Jedro

Ker ima tožnik zakonitega zastopnika, je sodišče predlog za postavitev začasnega zastopnika zavrglo.

O tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku je bilo že pravnomočno odločeno. Čim je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje tožnika pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in pravno relevantno dejansko stanje glede na tisto, ki je obstajalo ob času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tudi v zvezi z 22. členom ZBPP je ob nespremenjeni zakonski ureditvi relevantno le vprašanje, ali so se po prvi odločitvi spremenile okoliščine za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Predlog za postavitev začasnega zastopnika se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla (novo) prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ž., opr. št. ... zaradi odstranitve škodne nevarnosti.

2. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v dejanskem pogledu pa z ugotovitvijo, da gre za zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo Bpp 2945/2013 z dne 18. 11. 2013. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ž., opr. št. ... ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

3. Tožnik vlaga predlog za postavitev začasnega zastopnika in tožbo na razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanega sklepa. Ker odločba o postavitvi stalnega skrbnika (Center za socialno delo) ni dokončna, predlaga, da mu sodišče postavi začasnega zastopnika na podlagi 82. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1. Izpodbijana odločitev ob upoštevanju splošno znanih dejstev temelji na napačni uporabi 22. člena ZBPP. Toženi stranki je namreč znano, je tožnik brez premoženja, njegovi prejemki pa so predmet številnih sodnih izvršb. Zaradi rubežev na pokojnino in zaradi odvzete poslovne sposobnosti tožnik nedvomno izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 22. člena ZBPP. Izpodbijani sklep šteje za neresen in nerazumen tudi glede na višino nagrad po odvetniški tarifi. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranke nastopajo le z odvetniki, meni, da mu pravica do brezplačnega zastopanja pripada že iz tega razloga.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožniku, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost, je z dokončno odločbo Centra za socialno delo Ž., št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 postavljen stalni skrbnik – Center za socialno delo Ž. Center za socialno delo Ž. je dne 23. 3. 2015 odobril le tožbo, ki jo je vložil sam tožnik, čeprav za to ni procesno sposoben.

K I. točki izreka:

6. Ker ima tožnik zakonitega zastopnika, je sodišče (po zakonitem zastopniku neodobren) predlog za postavitev začasnega zastopnika zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa in torej izključno vprašanje njegove skladnosti s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP namreč postopa pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. V zadevi ni spora o tem, da je bilo o prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem pravdnem postopku že pravnomočno odločeno. Spora torej ni, da tožnik v obravnavani zadevi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi le ponovi. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje tožnika pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje glede na tisto, ki je obstajalo ob času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tudi v zvezi z 22. členom ZBPP je torej ob nespremenjeni zakonski ureditvi relevantno le vprašanje, ali so se po prvi odločitvi spremenile okoliščine za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči in ne vprašanje pravilnosti uporabe navedene zakonske določbe, saj izpodbijani sklep, zaradi svoje procesne narave, ne temelji na materialnih določbah ZBPP in zato tožnik v tem upravnem sporu ugovora napačne uporabe 22. člena ZBPP oziroma njegove ustavne neskladnosti ne more z uspehom uveljavljati. Da bi bilo dejansko stanje v času izdaje izpodbijanega sklepa drugačno od tistega, ki je obstajalo v času prvega odločanja, tožnik niti ne trdi in navaja le razloge, ki bi po njegovem mnenju, ob pravilni uporabi materialnega prava narekovali zanj ugodno odločitev.

11. Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ob upoštevanju vsebine izpodbijanega akta, ki je sklep procesne narave, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.