Jedro

Čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi novega ZDR junija 2003 (po preteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o PDR skladno s 36e členom 36e ZDR) in je bilo takrat odločeno tudi o odpravnini, je potrebno višino odpravnine izračunati po določbah starega ZDR. Tožnik je pravico do odpravnine kot trajno presežni delavec pridobil s trenutom, ko ga je delodajalec opredelil kot trajno presežnega delavca v decembru 2002, pod pogojem, da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. Zato se višina odpravnine izračuna po določbah starega ZDR, ne glede na to, da sklep o opredelitvi tožnika kot trajno presežnega delavca v decembru 2002 ne obravnava vprašanja odpravnine, saj ta delavcu pripada po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 2.344.778,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

7.6.2003 dalje do plačila in ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku 66.085,00 SIT in izplačati neto znesek 54.850,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku

175.248,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče pri presoji odločitve napačno uporabilo določbe materialnega prava, saj se sklicuje na 233. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1.1.2003. Ta člen določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega razmerja, ki so bili uvedeni pred 1.1.2003, dokončajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob uporabi te določbe je sodišče določilo višino odpravnine tožniku skladno z zakonom o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je bilo s sklepom toženke ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, torej dne 10.12.2002. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo, da omenjeni sklep ni obravnaval vprašanja odpravnine, pač pa je le določal, da bodo odpravnine izplačane skladno s kolektivno pogodbo. O odpravnini tožniku je tožena stranka odločila kasneje in sicer s sklepom dne 10.6.2003, s katerim je bila določena višina odpravnine, ta sklep pa je bil sprejet v času, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih.

Po mnenju tožene stranke je zato pravica tožniku do odpravnine nastala s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, torej

26.6.2003, kar pomeni, da se ta datum šteje za dan začetka postopka za uveljavljanje pravice do odpravnine. V obravnavanem primeru zato ni mogoče uporabiti 233. člen novega Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa dodaja: Stališče tožene stranke, da je potrebno izračun višine odpravnine tožniku opraviti v skladu z določbami novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) in da 233. člen tega zakona pri izračunu višine odpravnine tožniku ne pride v poštev, je neutemeljeno. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo trajno prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, med njimi tudi tožnika, ugotovljeno s sklepom tožene stranke z dne 10.12.2002 (sklep je postal pravnomočen 31.12.2002) na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Iz sklepa tudi izhaja, da tem delavcem delovno razmerje preneha z iztekom 6 mesečnega odpovednega roka, kot je bilo to določeno v 36. e členu ZDR/90. S sklepom z dne

10.6.2003 pa je tožena stranka ugotovila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 26.6.2003 in da mu bo izplačana odpravnina in regres za leto 2003 skladno s kolektivno pogodbo.

Vendar, ne glede na dejstvo, da je vprašanje odpravnine obravnaval šele sklep tožene stranke, ki je bil sprejet v času, ko je veljal novi ZDR, je zmotno mnenje toženke, da bi bilo potrebno tudi izračun višine odpravnine tožniku kot trajno presežnemu delavcu opraviti skladno z določbami novega ZDR.

Potrebno je namreč poudariti, da delavec pridobi pravico do odpravnine kot trajno presežni delavec v trenutku, ko ga delodajalec opredeli kot presežnega delavca, vendar pod pogojem, da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. V obravnavanem primeru se je to zgodilo s sklepom tožene stranke z dne 10.12.2002. Pri tem ni pomembno, ali je ta sklep obravnaval vprašanje odpravnine ali ne, saj odpravnina delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, pripada že po samem zakonu in ne šele takrat, ko mu to pravico določi delodajalec. Ker je bil tožnik opredeljen kot trajno presežni delavec že v mesecu decembru 2002, ko še niso pričele veljati določbe novega ZDR, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se višina odpravnine presoja v skladu z določbami ZDR/90, ki je veljal v času, ko je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker mu ni bilo mogoče trajno zagotoviti dela, in na podlagi katerega mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Zato mu pripada odpravnina, določena v 3. odstavku 36. f člena ZDR/90, ki je posledica prenehanja delovnega razmerja po 36. e členu ZDR/90, če delavcu ni mogoče zagotoviti dela in ne odpravnina po določbi 109. člena ZDR, kot se očitno zmotno zavzema tožena stranka. Odpravnina po 109. členu ZDR namreč pripada delavcem, katerim je odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi novega ZDR, to je po 1.1.2003. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2003 v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 4. odstavek 131. člena ZDR v zvezi s

3. alineo 1. odstavka 162. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).