Jedro

Pravno relevantno je, da prošnja tujega organa za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora vsebuje vse potrebne podatke, ne pa, kateri veji oblasti (sodni ali izvršilni) tuj organ pripada ali način in oblika prošnje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper osumljenega D. A. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 524. in 525. členom ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbi osumljenčeve zagovornice A. L. in zagovornikov iz Odvetniške pisarne ... zavrnil kot neutemeljeni.

2. Osumljenčevi zagovorniki so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti „iz razlogov po 1., 2. in 3. odstavku 420. člena ZKP“. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi in osumljenca izpusti na prostost oziroma izpodbijana sklepa v celoti razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev oziroma podredno, če ugotovi, da odreditev pripora osumljencu ni neogibno potrebna in da se da enak namen doseči z milejšim ukrepom, tako da zoper osumljenca odredi varščino v višini 100.000,00 EUR in ga po plačilu izpusti iz pripora.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da kršitev določb 525. člena ZKP ni podana ter da ima izpodbijani pravnomočni sklep vse potrebne razloge. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki v izjavi nasprotujejo stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5. Osumljenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma na splošni ravni obrazlagajo pogoje za odvzem prostosti ter opozarjajo na določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 525. člena ZKP. V nadaljevanju zahteve vložniki navajajo, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat neutemeljeno in protispisno oprla svoji odločitvi na depešo Interpola Washington z dne 22. 1. 2014, ki se sklicuje na mednarodno tiralico št. ... z dne 21. 1. 2014. Slednje ni bilo v spisu 23. 1. 2014, ampak je bila vložena v spis šele 27. 1. 2014. Po stališču vložnikov tiralica sploh ne obstaja, saj vpogled v sistem Interpola pokaže, da zoper osumljenca ni bila izdana nobena tiralica. Listina, ki je bila vložena v spis 27. 1. 2014, je po stališču vložnikov neverodostojna, saj ni določno opredeljena in na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti istovetnosti iskane osebe z osumljencem. Ob sklicevanju na tretji odstavek 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodno prakso Ustavnega sodišča vložniki navajajo, da Interpol Washington ni organ, čigar prošnja bi bila lahko podlaga za odreditev pripora, ker ni del sodne oblasti. Nedopustno je, da je sodišče nezakonito interpretiralo depešo kot odločbo, na podlagi katere je možno pridržati osumljenca. Sodno odločanje mora vsebovati vse ustavnopravne garancije in varovalke, česar za konkretni primer ni mogoče trditi. Sodišče mora svojo odločitev sprejeti na podlagi ustavno zagotovljenih jamstev iz 22., 23. in 29. člena Ustave. Sodišče je depešo štelo kot dokument iz 525. člena ZKP, na podlagi katerega se sme odrediti pripor. Jasno je, da upoštevajoč 20. člen Ustave tak dokument lahko izda le sodišče, kar pa Interpol Washington ni, zato ni izpolnjen pogoj za odreditev pripora, to je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt. 6. Preiskovalni sodnik sme po določbi prvega odstavka 525. člena ZKP na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Tuja država mora v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP  je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v odločbah XI Ips 7388/2009 z dne 15. 12. 2009 in XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011. 7. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče ugotovilo, da so podani pogoji za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora iz prvega odstavka 525. člena ZKP. Tuji organ je depeši priložil dovolj podatkov, ki omogočajo identifikacijo osumljenca, preiskovalni sodnik je po zaslišanju osumljenca razpoložljive podatke preveril z vpogledom v osumljenčev potni list, za katerega je osumljenec izjavil, da je res njegov, in zaključil, da je podana identiteta osumljenca, kot je navedena v listinah, ki so jih pridobili policisti. Poleg tega so navedeni tudi številka mednarodne tiralice, sodišče, ki jo je izdalo, podatki o očitanih kaznivih dejanjih, zakonska določila in opis kaznivih dejanj. Sodišče je ugotovilo tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Osumljenec je makedonski državljan s stalnim bivališčem v Republiki Makedoniji, na Slovenijo, kjer se je nameraval zadrževati le krajši čas, ga nič ne veže, sodeč po zapolnjenih večini strani v potnem listu z žigi mejnih organov različnih držav, pa osumljenec tudi veliko potuje. Ne glede na njegovo nezaposlenost in dejstvo, da ga vzdržuje oče, ima osumljenec po presoji sodišča dovolj finančnih sredstev za potovanja po različnih državah. Za očitana kazniva dejanja so predpisane visoke zaporne kazni (do 15 ali celo do 20 let). Po presoji sodišča vse te okoliščine kažejo na to, da bi se osumljenec lahko skrival ali izogibal izročitvenemu postopku oziroma bi lahko odpotoval v matično državo. Prav tako vse te okoliščine kažejo na neogibnost pripora, zaradi česar je sodišče zavrnilo možnost, da bi zoper osumljenca odredilo katerega od milejših ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti.

8. Po prvem odstavku 525. člena ZKP sme policija tujcu odvzeti prostost na prošnjo tujega organa ne glede na to, na kakšen način je prošnja poslana. Pravno relevantno je, da prošnja tujega organa za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora vsebuje vse potrebne podatke.  Ne po jezikovni ne po namenski razlagi pa ni mogoče določbe prvega odstavka 525. člena ZKP interpretirati tako, kot navajajo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Prošnjo mora podati tuji organ, pri čemer ni relevantno, kateri veji oblasti pripada (sodni ali izvršilni), prav tako je prošnja lahko podana posredno ali neposredno. Način in oblika prošnje z določbami kazenskega postopka torej nista predpisana, zato vložniki ne morejo uspeti z navajanjem, da depeša ne more predstavljati prošnje iz prvega odstavka 525. člena ZKP. Prav tako glede na citirano določbo kazenskega postopka ni pravno relevantno, kateri tuji organ tako prošnjo poda. Dodati je še treba, da je bil v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča slovenskemu sodišču posredovan nalog za aretacijo osumljenca z opravilno številko ..., ne pa mednarodna tiralica. Nalog za aretacijo je 21. 1. 2014 izdalo okrožno sodišče ZDA, Vzhodno okrožje New York. S tem je tudi v tem delu izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 525. člena ZKP za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora.

9. Nadalje vložniki opozarjajo na določbo prvega odstavka 525. člena ZKP, po katerem mora prošnja (depeša) med drugim vsebovati tudi izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Depeša take izjave po zatrjevanju vložnikov ne vsebuje, temveč ima le izjavo glede zahtevanega začasnega ektradicijskega pripora in navedbo, da naj bi bila Interpolu Washington dana zagotovila, da naj bi se zahtevala izročitev. Po stališču vložena vložnikov v depeši ni bila dana jasna in nedvoumna izjava prosilca, da bo izročitev zahtevana po redni poti. Dana je bila le izjava, da so bila podana zagotovila neznane osebe ali organa Interpolu Washington, da se bo taka izjava podala, kar pa po mnenju vložnikov ne zadosti smislu izjave iz prvega odstavka 525. člena ZKP. Smisel in namen izjave je zagotovilo, da se bo ekstradicijski postopek sploh začel. Po zatrjevanju vložnikov se mora sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 318. člena ZKP prepričati o osumljenčevi istovetnosti, kar lahko stori le tako, da primerja osumljenčeve podatke s podatki v depeši. Podatki, ki jih je ugotovilo sodišče, se ne ujemajo z osumljenčevimi identifikacijskimi podatki. Osumljenec prebiva na naslovu A, Skopje, ne pa B, Skopje; visok je 168 cm, ne pa 175 cm; ima 79, ne pa  89 kg; ima modro zelene oči, ne pa rjavih; ima črno sive lase, ne pa rjavih. Tudi iz posredovane fotografije ni mogoče ugotoviti, da je na njej osumljenec, slednji tudi ne uporablja navedenih elektronskih naslovov, ni imetnik navedenih telefonskih številk in ICQ računov, poleg tega mu ni ime Dh, ampak Dj. Osumljenčeve istovetnosti ni ugotovila niti preiskovalna sodnica, kar izhaja iz njenega dopisa II Kpd 3690/2014 z dne 27. 1. 2014, v katerem navaja, da dvomi v osumljenčevo istovetnost. Iz tega po zatrjevanju vložnikov izhaja, da je preiskovalni sodnik bistveno kršil pravila kazenskega postopka, saj je njegova odločitev o ugotovitvi istovetnosti protispisna, svojo odločitev o ugotovitvi istovetnosti je oprl zgolj na selektivno izbrane podatke, medtem ko se do preostalih vizualnih podatkov sploh ni opredelil. Tudi preiskovalna sodnica, ki je odločala o pritožbi zoper odreditev pripora, ne more z gotovostjo trditi, da je priprla pravilnega človeka. Zaradi takega dvoma je treba osumljenca izpustiti iz pripora.

10. S takimi navedbami vložniki ne morejo uspeti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo osumljenčevo identiteto na podlagi razpoložljivih podatkov. Z navajanjem, da osumljenec ni oseba, v zvezi s katero je bila podana prošnja za začasni ekstradicijski pripor, vložniki uveljavljajo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Po presoji sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ki jo Vrhovno sodišče sprejema kot logično in razumno obrazloženo, je v depeši vsebovana tudi ustrezna izjava, da bodo ZDA zahtevale izročitev osumljenca po diplomatski poti. Z lastno interpretacijo izjav tujih organov v depeši vložniki ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Končno vložniki še navajajo, da ni podan priporni razlog begosumnosti, saj se osumljenec ne izogiba predmetnemu postopku. Šele v Sloveniji se je zavedel, da zoper njega teče kazenski, predkazenski ali policijski postopek, izpovedal pa je tudi, da ni vedel, da je bila zoper njega razpisana mednarodna tiralica. Osumljenec je tudi navedel, da so mu bila odvzete identifikacijske listine, s čimer mu je onemogočeno prosto gibanje, zato se tudi ne more izogniti ekstradicijskemu postopku, temveč želi v njem aktivno sodelovati in se udeleževati vseh pozivov sodišča. Po zatrjevanju vložnikov sodišče ni obrazložilo realne nevarnosti, da bi se osumljenec lahko izognil izročitvi. Sodišče je okoliščine, ki kažejo na osumljenčevo begosumnost, presodilo arbitrarno, kar vzbuja najmanj sum v zakonitost predmetnega postopka.

12. Že v točki 7 te sodbe je Vrhovno sodišče ob povzemanju razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa ugotovilo, da je sodišče obrazložilo obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter presodilo, da je pripor v obravnavanem primeru neogiben ukrep za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti v ekstradicijskem postopku. Vložniki s podajanjem lastne ocene okoliščin, ki sta jih ugotovila preiskovalni sodnik (sklep, stran 3, točki 7 in 8) in zunajobravnavni senat (sklep, stran 3, točki 6 in 7), ter zatrjevanjem, da sodišče ni obrazložilo neogibnosti pripora, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.