Jedro

Tožnik je sam izrecno poudaril, da z njim niso nečloveško ravnali, diskriminatorno ravnanje sostanovalcev že po pojasnilu ni bilo diskriminatorno, saj iz opisanega izhaja zgolj, da se z njim očitno niso želeli družiti, pripisoval pa jim je (kljub neznanju jezika, v katerem so se pogovarjali), da govorijo o njem. Opisal je sicer, da ko je začutil strah, se je odločil, da gre, ni pa pojasnil, do koga in zaradi česa je strah začutil. Četudi pa bi bilo ravnanje sostanovalcev do njega problematično, pa iz opisanega to sicer ne izhaja, bi to ne prestavljalo pomanjkljivost nemškega azilnega sistema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju Nemčiji), ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 4. 12. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih iz centralne baze EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik 22. 7. 2019 vnesen kot prosilec mednarodne zaščite že v Nemčiji.

2. Upoštevajoč določbe 1. odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter določb točke b) prvega odstavka 18. člena je tožena stranka 11. 12. 2016 za prosilca pristojnemu organu Nemčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca ter 16. 12. 2019 prejela odgovor pristojnega organa Nemčije, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena navedene uredbe. S tožnikom je bil 13. 1. 2020 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom ugotovitve dejanskega stanja zaradi določitve odgovorne države članice na podlagi te uredbe.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Nemčijo in dejstvom, da je odgovorila, da je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik na vprašanja uradne osebe izpovedal, da v Nemčiji z njim ne bi nečloveško ravnali, bi pa, če ga namestijo v isto mesto in v isto sobo, spet doživljal diskriminacijo in se ne bi dobro počutil. Glede diskriminacije je pojasnil, da so se ostali, ki so bili z njim v sobi, ves čas pogovarjali nekaj v svojem jeziku, vedel je, da se pogovarjajo o njem, čeprav jih ni razumel. Pogosto so se prerekali, kregali in se grdo obnašali do njega, zato je vzel samo osnovne stvari in odšel, o odhodu ni obvestil nikogar. V sobi se niso hoteli družiti z njim, počutil se je odrinjenega, vedno je bil v svojem kotu. V domu je bilo poleg njega samo par ljudi iz Brazilije. Vedno bolj se je počutil nelagodno in ko je začutil strah, se je odločil, da gre. V Nemčijo se ne želi vrniti, ker je imel tam veliko trenutkov nelagodja. V Nemčiji tudi ne moreš živeti nikjer drugje, razen v Münchnu, če je želel iti kam drugam, so ga vedno vrnili tja. Osnovna oskrba v kampu je bila dobra, imeli so urejeno zdravstveno oskrbo, socialo, tečaj nemščine. V Nemčiji v postopkih ni imel možnosti pravnega svetovanja in pravne pomoči, prisotna sta bila le uradna oseba in prevajalec. Na odločitev o prošnji ni počakal, izvedel pa je, da če bi dobil azil, pet let sploh ne bi smel ven iz Nemčije. Z njim kot prosilcem za mednarodno zaščito niso ravnali nečloveško ali ponižujoče, prav tako nima slabih izkušenj s strani nemških uradnih organov v smislu nehumanega ali ponižujočega ravnanja, slabo se je počutil samo v sobi, v kateri je bil nastanjen. Dejansko so glavni razlog, zaradi katerega se ne želi vrniti v Nemčijo, njegovi sostanovalci v azilnem domu, kjer je bil nastanjen, ko je čakal na odločitev pristojnega (nemškega) organa. Če bi bil nastanjen kje drugje, bi ostal v Nemčiji. Še enkrat je podaril, da če bi imel možnost bivati v katerem drugem kampu v Nemčiji, bi tam tudi ostal. Na koncu je povedal, da če je možno, bi ostal v Republiki Sloveniji, kjer mu je bolj všeč, če pa te možnosti ni, bi pa prosil, da bi bil v Nemčiji nastanjen v kakšnem drugem kampu kot prej.

4. Tožena stranka je ugotovila, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Nemčijo ob dejstvu, da je Nemčija prevzela odgovornost za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Nemčijo. Očitno razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Nemčijo. Ugotavlja, da tožnik ni navedel, da bi v Nemčiji bile kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti ali razpad azilnega sistema in bi bil zaradi tega tam podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. V postopku ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi navedene uredbe vrniti v Nemčijo, in niti ni navedel morebitnih varnostnih zadržkov do Nemčije, ki bi upravičevali morebitno preprečitev vrnitve tožnika v to državo. Uredba Dublin III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s Protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Ni izkazal, da bi bil v Nemčiji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tudi ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Nemčijo kot odgovorno državo članico za obravnavo njegove prošnje. Ocenjuje, da ima Nemčija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ne more biti sporna. Noben evropski organ ni obravnaval Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

5. Tožnik, ki se z uvodoma navedenim sklepom tožene stranke ne strinja, vlaga tožbo, v kateri uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je pojasnil, da v Nemčiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, saj je navedel, da bi v primeru vrnitve na isto mesto in v isto sobo spet doživljal diskriminacijo in se ne bi dobro počutil. Pojasnil je, da so se ostali v sobi grdo obnašali do njega, ga odrivali, tako da je bil vedno v svojem kotu se o njem pogovarjali v svojem jeziku. Občutil je strah in zato je odšel. Zato se ne želi vrniti v Nemčijo. Tam je namreč doživel veliko trenutkov nelagodja. V Nemčiji ne moreš živeti drugje kot v Münchnu. Če je želel iti kam drugam, so ga vedno vrnili v München. Tožniku Nemčija ni omogočila, da bi bival v kakšnem drugem kampu oz. da ne bi bival v isti sobi s osebami, ki so ga obravnavale diskriminacijsko, prav tako tudi ne, da bi bil lahko nastanjen kje drugje, kjer ga ne bi bilo strah in bi se bolje počutil. Iz splošne prakse ESČP izhaja, da je pri presoji resnega tveganja potrebno upoštevati tako splošne razmere v državi, kot tudi osebne okoliščine posameznika. Tožena stranke je splošne razmere v Nemčiji sicer upoštevala, ni pa upoštevala osebnih okoliščin posameznika - da je tožnik v Nemčiji občutil diskriminacijo, da mu ni bilo omogočeno, da bi bival z ljudmi, ki se jih ne bi bal in ki so z njim grdo ravnali. Teh okoliščin tožena stranka ni niti raziskovala, morala pa bi jih ugotavljati, da bi lahko presodila, ali ob vrnitvi v Nemčijo za tožnika obstaja konkretna nevarnost ponižujočega in nečloveškega ravnanja. Čeprav prisotnosti pravnega zastopnika na osebnem razgovoru Uredba Dublin III ne zahteva, lahko njegova prisotnost igra veliko vlogo pri zagotavljanju pravic prosilca. Tožnik je pojasnil, da v Nemčiji v postopkih ni imel možnosti pravnega svetovanja in pomoči, zaradi česar so njegove možnosti za sprejem in odobritev prošnje v Nemčiji manjše kot v Sloveniji. Gleda na navedeno je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, ki ga Uredba Dublin III zasleduje, tj. da imajo posamezniki v vseh državah enako možnost za sprejem in odobritev prošnje kot v Republiki Sloveniji. Ker tožena stranka te okoliščine, glede na to, da v Nemčiji ni imel pravne pomoči, sploh ni ugotavljala, je odločitev najmanj preuranjena. Pomembno je ugotavljati, ali je pravno pomoč potreboval ali ne, glede na to, da take pomoči ni imel, in ali je s tem imel enako možnost za sprejem in odobritev prošnje v Nemčiji kot v Sloveniji. Če to drži, je šele tedaj moč tožnika vrniti v Nemčijo, sicer pa ne. Tožena stranka je namreč zgolj pavšalno povzela, da je Nemčija varna država in je zato vrnitev vanjo dopustna. Tožena stranka bi morala bodisi v skladu z Uredbo Dublin III uporabiti možnost diskrecijske klavzule ali pa bi morala ugotavljati zgornje okoliščine. Ker se tožena stranka do relevantnih okoliščin v postopku ni opredelila, njene odločbe v tem delu tudi niti ni moč preizkusiti in je s tem tudi kršena tožnikova pravica do izjave v postopku. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da tožnik ne bo predan Nemčiji, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri izdanem sklepu. Navaja še, da če se je tožnik nelagodno počutil v nastanitvenem kampu, bi moral to rešiti s pomočjo socialne službe, ni pa to sistemska pomanjkljivost nemškega azilnega sistema. Tudi v Sloveniji morajo prosilci mednarodne zaščite bivati na naslovu, ki jim ga določi pristojni organ. Navedba o tem, da naj bi se 5 let, četudi bi dobil pravico do azila, ne smel premakniti iz Nemčije, pa je neosnovana in je v nasprotju z obstoječo evropsko zakonodajo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Nemčiji, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Uredbe Dublin III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

9. Med strankama ni sporno, da je Nemčija na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali v Nemčiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Nemčijo.

10. Tožnik je na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku v Nemčijo in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da niso z njim nečloveško ravnali, so pa „diskriminatorno“ ravnali z njim sostanovalci v sobi v nastanitvenem centru, pri čemer je njihovo „diskriminatorno“ ravnanje po dodatnem vprašanju tožene stranke opisal tako, da so se sostanovalci ves čas pogovarjali nekaj v svojem jeziku, vedel je, da se pogovarjajo o njem, čeprav jih ni razumel. Pogosto so se prerekali, kregali in se grdo obnašali do njega, zato je vzel samo osnovne stvari in odšel, o odhodu ni obvestil nikogar. V sobi se niso hoteli družiti z njim, počutil se je odrinjenega, vedno je bil v svojem kotu. V domu je bilo poleg njega samo par ljudi iz Brazilije. Vedno bolj se je počutil nelagodno in ko je začutil strah, se je odločil, da gre. V Nemčijo se ne želi vrniti, ker je imel tam veliko trenutkov nelagodja. V Nemčiji tudi ne moreš živeti nikjer drugje, razen v Münchnu. Sodišče ugotavlja, da je sam izrecno poudaril, da z njim niso nečloveško ravnali, diskriminatorno ravnanje sostanovalcev že po pojasnilu ni bilo diskriminatorno, saj iz opisanega izhaja zgolj, da se z njim očitno niso želeli družiti, pripisoval pa jim je (kljub neznanju jezika, v katerem so se pogovarjali), da govorijo o njem. Opisal je sicer, da ko je začutil strah, se je odločil, da gre, ni pa pojasnil, do koga in zaradi česa je strah začutil. Četudi pa bi bilo ravnanje sostanovalcev do njega problematično, pa iz opisanega to sicer ne izhaja, bi to ne prestavljalo pomanjkljivost nemškega azilnega sistema, temveč težavo, ki bi jo lahko razrešil s socialno službo navedenega nastanitvenega centra, pri čemer je sam opisal, da o teh „težavah s sostanovalci“ ni nikomur povedal, temveč je le odšel. 11. Tožnik je sam razmere v nastanitvenem kampu opisal sicer kot dobre – dobra je bila osnovna oskrba v kampu, imeli so urejeno zdravstveno oskrbo, socialo, tečaj nemščine. Pritožuje se le nad tem, da je moral bivati v Münchnu. Navedeno dejstvo ne kaže na sistemsko pomanjkljivost azilnega sistema v Nemčiji. Država ima nastanitvene objekte za prosilce mednarodne zaščite, v konkretnem primeru v navedenem mestu. Četudi to ni bilo všeč tožniku, iz tega ne izhaja nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, sploh glede na opisane nastanitvene razmere.

12. Iz navedenih razmer v nastanitvenem centru ne izhaja, da bi v Nemčiji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi tožniku lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

13. Tožnik pa kot pomanjkljivost nemškega azilnega sistema ocenjuje še dejstvo, da v Nemčiji v postopkih ni imel možnosti pravnega svetovanja in pomoči, zaradi česar ocenjuje, da so njegove možnosti za sprejem in odobritev prošnje v Nemčiji manjše kot v Sloveniji. Tožnik navedenega sicer ni izkazal, četudi pa bi navedeno držalo, ni ne zatrdil ne izkazal, da bi takšne razmere veljale le zanj – pa še v takšnem primeru bi tako kršitev lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi v svojem azilnem postopku, saj samo po sebi to dejstvo (četudi mu pravno svetovanje in pomoč ne bi bila dodeljena) ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti nemškega azilnega postopka. Kot sam tožnik zatrjuje, Uredba Dublin III ne predpisuje obveznega zastopanja prosilca po pravnem svetovalcu na osebnem razgovoru, zato tudi odsotnost takšnega svetovanja v nemškem sistemu ne pomeni pomanjkljivosti njihovega azilnega sistema. Države članice pa lahko sicer sprejmejo svoja nacionalna pravila, ki prosilcem mednarodne zaščite nudijo večji obseg pravic, kot izhaja iz Uredbe Dublin III, vendar prosilci ne morejo na podlagi diskrecijske klavzule izbirati, katera država članica bo glede na morebitni večji obseg pravic, ki jih posamezna država članica nudi prosilcem, odgovorna država članica za presojo njihove prošnje za mednarodno zaščito. Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni pravica prosilca.

14. Sodišče SEU je v zadevi JAWO (C-163/17) vzpostavilo merila, kdaj gre za kršitev 4. člena Listine EU s predajo prosilca posamezni državi članici, in sicer, če „sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, ugotovi, da ta nevarnost za tega prosilca dejansko obstaja, ker bi se ta, če bi bil predan, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.“1 V konkretnem primeru takšnega dejanskega stanja tožnik ne zatrjuje.

15. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku namreč trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Nemčiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča tožnik ni podal niti navedb, iz katerih bi kaj takega izhajalo, še manj pa je zadostil svojemu dokaznemu bremenu.

16. Pri presoji je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Nemčiji kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati.

17. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek tožene stranke, da za Nemčijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je tožena stranka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju v Nemčiji kot splošnem vedenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

18. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pa v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni sporno.

1 Glej 98. točko in zadnji odstavek razsodbe sodišča EU v zadevi JAWO (C-163/17) z dne 19. 3. 2019.