Up-289/98

4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B. - C., o.p., d.n.o., Z. na seji senata dne 4. julija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 84/97 z dne 4. 6. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. Cp 545/96 z dne 16. 10. 1996 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I P 1436/95 z dne 11. 4. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je bil dosegel v zemljiški knjigi zaznambo, da se na podstrešju hiše, ki stoji na parceli št. 209 pri vl. št. 206 k. o. V. U., nahaja dvosobno stanovanje in da je on njegov lastnik. S sodbami, ki jih zdaj izpodbija, je odrejen izbris teh zaznamb.

2.Pritožnik meni, da so sodišča pri sojenju o tej zadevi narobe uporabila materialno pravo, zlasti 116. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. v nadaljevanju SZ), zato pa da so z izpodbijanimi sodbami kršene določbe 2., 14., 22. in 33. člena Ustave; predlaga, naj Ustavno sodišče te sodbe razveljavi.

3.Ustavno sodišče se ne more spuščati v presojo, ali so redna sodišča v pravdi prav uporabila materialno pravo, ker ustavna pritožba ni še ena instanca pravdanja; preverja lahko le, ali ni bila pritožniku s sodbo kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kadar pritožnik to zatrjuje.

4.Člen 2. Ustave ne vsebuje človekovih pravic, temveč temeljna ustavna načela, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Ustavna pravica do enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) je v primeru pravde konkretizirana v pravici do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave).

6.Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila po stališču pritožnika prekršena tako, da so sodišča v njegovem primeru uporabila novelirani 116. člen SZ in zato razsodila drugače, kot v podobnih sporih pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah SZ (Uradni list RS, št. 21/94 - v nadaljevanju SZ-B). Kateri materialni predpis je treba uporabiti, sodi v okvir vprašanj o uporabi materialnega prava, ki kot je že zapisano, ne more biti predmet ustavnosodne presoje. Pritožnikov poizkus, da bi prikazal neenakost varovanja njegovih pravic v primerjavi z drugimi enakimi primeri, ni podprt z navedbo primerov, ko bi sodišča za enake dejanske stanove uporabila druge pravne norme oziroma te norme uporabila drugače, kot v njegovem primeru. Očitno pa ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, če sodišča po spremembi zakona uporabljajo - seveda v vseh primerih - določbe SZ-B in če v nobenem primeru ne uporabljajo zakonskih določb, ki (ali kakor) po SZ-B ne veljajo več.

7.Kako da je z izpodbijanimi sodbami kršena njegova pravica do zasebne lastnine, pritožnik ne pojasni, iz izpodbijanih sodb pa taka kršitev tudi ni razvidna. Zgolj dejstvo, da se je pravda končala neugodno za pobudnikove materialne interese, ne more biti zadostna utemeljitev za tak očitek.

8.Ker torej zatrjevanih kršitev človekovih pravic očitno ni, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude