Jedro

Izpodbojna so tudi pravna dejanja, s katerimi je dolžnik neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, in kot taka štejejo tudi opustitve pravdnih dejanj, zaradi katerih stečajni dolžnik izgubi premoženjsko pravico, ali pa zanj nastane premoženjska obveznost. Za ta dejanja oz. opustitve ni mogoče trditi, da so bila lahko storjena le v korist osebe, ki je sicer imela do stečajnega dolžnika upniški položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo pravne učinke aneksov, sklenjenih med tožečo stranko in prvo toženko (aneksa štev. 2 k najemni pogodbi, z dne 24.7.2008, in aneksov št. 3, 4 in 5 k najemni pogodbi, z dne 5.5.2006), ter pravne učinke aneksa št. 2, sklenjenega med drugo toženko in tožečo stranko k najemni pogodbi, z dne 29. 11. 2011, ter je prvi toženki naložilo, da iz naslova izpodbitih aneksov plača zneske v višini 65.575,00 EUR, 150.060,00 EUR, 281.820,00 EUR in 26.352,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje, drugi toženki pa, da plača tožeči stranki znesek 174.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje (I. do V. točka izreka); zavrnilo je zahtevek tožeče stranke v obrestnem delu za obdobje do dneva pravnomočnosti sodbe (VI. točka izreka); prvi toženki je naložilo v povračilo 11.358,48 EUR stroškov pravdnega postopka, drugi toženki pa 3.782,12 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. in VIII. točka izreka).

Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka pravočasno, v šestmesečnem roku, vložila tožbo, da so bila vsa izpodbijana pravna dejanja sklenjena v izpodbojnem obdobju, da je bila v času, ko so bila izpodbijana pravna dejanja storjena, tožeča stranka insolventna (dolgoročno plačilno nesposobna), da je imela tožnica pravico razpolagati z nepremičninami vse do 7.12.2015, ko je leasingodajalec (H. A. R. d.o.o.) leasing pogodbe odpovedal, in da nobena od toženk ni izkazala, da bi ob sklenitvi aneksov obstajale okoliščine, ki bi utemeljevale znižanje najemnin, ampak da je šlo očitno za povezano delovanje kapitalsko in upravljalsko povezanih družb, ki so z znižanjem najemnine po uvedbi stečajnega postopka nad tožnico zmanjševale njeno premoženje, na drugi strani pa naklonile ugodnost toženkama. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni bila izpodbita domneva za subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

2. Zoper ugodilni del odločitve se je pritožila tožena stranka in sodišču očitala zmotno uporabo materialnega prava, ker je sklenitev aneksov sploh štelo za izpodbojne pravne posle po ZFPPIPP, saj je izpodbojno le tisto dejanje, ko „drugi upniki“ prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem delu, ali ko je dejanje opravljeno v korist enega izmed upnikov. Ko je opravljeno v korist neke tretje osebe, ki ni upnik stečajnega dolžnika, ne more priti do zmanjšanja plačila "drugih upnikov", ampak kvečjemu vseh upnikov. Tožeča stranka bi zato morala (pa ni) zatrjevati in dokazati, da je zaradi dejanj, ki jih s tožbo izpodbija, prišlo do neenakega obravnavanja upnikov in pojasniti, na kakšen način. Zato tožba sploh ni bila sklepčna. Da so izpodbojna le tista dejanja, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, izhaja tudi iz uvodnih pojasnil N. P. k ZFPPIPP. Sodišče je tudi obrnilo trditveno in dokazno breme, saj se je v sodbi ukvarjalo zgolj s tem, ali je tožena stranka uspela izpodbiti katero izmed navedb tožeče stranke, ne pa, ali je tožeča stranka uspela izkazati svoje navedbe. Zmotno je zaključilo, da naj bi tožena stranka ob sklenitvi posameznega aneksa vedela za insolventnost tožeče stranke, ki naj bi bila razvidna iz bilance stanja za leto 2012, ki pa je bila na AJPES-u objavljena 3.5.2013, kar je vsaj za anekse, sklenjene 22.4.2013 protispisno (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo lahko pomeni le, da je bila tožeča stranka v trenutku vložitve predloga insolventna, ne pa tudi, da pred tem insolventnosti ni uspela odpraviti. V nobenem primeru pa vedenja o insolventnosti ne more dokazovati uvedba stečajnega postopka. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je pritožba navedla, da je glede na namen sklenjenih najemnih pogodb zmoten zaključek, da naj bi s sklenitvijo aneksov prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase tožeče stranke. Glede odstopa od pogodb o finančnem leasingu je sodišče spregledalo navedbe tožene stranke o trditvah leasingodajalca, ki je v predhodnem stečajnem postopku nad tožečo stranko trdil, da vztraja, da je od pogodb veljavno odstopil. Tožeča stranka in leasingodajalec sta svojo voljo prilagajala potrebam posameznih postopkov, sodišče pa je temu nekritično sledilo. Tožena stranka je predložila zadostne dokaze, da je prišlo do zmanjševanja števila najemnikov. Pri tem pritožba opozarja na zapis v aneksu štev. 4 k pogodbi, z dne 5.5.2016, iz katerega je razvidna tako podlaga za znižanje najemnine kot pravna narava najemnih pogodb. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede druge toženke, kjer zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka še naprej uporabljala celoten objekt, ne more imeti za posledico razveljavitve aneksa. Tožeča stranka ni predložila niti enega dokaza, da bi tožena stranka nepremičnino še naprej uporabljala.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, te svoje ugotovitve je tudi jasno, prepričljivo in izčrpno obrazložilo. Na podlagi njih pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tako glede uporabe pravil o dokaznem bremenu1, kot tudi glede uvrstitve izpodbijanih pravnih dejanj med pravna dejanja, ki se jih lahko izpodbija v skladu z določbami Pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP.

5. Katera dejanja so izpodbojna po navedem zakonu, določa 271. člen, v skladu s katerim so izpodbojna tista dejanja, katerih posledica je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačila svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ali dejanja, katerih posledica je, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (prva in druga alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega pa so v skladu z navedeno zakonsko določbo izpodbojna tudi dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela njegovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svoje nasprotno izpolnitev, ali pa je premoženje prejela le za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP); kot izpodbojna pravna dejanja pa veljajo tudi opustitve vseh predhodno navedenih pravnih dejanj, zaradi katerih je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP). Da so izpodbojna tudi pravna dejanja, s katerimi je dolžnik neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, in da se kot take štejejo tudi opustitve pravdnih dejanj, zaradi katerih stečajni dolžnik izgubi premoženjsko pravico, ali pa zanj nastane premoženjska obveznost, je pritožnik pri utemeljevanju, da je izpodbojno lahko le dejanje, ki je opravljeno v korist upnika stečajnega dolžnika, povsem spregledal. Za ta dejanja oz. opustitve namreč ni mogoče trditi, da so bila lahko storjena le v korist osebe, ki je sicer imela do stečajnega dolžnika upniški položaj. Pri presoji, ali imajo ta dejanja objektivne znake izpodbojnosti, je ključno, ali so povzročila zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi česar bodo vsi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu. Zato se besedilo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. čl. ZFPPIPP, ki govori o tem, da bodo "drugi upniki" prejeli manjše poplačilo, ne sme tolmačiti z besedno razlago, kot ga je tolmačil pritožnik, ampak s sistemsko razlago, torej razlago glede na siceršnjo zakonsko ureditev.

6. Pravna dejanja, ki so predmet obravnavanja v tej zadevi, to je sklepanje aneksov k najemnim pogodbam, s katerimi se je občutno znižala najemnina, ki jo je do sklenitve aneksov dobivala tožeča stranka2, je mogoče (ob izpolnjenem pogoju, da teh delnih odpovedi niso narekovale spremenjene, objektivne okoliščine iz dotedanjih najemnih razmerij pravdnih strank) uvrstiti med zgoraj obravnavana dejanja, s katerimi je dolžnik s svojim premoženjem upravljal tako, da je njegovo čisto vrednost zmanjševal3, saj se je z njimi delno odpovedal dotedanji premoženjski pravici iz naslova najemnin za nepremičnine.

7. Prvostopenjsko sodišče je zato postopalo pravilno, ko je najprej ugotavljalo, ali so bile podane kakšne objektivne okoliščine, zaradi katerih se je tožeča stranka delno odpovedala svojim premoženjskim pravicam. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja, da je izkazala, da je bilo znižanje najemnine posledica zmanjševanja števila najemnikov. Do teh ugovorov prve toženke se je prvostopenjsko sodišče izčrpno opredelilo (v točki 24 sodbe), kjer je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da zmanjšanja števila najemnikov prva toženka ni izkazala, razen za podjetje Č. F. d.o.o., v zvezi s katerim pa ni ovrednotila, kolikšen prispevek (delež) naj bi imela njegova odpoved na znižanje najemnine za vse poslovne prostore. Pravilna je tudi ugotovitev, da prva toženka tudi ni izkazala, da je bila s tožečo stranko, kot najemodajalcem, dogovorjena, da se višina najemnine usklajuje glede na zasedenost poslovnih prostorov. Na podlagi teh ugotovitev (pritožba ne izpodbija zadnje navedene ugotovitve, pa tudi ne ugotovitve, da v prvostopenjskem postopku tožena stranka ni določno navedla, kolikšen delež v obsegu vseh najemnin naj bi imela najemnina za časopisno podjetje) je mogoče samo pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da ob sklenitvi aneksov niso obstajale objektivne okoliščine, ki bi utemeljevale tolikšno znižanje najemnin. Že iz zgoraj navedenega tudi jasno izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni spregledalo navedb tožene stranke, da je bila pravna narava obravnavanih najemnih pogodb najem z upravljanjem, kar pritožba na več mestih izpostavlja.

8. Za ugotovitev, da je bila tožeča stranka v obdobju, ko je sklepala izpodbijane anekse, insolventna, se je prvostopenjsko sodišče oprlo na ključno ugotovitev, da je bila od leta 2012 dalje tožeča stranka dolgoročno plačilno nesposobna, to pomeni, da je bila trajno nesposobna izpolniti vse svoje obveznosti ob zapadlosti (2. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), saj toženi stranki nista uspeli izpodbiti domneve iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, da je izguba pri tožeči stranki dosegla in znatno presegla polovico njenega osnovnega kapitala. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba tudi ne izpodbija, zato ne more uspeti samo s pritožbenim izpostavljanjem, da vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ne izkazuje insolventnosti.

9. Pritožba prvostopenjskemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da naj bi spregledalo navedbe tožene stranke v zvezi z odstopom leasingodajalca od pogodb. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da je leasingodajalec H. A. R. d.o.o. s svojimi konkludentnimi dejanji izrazil voljo, da ostanejo pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, kot leasingojemalcem, še naprej v veljavi (navkljub odstopni izjavi, z dne 23. 2. 2012), je prepričljiva in z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožba ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče naredilo to dokazno oceno, tudi ne izpodbija. Na podlagi ugotovitev, da leasingodajalka še naprej tožeči stranki pošiljala obvestila, položnice in opomine za plačilo obrokov, in da je neplačane obroke tudi uveljavljala v stečajnem postopku nad tožečo stranko4, je sodišče pravilno zaključilo, da odstopna izjava iz leta 2012 ni predstavljala resno izjavljene volje leasingodajalca. Do enake ugotovitve, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je prišlo sodišče tudi v drugem gospodarskem sporu5 in tudi v stečajnem postopku6. 10. V zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ki je podan takrat, ko je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, v času, ko je bilo to opravljeno, vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, v skladu s katero se v primeru, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, šteje, da je subjektivni pogoj iz zgoraj povzete določbe 271. člena ZFPPIPP izpolnjen. Gre za domnevo, ki je sicer izpodbojna, vendar pritožba ne zatrjuje, da je tožena stranka podala takšne trditve, ki bi to domnevo izpodbile. Samo z zatrjevanjem, da uvedba stečajnega postopka vedenja o insolventnosti ne more dokazovati, in z opozarjanjem na čas, ko je bila bilanca tožeče stranke objavljena7, pritožnik ne more uspeti.

11. Na podlagi teh razlogov, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse za odločitev relevantne pritožbene očitke, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 pritožba določno ne pove, katerih dejstev, ki so bila za izpodbijano odločitev relevantna, naj tožeča stranka ne bi zatrjevala in dokazala, čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme 2 ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede obsega znižanj višin najemnin pritožba ne izpodbija, šlo pa je npr. za naslednja znižanja: z aneksom št. 3 k pogodbi, z dne 22. 7. 2008, iz 48.000 EUR na 24.500 EUR, nato z naslednjim aneksom na 6.500 EUR in z zadnjim na 1.800 EUR; z aneksom št. 2 k pogodbi z istim datumom, vendar za druge prostore, iz 15.300 EUR na 11.000 EUR itd. 3 z nižjimi prihodki iz naslova najemnin se je povečevala razlika med vrednostjo premoženja dolžnika in njegovimi obveznostmi (glej tretji odstavek 10. člen ZFPPIPP) 4 obračunane vse do 16. 1. 2014 5 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, XI. Pg 4225/2014 6 sklep VSL Cst 116/2014, z dne 20. 3. 2014 7 kar je povsem irelevantno, ker prvostopenjsko sodišče ni svoje ugotovitve o obstoju subjektivnega pogoja temeljilo na ugotovitvi, da naj bi tožena stranka vedela za insolventnost tožeče stranke iz njenih objavljenih bilanc