Jedro

Tožeča stranka je smiselno zatrjevala obstoj dejanskega stanu iz 636. člena OZ. Ker se prvostopno sodišče z njenimi trditvami ni ukvarjalo v smislu te določbe, je določbo 487. člena OZ preuranjeno uporabilo. Pričetek odpravljanja grajanih napak namreč pomeni, da je prevzemnik posla sprejel obveznost, da bo napake odpravil in se zato ne more sklicevati na zamudo iz 487. člena ali 1. odstavka 635. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka), ki se je glasil: „Tožena stranka je dolžna odpraviti napake na poškodovanem tlaku in betonskih nastavkih v zunanjih pralnih boksih pralno servisnega centra tožeče stranke v skladu s strokovnim mnenjem Univerze v Mariboru, Fakultete za gradbeništvo z dne 8. 6. 2005, in sicer tako, da v pralnih boksih št. 3, 4 in 5 poškodovani tlak odstrani z rezkanjem, po pregledu betonske površine izvede fino brušenje betona v globino 3 do 5 mm, ki jo je potrebno predhodno pred izvedbo novega tlaka temeljito odprašiti ter na tako pripravljeno podlago izvesti nov tlak na bazi epoksidnih smol ter na zunanji ploščadi za pranje večjih vozil odstrani obstoječi tlak v celoti z rezkanjem, opravi brušenje podlage v globino 3 do 5 mm, poglobljene razpoke sanira z mozničenjem, pri čemer morajo biti mozniki vgrajeni prečno na razpoko na razdalji 150 – 200 mm, dolžina moznikov iz jeklene gladke armature s premerom 3,5 mm naj znaša 120 mm, zatem pa izvede sanacijo razpok z zalivanjem reg moznikov in razpok z epoksidno smolo ter na pripravljeno podlago izvede nov tlak na bazi epoksidnih smol ter ji povrniti stroške postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 958,80 EUR z obrestmi, stranskemu intervenientu pa stroške v višini 337,00 EUR (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo napak, ker je presodilo, da je tožba tožeče stranke glede na določbo 507. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 487. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki jo je smiselno uporabilo, prepozna. Ugotovilo je, da je tožeča stranka zahtevala odpravo napak po predlogu Fakultete za gradbeništvo Maribor, ki je podlaga modificiranemu tožbenemu zahtevku, dne 21. 6. 2005 (v garancijskem roku), tožbo pa je vložila šele 21. 3. 2007, torej po preteku enoletnega roka iz 487. člena OZ.

Prvostopno sodišče je pravilno razložilo, kakšne so značilnosti in podobnosti garancijskega roka pri odgovornosti iz garancije in jamčevalnega roka pri jamčevalnih zahtevkih. Rok, določen v 487. členu OZ, ima tako enake značilnosti kot enoletni prekluzivni rok, ki je določen v 1. odstavku 635. člena OZ za sodno uveljavljanje zahtevkov naročnika na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Po določbi 1. odstavka 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Vendar pa se podjemnik ne more sklicevati na navedeno določbo, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil (636. člen OZ). Med ravnanja, s katerimi je podjemnik zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, spadajo vsa podjemnikova ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da bo podjemnik odpravil napako in da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno (OZ s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 856).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da so se že po primopredaji del, konec leta 2001, preko zime pokazale razpoke v tlaku, da je tožena stranka napake odpravljala, vendar nobena sanacija ni bila uspešna. Zato je tožeča stranka dne 12. 10. 2004 pozvala toženo stranko, da ji po predhodni ugotovitvi vzroka sporoči trajen način sanacije in rok, v katerem bo pristopila k sanaciji. Ker tožena stranka v danem roku tega ni storila, jo je tožeča stranka pozvala na skupen sestanek 29. 10. 2004, na katerega je povabila tudi sodnega izvedenca, Univerzo v Mariboru, Fakulteto za gradbeništvo z nalogo, da opravi pregled in vzorčenje zaradi izdelave izvedenskega mnenja. Po prejemu izvedenskega mnenja sta se stranki dogovorili, da ista institucija pripravi še predlog sanacije, ki je bil izdelan 8. 6. 2005. Tožeča stranka je preko svojega pooblaščenca 21. 6. 2005 pozvala toženo stranko, da pristopi k sanaciji v skladu s predlogom sanacije, vendar pa je tožena stranka s pričetkom sanacije odlašala z izgovorom, da je njen kooperant zaseden, da bo pričel z deli takoj, ko bo mogoče. Tožena stranka oziroma njen kooperant AA d.o.o. zaradi vremenskih razmer nista pristopila k sanaciji v poletnih mesecih, tožnici pa je bila pisno obljubljena sanacija med 20. in 30. 8. 2005. Tožena stranka se tega roka ni držala, temveč se je ponovno izgovarjala na kooperanta. Čas je tekel in prišle so zimske razmere, kar naj bi bil razlog za ponovno prolongacijo pričetka sanacije. Kooperant toženke se je oglasil na objektu šele v aprilu 2006, izvršil kozmetične popravke razpok, ni pa želel izvesti sanacije na način, kot je to predvidevalo izvedeniško mnenje. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sicer obljubljala, da bo zadevo ustrezno rešila. Ker pa ni bila pripravljena upoštevati trajne rešitve iz izvedenskega mnenja, je tožeča stranka prisiljena zahtevati sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s takšnimi trditvami smiselno zatrjevala obstoj dejanskega stanu iz 636. člena OZ. Ker se prvostopno sodišče z zgoraj navedenimi trditvami ni ukvarjalo v smislu te določbe, je določbo 487. člena OZ preuranjeno uporabilo. Pričetek odpravljanja grajanih napak namreč pomeni, da je prevzemnik posla sprejel obveznost, da bo napake odpravil in se zato ne more sklicevati na zamudo iz 487.člena ali 1. odst. 635. člena OZ (prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 658/2006).

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. In ker gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Napotki prvostopnemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.