Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se naj z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 581,56 EUR ne obstoji (1. točka izreka), - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50381/2008 z dne 03. 08. 2008 ohranilo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (2. točka), - toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.437,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sodbe v njeno korist, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica napada odločbo sodišča prve stopnje, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (ni zaslišalo prič in imenovalo izvedenca gradbene stroke), s čimer naj bi toženi stranki onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev. Ker naj sodišče prve stopnje tudi ne bi (ustrezno) obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, mu pritožnica očita kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Obenem naj bi prvostopno sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Pri tem mora paziti tudi na racionalnost in ekonomičnost postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se naj z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

7. V načelu ima vsaka stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi ali da ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. Vendar pa to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS UP-107/96 z dne 25. 09. 1996 in UP 181/95 z dne 28. 05. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporih niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča UP-175/98 z dne 16. 02. 2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS UP 90/98 z dne 10. 10. 2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodbo II Ips 554/99). Pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS) torej ne zagotavljata jamstva vsebinsko pravilne odločitve, pač pa le procesna jamstva, ki pa jim je bilo v tem postopku zadoščeno.

8. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP), pravilnost te odločitve pa presodi pritožbeno sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno (prim. VSL sodba I Cpg 1087/2011). Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Zgolj nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe (prim. II Ips 720/2003). V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo.

9. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče očitanih kršitev ni zagrešilo. Obrazložilo je, da je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, bodisi zato, ker so bili nepotrebni oziroma so bili predlagani v zvezi z nespornimi dejstvi ali dejstvi, ki za odločitev niso bila pomembna, bodisi zato, ker so bili predlagani v nadomestilo manjkajoče trditvene podlage. Izvedenca gradbene stroke pa sodišče med drugim ni angažiralo zato, ker toženka trdi, da je napake sanirala v lastni režiji, poleg tega pa so stanovanja že več let v uporabi in bi bilo tako s pomočjo izvedenca nemogoče ugotavljati merodajno dejansko stanje. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da navedena obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov prvostopnega sodišča povsem drži. O stališču sodišča do navedbe stranke je v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, če je položeni parket že saniran, stanovanje pa pred leti predano uporabnikom. Če pa so napake odpravljene, to pomeni, da napak ni več in jih zato tudi z izvedencem ni mogoče dokazati. Z uporabo se je stanje parketa tudi že spremenilo.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da ni jamčevanja za napake brez notifikacije napak v smislu 633. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki mora biti konkretizirana, da jo je moč preizkusiti. Tožena stranka pa ni pravočasno pojasnila za vsako posamezno stanovanje, v čem je napaka, kdaj in koga pri tožeči stranki je o tem obvestila in ali ji je omogočila primeren rok za odpravo napak. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bila z vlogo z dne 24. 06. 2010 tožena stranka prekludirana (286. člen ZPP), zato te vloge ni mogoče upoštevati. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom prvostopne sodbe. Tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasne in konkretizirane notifikacije napak. Ker je bila že njena trditvena podlaga glede grajanja napak pomanjkljiva, sodišču ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem prič. Dokazi se namreč izvajajo zato, da se potrdijo ali ovržejo zatrjevana dejstva, ne pa da se z zaslišanjem prič šele pride do relevantnih dejstev. T.i. informativni dokazi niso dovoljeni. To bi bilo v nasprotju z namenom dokazovanja in v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (7. člen in 212. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je predlog za zaslišanje prič zavrnilo. Pri tem prvostopnemu sodišču tudi ni bilo potrebno pojasnjevati, zakaj dokazov ni izvajalo, saj to smiselno izhaja že iz obrazložitve sodbe. Pomanjkljiva trditvena podlaga je že sama po sebi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Pritožnik pa niti v pritožbi ne pove, katera so tista konkretno zatrjevana dejstva, v potrditev katerih bi prvostopno sodišče moralo izvesti posamezen predlagani dokaz. Ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev glede grajanja napak, se prvostopnemu sodišču s kvaliteto opravljenih del ni bilo potrebno ukvarjati, saj je pravočasnost notifikacije pogoj za uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za napake. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana, prav tako niso kršene pritožničine ustavne pravice.

12. Ni podano niti v pritožbi očitano nasprotje v obrazložitvi prvostopne sodbe v zvezi s pobotnim ugovorom. Pritožnica zgolj meša obrazložitev, kjer sodišče prve stopnje povzema trditve tožeče stranke, z ugotovitvami sodišča samega.

13. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi mora pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama kriti svoje pritožbene stroške.