Jedro

Prvi odstavek člena 233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga zgolj to, da predloži razbremenilne dokaze.

Tega, da je obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj z navajanjem, da je čisto možno, da je takrat posodil vozilo sosedu M. M. in da ne ve, če je v kritičnem času vozil svoje lastno osebno vozilo, vzbudil razumen dvom v obstoj odločilnega dejstva, to je, da je obdolženec v kritičnem času tudi bil voznik v cestnem prometu, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče trditi.

Ugotovitev glede obdolženčeve (ne)odzivnosti že v času pred uvedbo postopka o prekršku, ki bi lahko terjala od prekrškovnega organa drugačen obdolžilni predlog, pa v povezavi z (ne)izvedbo dokaza, ki je bil zaradi smrti nemogoč, ob sočasno pravilni dokazni oceni obdolženčevega zagovora, ko je obdolženec v svojih zagovornih navedbah le dopuščal možnosti, da ni bil voznik, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostna podlaga za zanesljiv zaključek o tem, da obdolžencu ni uspelo pri sodišču prve stopnje vzbuditi razumnega dvoma o tem, ali je v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati pritožbene stroške – sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po E točki desetega odstavka člena 32 ZVCP-1 in mu na podlagi te zakonite podlage ob upoštevanju drugega odstavka člena 23 ZP-1 izreklo sankcijo in sicer globo v višini 300,00 EUR in pa stransko sankcijo 9 (devet) kazenskih točk (KT) zaradi vožnje z motornim vozilom kategorije B in še stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca. Globo je obdolžencu dovolilo plačati v šestih obrokih po 50,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženca in uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se postopek o prekršku ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) ugotavlja, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila kršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določba (člen 156 ZP-1).

S pritožbenimi navedbami pritožnik graja po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in zatrjuje, da je le-to zmotno ugotovljeno, vendar pa je tak pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče po svojih kontrolnih pooblastilih v skladu s členom 163 ZP-1 v okviru teh pritožbenih navedb ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: obdolženčevo vozilo je bilo kontrolirano v cestnem prometu 27. 3. 2010 ob 14.04 uri (osebno vozilo znamke O., tip V., reg. št. ...) na avtocesti A1 na odseku 640 izven naselja L., ko naj bi prekoračilo največjo dovoljeno hitrost za vožnjo na avtocesti za več kot 50 km/h (ugotovljena hitrost najmanj 190 km/h) lastnik vozila, ki je bilo kritičnega dne kontrolirano je bil obdolženec, zato je prekrškovni organ obdolžencu kot vozniku poslal obvestilo o ugotovljeni kršitvi ZVCP-1 s pozivom, da je v roku petih (5) dni po prejemu tega obvestila dolžan sporočiti podatke o vozniku oziroma podatke odgovorne osebe, da bo lahko izveden ustrezen z zakonom predpisan postopek, sicer je podana njegova odgovornost kot voznika – lastnika vozila v skladu s prvim odstavkom člena 233. ZVCP-1 (obdolženec je tako obvestilo osebno prejel 1. 4. 2010 – priloga …) obdolženec je pred sodiščem prve stopnje podal svoj zagovor dne 20. 1. 2011 (listna št. ...), v katerem je navajal, da je čisto možno, da je takrat svoje vozilo posodil sosedu M. M., stanujočem na L. c. ... v D. izpis CRP, ki ga je pribavilo sodišče prve stopnje dne 3. 3. 2011 je pokazal, da je oseba M. M., stanujoča L. c. ... v D., umrla 13. 12. 2010. Obe, po pritožniku izpostavljeni odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008 in Up-3663/07-15 z dne 10. 9. 2009 in katerih dele pritožnik selektivno povzema v pritožbene navedbe izhaja, da je ugotavljanje storilcev prekrškov, ki storijo prekršek z uporabo vozila, v cestnem prometu pogosto oteženo ali celo povezano z velikimi stroški. V nekaterih okoliščinah (pri prekoračitvah najvišjih dovoljenih hitrosti) je torej ugotavljanje storilcev lahko nevarno za udeležence v cestnem prometu, to pa so tudi razlogi, ki glede na naravo prekrškov in način njihove storitve opravičujejo nujnost posega. Drugačna (blažja) ureditev bi torej v večji meri omogočala tudi izogibanje odgovornosti za prekrške in tako znatno prispevala k zmanjšanju varnosti udeležencev v cestnem prometu. Institut obrnjenega dokaznega bremena, ki je določen v prvem odstavku člena 233 ZVCP-1 pa torej omogoča, da se obravnavajo in sankcionirajo dejanski kršilci cestnoprometnih predpisov. Drži tudi, kot pritožba izpostavlja, da prvi odstavek člena 233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga zgolj to, da predloži razbremenilne dokaze. Ko pa take dokaze predloži, pa mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (člen 71 ZVCP-1) ocenjevati, ali z njimi obdolženec kot lastnik vozila res izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. V primeru, če tak dvom izkaže, sodišče izda sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice vozila ustavi, nikakor pa ni mogoče razlagati te določbe tako, da se obdolženec razbremeni šele takrat, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. In v tej povezavi je najvišje sodišče v državi opozorilo na uporabo načela “in dubio pro reo” v povezavi z obrnjenim dokaznim bremenom.

Tega, da je obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj z navajanjem, da je čisto možno, da je takrat posodil vozilo sosedu M. M. in da ne ve, če je v kritičnem času vozil svoje lastno osebno vozilo, vzbudil razumen dvom v obstoj odločilnega dejstva, to je, da je obdolženec v kritičnem času tudi bil voznik v cestnem prometu, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče trditi in je v tem delu v celoti pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi, zlasti ob gornjih ugotovitvah, kako je potekala (ne)odzivnost obdolženca že na poziv prekrškovnega organa (priloga ...), da je njegovo vozilo bilo v kritičnem času kontrolirano in izmerjeno na navedeni relaciji. Edini dokazni predlog v smeri obdolženčeve ekskulpacije je bilo predlagano zaslišanje M. M., ki je bil podan šele ob obdolženčevem zagovoru dne 20. 1. 2011 (listna št. ...), čeprav je M. M. umrl že mesec dni pred obdolženčevim zaslišanjem, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v CRP in to tudi obrazložilo. Zato pritožba nima prav, da sodišče razlogov za neizvedbo tega dokaza ni navedlo. Ugotovitev glede obdolženčeve (ne)odzivnosti že v času pred uvedbo postopka o prekršku, ki bi lahko terjala od prekrškovnega organa drugačen obdolžilni predlog, pa v povezavi z (ne)izvedbo dokaza, ki je bil zaradi smrti nemogoč, ob sočasno pravilni dokazni oceni obdolženčevega zagovora, ko je obdolženec v svojih zagovornih navedbah le dopuščal možnosti, da ni bil voznik, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostna podlaga za zanesljiv zaključek o tem, da obdolžencu ni uspelo pri sodišču prve stopnje vzbuditi razumnega dvoma o tem, ali je v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu. Zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča odločitev v izpodbijani sodbi o tem, da ni dvoma, da je obdolženec bil voznik, pravilna. Stališče pritožbe, da pa je glede obstoja tega odločilnega dejstva obstajal dvom in da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati v skladu z načelom “in dubio pro reo” pa je napačno, zaradi česar je posledično tudi očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, neutemeljen.

Povedano pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialnopravne določbe ZVCP-1 in ZP-1, nato pa je z razlogi, ki so prepričali tudi pritožbeno sodišče, zanesljivo ugotovilo obdolženčevo krivdo, obdolžencu pa na podlagi E točke desetega odstavka člena 32 ZVCP-1 izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le ob upoštevanju člena 165 ZP-1, saj je pritožba posebej ni problematizirala. Ker je izrečena sankcija zakonita, poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je neutemeljena, v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1).

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo moral poravnati stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek člena 147 ZP-1). To je sodno takso, katero pa bo obdolžencu s posebnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.