Jedro

Opuščeno javno dobro je lahko predmet posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so toženci motili tožnika v mirni posesti dveh škarp, grajenih iz velikih skal, ki ju je napravil v aprilu 1990 na zahodnem delu svoje parcele 1006 k.o. P., in sicer ene škarpe v širini 1m, dolžini 5,10 m in višini 0,60m, ter druge tudi v širini 1m, dolžini 3,20 m in višini 0,60 m, s tem, da sta prvi toženec in druga toženka to škarpo razbila in odstranila ter razbite skale zvozila in znosila na kup na parcelo tretje toženke št. 1011/4 k.o. P. Naložilo je tožencem, da morajo vzpostaviti prejšnje stanje in se v bodoče vzdržati vsakega podobnega motitvenega dejanja. Ugotovilo je tudi, da je toženka M. M. motila tožnika J. H. v mirni posesti parcele 1006 k.o. P. s tem, da je dne 13.5.1992 pokosila zahodni del te parcele v pasu širine 3,40 m in dolžine 21,50 m. Naložilo je toženki, da se mora v bodoče vzdržati vsakega takega in podobnega motitvenega dejanja. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - , predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa ter navaja: Tožnik ni imel posesti na spornem delu parcele 1006 k.o. P. Sporni del parcele so imeli v posesti in kosili toženci. Ni jasno, zakaj je sodišče vrerjelo le tožniku in njegovim pričam. Sodišče bi moralo verjeti tožencem. Škarpo je tožnik postavil na silo. Tožene stranke so škarpo odstranile v samopomoči. Parc. št. 1012/1 k.o. P. je javno dobro. Na njem ne more biti posestnega varstva. Toženka M. M. nikoli ni kosila. Sin tožnika je zato ni mogel videti. Tožena stranka nima živine in ne potrebe po košnji.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodšče v celoti sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje in razloge izpdbijanega sklepa. Tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Pritožba je deloma protislovna. Ko gre za vprašanje škarpe, toženci trdijo, da tožnik zemljišča ni imel v posesti, kajti sporni del so kosili toženci. Ko gre za vprašanje, ali je toženka isti, torej zahodni del te parcele pokosila, pa toženka trdi, da tega ni storila, ker da nima potrebe po košnji. Brani se torej z ugovorom, da motitvenega dejanja ni storila, ne trdi pa, da bi zemljiče imela v posesti. Da gre za isti predel, je bilo v postopku nesporno ugotovljeno (red. št. 14.). V odgovoru na tožbo v zvezi s škarpo toženci trdijo, da je tožnik škarpo postavil na javnem dobru in ne na njihovem zemljišču in da nobena stranka ne ve dobro, do kam sega parcela T. P. glede na parcelo 1011/6 k.o. P. oz. glede na mejo med citirano parcelo ter med tožnikovo parcelo št. 1006 k.o. P. Že zaradi tega so pritožbene trditve neprepričljive.

Kar zadeva presojo dokazov, je to stvar sodišča prve stopnje, ki je obrazložilo dokazno oceno. O kaki samopomoči v zvezi z odstranitvijo škarpe ne more biti govora, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje škarpa stala tam vsaj šest mesecev, preden so jo toženci odstranili. Kar zadeva del parc. št. 1012/1, je to sicer res del javnega dobra kot ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar je opuščeno in je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je lahko predmet posestnega varstva. V zvezi s pritožbo v delu, ki se nanaša na M. M., je že zgoraj povedano, da je presoja dokazov stvar sodišča prve stopnje in da je v konkretnem primeru dokazna ocena obrazložena, tako da podrobneje v tem delu na pritožbo ni potrebno odgovarjati.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 380 tč.

2 Zakona o pravdenm postopku v zvezi s čl. 381 istega zakona.