iz navedene določbe ne izhaja, kot zmotno meni tožnik, da delavec, ki neguje otroka, starega do treh let, ne sme imeti neenakomerno razporejenega delovnega časa, ampak le, da je treba pri razporeditvi upoštevati prepoved nadurnega (in nočnega) dela, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, kar pa za odločitev niti ni bistveno. Že toženka je s sklepom z dne 1. 10. 2020 tožnikovi zahtevi v delu, v katerem se je nanašala na enakomerno razporejeni delovni čas, ugodila. Pri odločitvi je upoštevala tudi posebno starševsko varstvo po Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.), ki v tretjem odstavku 22.a člena določa, da se sme staršu, ki uživa posebno starševsko varstvo, odrediti delo samo do 15.30 ure, če starš pisno ne soglaša z drugačno odreditvijo dela.

9. Glede dela ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih je sodišče prve stopnje, upoštevaje povzete pravne podlage, pravilno presodilo, da prepoved odrejanja takšnega dela delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, ni določena. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na definicijo neenakomerno razporejenega delovnega časa, kot je opredeljena v tretjem odstavku 70. člena Zakona o organizaciji in delu v Policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.) - delo v neenakomerno razporejenem delovnem času oziroma v izmenah vključuje opravljanje delovne obveznosti ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter delo v popoldanskem in nočnem času s prerazporeditvijo delovnega časa v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti. Opredelitev dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki vključuje delo ob sobotah, nedeljah, paznikih in drugih dela prostih dnevih, ne pomeni hkrati, da se delo, ki ga delavec opravi ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, že šteje za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času.

10. Tožnik je užival posebno varstvo kot delavec, ki neguje otroka, starega do treh let, do 6. 10. 2021. S tožbo je zahteval tudi ugotovitev, da mu sme toženka odrejati opravljanje dela med 6.00 in 15.30 uro, ne pa ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, vse do 6. 10. 2021. V tem delu je zahtevek nespretno oblikoval (po vsebini gre za zahtevek, da mu toženka do 6. 10. 2021 ne sme odrejati dela ob določenih dnevih), saj ne gre za ugotovitveni zahtevek (in še manj vmesni ugotovitveni zahtevek), ampak za dajatveni (prepovedni) zahtevek, za katerega pa, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, po 6. 10. 2021 tožnik nima več pravnega interesa. S tem zahtevkom je tako tožbo utemeljeno zavrglo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o (ne)utemeljenosti zahtevka, delnem zavrženju tožbe in posledično pravdnih stroških. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).