Jedro

Inšpekcijski ukrepi po določbi 152. člena ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu.

Dovoljenost gradnje brez gradbenega dovoljenja je treba presojati po predpisih, veljavnih v času gradnje oz. po prehodnih določbah kasneje sprejetega predpisa.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-3983/2011/31 z dne 13. 4. 2012 se odpravi v delu, ki se nanaša na nelegalno gradnjo nadstreška in bazena z masažnim bazenom ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objektov, in sicer dvoetažnega prizidka z zunanjim stopniščem in balkonom ob JV fasadi stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1036/2 k.o. …, nadstreška na S delu istega zemljišča ter bazena z masažnim bazenom in strojnico na zemljišču parc. št. 1036/5 k.o. …. Naložila mu, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njihovo gradnjo (1. točka izreka) in jih v roku 60 dni odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile izrečene prepovedi (4. točka). Toženka je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik kot investitor v letu 1997 pridobil odločbo Upravne enote Piran št. 351-463/97 z dne 23. 9. 1997 za gradnjo pomožnega objekta na zemljišču parc. št. 1036/2 k.o. … – delno vkopane shrambe tlorisnih dimenzij 2,51 m x 1,81 m in s skupno neto površino 10,10 m2. Dvoetažni prizidek brez balkona in stopnišča, ki z odločbo nista bila dovoljena, ima večje gabarite, to je 3,24 m x 2,8 m, kar pomeni, da so zunanje nosilne stene objekta izvedene v večjih odmikih in dimenzijah od dovoljenih. Tožnik prav tako nima dovoljenj za gradnjo nadstreška s površino 10,6 m2, katerega SZ stranica meji na zemljišče parc. št. 1030/3 k.o. …, SV stranica pa na parc. št. 1081/3 k.o. …, ki je v naravi cesta. Dovoljenj nima niti za bazen s strojnico in masažnim bazenom v skupni površini 32 m2. Ker gre za nelegalno gradnjo, je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi stališče, da bi mu morala biti dana možnost, da za objekte pridobi gradbeno dovoljenje. V primeru nelegalne gradnje je namreč predviden izrek ukrepa iz 152. člena ZGO-1, zato bi bil vsakršen drugačen ukrep nezakonit. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v zadevi ne bi smel biti uporabljen ZGO-1, saj gre za gradnjo pred in nato v letu 1997. Meni, da se lahko inšpekcijski ukrepi uporabijo le za gradnje, izvedene v času veljavnosti ZGO-1. Tožnik zato tudi ni mogel ustavljati del iz časa pred veljavnostjo tega zakona. Posledično je nezakonit tudi ukrep za odstranitev objektov, dodatno še iz razloga, ker je v odločbi izražena domneva o gradnji brez odmika od parcelnih mej, kar pa se po sodbi I U 1990/2011 lahko nanaša le na stavbe. Ker je bilo treba glede na čas gradnje dela le priglasiti, sta nadstrešek in bazen v skladu s 26. členom Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), o čemer odločba nima razlogov. Bazen ima namreč dimenzije v skladu s Pravilnikom, strojnico pa je treba šteti za lopo, namenjeno shranitvi orodja, opreme in podobno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Sodišče najprej ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po tej določbi namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Iz uvodoma navedenih določb ZGO-1 nadalje izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi za tako gradnjo pridobil predpisano gradbeno dovoljenje. Izjema torej niso niti primeri, ko so bili objekti zgrajeni v času pred ZGO-1 veljavnih predpisov (ZGO/84, ZGO/73 in predhodnih).

V zadevi ni sporno, da so bili obravnavani objekti zgrajeni okoli leta 1997, ko je tedaj veljavni ZGO/84 v 33. členu določal, da se objekt lahko začne graditi le na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Po 36. členu je moral investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Slednje pa po 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) med drugim ni bilo potrebno (posledično pa tudi ne gradbeno dovoljenje) za graditev pomožnih objektov, če je tako predpisala občinska skupščina (drugi odstavek 51. člena). V takem primeru je bilo treba na podlagi četrtega odstavka istega člena dela priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu, o čemer je organ izdal odločbo (62. člen).

Ker tožnik za gradnjo dvoetažnega prizidka z zunanjim stopniščem in balkonom ni pridobil gradbenega dovoljenja, čemur ne oporeka, gre tudi z vidika v času gradnje veljavnega ZGO/84 za nelegalno gradnjo. V tem delu so bili zato pravilno izrečeni inšpekcijski ukrepi na podlagi v času vodenja postopka veljavnega ZGO-1. Upravni organ je v izpodbijani odločbi zavzel tudi stališče, da je po ZGO/84 obstajala tudi obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje za bazen in nadstrešek, v nadaljevanju pa je dovoljenost gradnje brez gradbenega dovoljenja preizkusil po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da tudi za gradnjo nadstreška, bazena in strojnice nima nobenih upravnih dovoljenj, tako tudi ne odločbe o priglasitvi del. Meni pa, da so v tem primeru za gradnjo nadstreška in bazena brez gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji v skladu s 26. členom Pravilnika že zaradi dimenzij bazena, ki ima skupaj s strojnico 32 m2, strojnica pa da je lopa za shranjevanje orodja.

Pravilnik je v 26. členu sprememb in dopolnitev (Uradni list RS, št. 130/04) določil, da se šteje, da enostavni objekti, določeni s tem pravilnikom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. so bili zgrajeni pred 14. 7. 1990 in začetek njihove gradnje ni bil priglašen, izpolnjujejo pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika, če so v skladu z osnovno namensko rabo, kot jo določa ta pravilnik, vendar samo, če imajo enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njihov lastnik na zemljišču, na katerem stojijo takšni objekti, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogočajo gradnjo na takšnem zemljišču. Iz navedenega izhaja, da se omenjeni člen nanaša na objekte, ki so kot enostavni določeni tudi v Pravilniku, za katere pa bi morala biti glede na čas gradnje pridobljena odločba o priglasitvi del, kar pomeni tudi, da so bili v občinskem predpisu določeni kot pomožni objekti. Le za take objekte, ki v nadaljevanju izpolnjujejo kumulativno naštete zahteve, se šteje, da izpolnjujejo navedene pogoje iz Pravilnika (glede največje velikosti, načina gradnje in rabe, odmika od sosednjih zemljišč), ki morajo biti poleg ostalih izpolnjeni za gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prim. 19. člen).

Sodišče ugotavlja, da objekta – strojnice v Pravilniku ni, navedbe, da gre dejansko za lopo za shranjevanje orodja, pa so nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj tožnik namembnosti strojnice v pritožbi ni oporekal. Strojnice zato ni mogoče obravnavati kot enostavnega objekta, za gradnjo katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje.

Kar zadeva nadstrešek in bazen, ki sta oba našteta v 5. členu Pravilnika, pa sodišče ne more opraviti presoje, ali objekta izpolnjujeta pogoje iz omenjenega 26. člena meni, posledično pa tudi ne, ali sta kljub odsotnosti odločbe o priglasitvi del izpolnila vsaj pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja po določbah Pravilnika. Upravni organ tega preizkusa ni opravil, saj se je oprl le na določbe Uredbe, čeprav je treba dovoljenost gradnje brez gradbenega dovoljenja presojati po predpisih, veljavnih v času gradnje oz. po prehodnih določbah kasneje sprejetega Pravilnika. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sodišče je zato tožbi ugodilo glede nadstreška in bazena z masažnim bazenom, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Glede prizidka s stopniščem in balkonom ter glede strojnice pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu. Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena omenjenega pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Že plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).