Jedro

1. Kršen je bil kazenski zakon, ker je sodišče druge stopnje kaznivo dejanje tatvine opredelilo po 2. odstavku 165. člena KZS, ker v opisu dejanja tatvine ni naveden subjektivni znak storilcev, da jima je šlo za to, da si pridobita stvar v vrednosti do 5.000 SIT.

2. Obsojenca sta bila pri poskusu tatvine v osebni avto oškodovanca oborožena, saj je imel eden od obsojencev v rokah kol (debeline 6-7 cm in 4 m dolg) in je z njim poskušal udariti oškodovanca, ki je tatvino preprečil, zato je njuno ravnanje potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje poskusa velike tatvine po 4. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ.

3. Ne gre za kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu ali prepiru po 55. členu KZ RS v primeru, ko je obsojenec prijel za puško, ki jo je imel v rokah x.x. in se je puška sprožila ter je krogla zadela oškodovanko in jo hudo poškodovala, temveč za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 4. odstavku 53. člena KZ RS.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile s pravnomočno sodbo temeljnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča, kršene določbe členov 165/I KZ RS, 166/I točka 4 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ ter čl. 53/IV KZ RS.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu te odločbe, sta bila obs. A.B. in B.C. spoznana za kriva, da sta z dejanji pod točko 1 a, b in c izreka storila kaznivo dejanje tatvine po čl. 165/I KZ RS, pod točko 2 izreka pa kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu po čl. 55 KZ RS. Obsojena sta bila: - obs. A.B. za dejanji pod točko 1 in točko 2 izreka na po 6 mesecev zapora za vsako, nakar mu je bila z upoštevanjem kazni 6 let in 6 mesecev zapora, na katero je bil zaradi kaznivih dejanj po čl. 223/III KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ, čl. 222/I in čl. 170 KZ RS obsojen s pravnomočno sodbo temeljnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča, izrečena enotna kazen 7 let in 5 mesecev zapora, v katero mu je bila všteta že prestana kazen, - obs. B.C. za dejanje pod točko 1 izreka na 4 mesece zapora in za dejanje pod točko 2 izreka na 7 mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 9 mesecev zapora.

Ob delni ugoditvi pritožbi obs. in po uradni dolžnosti, je višje sodišče z uvodoma navedeno odločbo, dejanje pod točko 1 izreka pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po čl. 165/II KZ RS in zanj določilo obsojencema A. B. kazni 5 mesecev ter B. C. 3 mesece zapora, nakar je obs. A.B. izreklo novo enotno kazen 7 let in 3 mesece zapora, pri čemer pa je upoštevalo le še kazen 6 let in 6 mesecev zapora iz zgoraj navedene pravnomočne sodbe temeljnega sodišča, obs. B.C. pa je izreklo novo enotno kazen 8 mesecev zapora, pri čemer je temu obsojencu upoštevalo tudi kazen 7 mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka.

Zoper to pravnomočno sodbo je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bil z njo kršen kazenski zakon in da so bila kršena določila kazenskega postopka.

Zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti ni mogoče odrekati utemeljenosti.

Kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, je to sodišče dejanje obeh obsojencev, opisano pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po čl. 165/II KZ RS. Prav ima javni tožilec RS, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil s takšno opredelitvijo kaznivih dejanj obeh obsojencev, kršen kazenski zakon. Dejanje obeh obsojencev, kot je opisano v izreku pod točko 1 a in b, ima namreč vse znake kaznivega dejanja tatvine po čl. 165/I KZ RS. V opisu dejanja ni navedeno, da bi obsojencema pri njunem dejanju šlo za to, da si prilastita stvari v vrednosti do 5.000,00 SIT. Če pa subjektivni znak, da gre storilcu pri tatvini le za ukradeno stvar, katere vrednost ne presega 5.000,00 SIT, ni podan, dejanja storilca ni mogoče šteti za dejanje po čl. 165/II, marveč le za dejanje po čl. 165/I KZ RS. Dejanje obeh obsojencev pod točko 1 a in b bi torej moralo ostati opredeljeno kot kaznivo dejanje tatvine po čl. 165/I KZ RS tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Z njegovo opredelitvijo v sodbi sodišča druge stopnje le kot kaznivo dejanje po čl. 165/II KZ RS, je bil torej kršen zakon in sicer v korist obsojencev.

Prav pa ima javni tožilec RS tudi, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da dejanje obeh obsojencev, opisano pod točkama 1 c in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja dveh kaznivih dejanj in sicer tatvine po čl. 165 KZ RS in sodelovanja pri pretepu po čl. 55 KZ RS, temveč ima vse znake poskusa velike tatvine po čl. 166/I točka 4 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ, dejanje obs. A.B. samega pa še znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53 KZ RS. V čl. 166/I točka 4 KZ RS je določeno, da stori storilec tatvine, če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo, kaznivo dejanje velike tatvine. Obsojenca sta bila pri poskusu tatvine v osebnem avtomobilu, last oškodovanca oborožena, saj je imel obs. A.B. v rokah kol (6-7 cm debeline in cca 4 m dolg) in z njim poskušal udariti oškodovanca, ki je s puško preprečil tatvino. Zato bi moralo biti to dejanje obeh obsojencev, kot to pravilno meni javni tožilec RS, pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje velike tatvine, ki je, ker jima je oškodovanec tatvino preprečil, ostalo pri poskusu (čl. 166/I točka 4 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ). Tudi v tem primeru je sodišče v pravnomočni sodbi s pravno opredelitvijo teh dejanj po čl. 165/I in 55 KZ RS kršilo kazenski zakon v korist obsojencev.

Končno pa ima javni tožilec RS tudi prav, ko meni, da ravnanje obeh obsojencev, kot je opisano v točki 2 izreka, sploh nima znakov kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po čl. 55 KZ RS. To dejanje pomeni z dejanjem, opisanim pod točko 1 c izreka celoto in en sam historični dogodek. Obsojenca sta bila zalotena pri poskusu tatvine, bila sta oborožena in sta napadla oškodovanca, ki jima je tatvino preprečil. Ni bilo nobenega prepira ali pretepa, ki sta znaka kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu, zaradi česar sodišče ne bi smelo njunega dejanja pravno opredeliti po čl. 55 KZ RS. Obs. B.C. je s tem, ko je prijel za puško, ki jo je imel v rokah oškodovanec in se je puška sprožila ter je krogla iz nje zadela A.T. , uresničil še vse znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53 KZ RS in, čeprav to v zahtevi za varstvo zakonitosti ni precizirano, le po njegovem IV. odstavku, saj je glede na tak opis dejanja obs. B.C. mogoče očitati le malomarnost, ne pa tudi naklepa. Ima pa javni tožilec RS v tej zvezi prav, ko trdi, da je dejanje obs. B.C. v izreku sodbe natančno opisano in bi ga zato sodišče v rednem kazenskem postopku moralo obsoditi po čl. 53 (natančneje po čl. 53/IV) KZ RS. Ker tega ni storilo, ampak je dejanje pravno opredelilo po čl. 55 KZ RS, je tudi glede tega kršilo kazenski zakon v obsojenčevo korist. Po povedanem ima javni tožilec RS prav, ko zaključuje, da sodišče v pravnomočni sodbi v treh primerih ni uporabilo zakon, ki bi ga moralo uporabiti, temveč je uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, s čimer je kršilo kazenski zakon na način, kot ga ima v mislih čl. 365 točka 4 ZKP v zvezi s čl. 165/I KZ RS (glede dejanja pod točko 1 a in b), čl. 166/I točka 4 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ (glede dejanja pod točko 1 c in 2) in čl. 53 (natančneje 53/IV) KZ RS (glede dejanja obs. B.C. pod točko 2).

Glede na to, da že samo dejanje pod točko 2 izreka v napadeni pravnomočni sodbi po povedanem ni bilo pravilno pravno opredeljeno, se senatu Vrhovnega sodišča RS ni bilo treba ukvarjati še z nadaljnjo trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti, da so bile glede kazni 6 mesecev zapora, ki jo je sodišče prve stopnje določilo obs. A.B. za kaznivo dejanje po čl. 55 KZ RS, ki pa v sodbi sodišča druge stopnje ni bilo upoštevana, kršene določbe čl. 49/I in 48/I KZ SFRJ ter čl. 357/V v zvezi s čl. 351/I točka 3 ZKP, saj bi ta kršitev obstajala le, če bi sodišče dejanje samo pravno pravilno opredelilo.

Potem, ko je senat Vrhovnega sodišča RS ugotovil, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v škodo obsojencev (saj javni tožilec RS v vseh treh zgoraj opisanih primerih uveljavlja strožjo pravno opredelitev od tiste v pravnomočni sodbi) utemeljene, je glede na določbo člena 422/III ZKP lahko le ugotovil, da so bile s pravnomočno sodbo kršene določbe KZ RS, navedene v izreku te odločbe, ni pa mogel vanjo poseči. Določbe KZ SFRJ in ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s členom 4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).