Jedro

Določilo 112. člena ZPP ne ureja primerov, ko si sodišča med seboj odstopajo zadeve v nadaljnje reševanje. Določitev nepristojnega sodišča s strani drugega sodišča tako nima nobenega učinka na materialne in procesne pravice strank.

Samostojni podjetnik po ZGD je fizična oseba, zaradi česar status samostojnega podjetnika na pasivno legitimacijo tožene stranke kot fizične osebe nima vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 139,99 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr.št. 0006 I 2005/0902 z dne 15. 09. 2005 v 1., 4. in 5. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 449,57 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotovala je pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. O navedeni zadevi je na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločala sodnica posameznica, saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, niti ni od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega ni sodne prakse ali ta ni enotna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Teh razlogov pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

7. Povsem neutemeljen je očitek pritožbe, da je prvostopno sodišče pri odločanju o ugovoru zastaranja spregledalo določilo 9. odstavka 112. člena ZPP. V tem konkretnem primeru namreč to določilo ne pride v poštev, ker pogoji, ki bi omogočali uporabo citiranega določila niso izpolnjeni. V tej zadevi je namreč tožeča stranka dne 12. 09. 2005 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ki se šteje po ugovoru kot tožba) na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je in je bilo stvarno in krajevno pristojno za obravnavanje izvršilnega predloga. Tožbo je torej vložila pred pristojnim sodiščem v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZPP pred potekom zastaralnega roka za terjatev, ki jo uveljavlja v zahtevku. Določilo 9. odstavka 112. člena ZPP tako v tem primeru ne pride v poštev.

8. Okoliščina, da je Okrajno sodišče v Ljubljani (izvršilni oddelek) zadevo po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani (pravdni oddelek), ki se je s sklepom z dne 30. 11. 2009 izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, na datum vložitve tožbe nima nobenega vpliva. Določilo 112. člena ZPP namreč ne ureja primerov, ko si sodišča med seboj odstopajo zadeve v nadaljnje reševanje. Določitev nepristojnega sodišča s strani drugega sodišča tako nima nobenega učinka na materialne in procesne pravice strank. Zato je neutemeljen očitek tožene stranke v pritožbi, da bi se morala tožeča stranka zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila zadeva odstopljena nepristojnemu sodišču pritožiti. To dejstvo, da ni vložila pritožbe, ne pomeni, da bo zato trpela posledice, ker na napako sodišča ni opozorila. Zato so vsi očitki tožene stranke v zvezi s tem neutemeljeni.

9. Prav tako je neutemeljen ugovor, da je sodba nezakonita zato, ker ima toženka status samostojne podjetnice, tožba pa je vložena zoper toženko kot fizično osebo. Toženka kot fizična oseba je, kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi nosilka obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki je predmet tega postopka. Poleg tega je samostojni podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) fizična oseba, zaradi česar status samostojnega podjetnika na pasivno legitimacijo tožene stranke kot fizične osebe nima vpliva.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med strankama dne 10. 02. 1987 sklenjena najemna pogodba, zaradi česar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe. Zmotno je pritožbeno stališče, da najemnina v pogodbi ni bila določena, ker da se stranki o njej nikoli nista dogovorili. Višina najemnine po preteku desetletnega roka, v katerem je bila toženka oproščena plačila najemnine, v podrobnosti res ni bila določena, vendar pa so bili v pogodbi določeni kriteriji za njeno določitev, poleg tega pa je minimalne zneske najemnine tožeča stranka določila v svoji Odredbi o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin, na katero se je tožeča stranka upravičeno oprla potem, ko med strankama ni prišlo do sporazumnega dogovora o višini najemnine. Najemnina je bila torej določljiva in v skladu z navedenimi kriteriji jo je tožeča stranka tudi določila. Če se tožena stranka z višino ne strinja, bi morala svoje ugovore konkretizirati, torej navesti, kakšna najemnina se ji zdi primerna ter s čim to utemeljuje.

11. O lastninski pravici tožene stranke na poslovnem prostoru pa je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 559/2009 z dne 27. 05. 2009. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene razloge ni odgovarjalo.

12. Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo po 353. členu ZPP potrdilo.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo v skladu z Odvetniško tarifo 139,99 EUR. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.