Jedro

Anuiteta ni občasna terjatev, pač pa gre za odplačevanje celote po posameznih delih, le da se tej celoti (glavnici) pridružijo obresti.

Tožeča stranka je skladno odstopila od pogodbe, s čimer ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč je z odstopom, torej naenkrat, dospel celoten preostanek terjatve tožeče stranke. Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok, kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi opr. št. I 96/14183 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 1996 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 34.550,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 7. 1996 do 31. 12. 2001 ter 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka za znesek 6.995,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 1995 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 34.550,87 EUR od dne 25. 10. 1995 do 9. 7. 1996 razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.878,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). S popravnim sklepom z dne 16.2.2011 je v 3. točki izreka popravilo sodbo tako, da je izpadli izrek o stroških dodalo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prve stopnje, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da sodbo prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba navaja, da sta se pravdni stranki s kreditnimi pogodbami dogovorili za obročno odplačilo terjatve. Ta plačila predstavljajo anuitete, kar ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami; ZOR) v 372. členu določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker za anuitete velja enak režim kot za obresti, za te pa velja režim za zastaranje občasnih terjatev, ki zastarajo v treh letih, je jasno, da tudi anuitete zastarajo v treh letih. Tako stališče zavzema tudi Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbi opr. št. III Ips 86/2007 z dne 7. 4. 2009. Ker je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je v konkretnem primeru potrebno za zastaranje anuitet uporabiti splošni petletni zastaralni rok, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 10. 7. 1996, so zastarale vse terjatve tožnice iz naslova anuitet, ki so zapadle do dne 10. 7. 1993. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenke G.. Do nekaterih argumentov, ki jih v zvezi z izvedenskim mnenjem toženec navaja v svojih pripravljalnih vlogah, se sodišče sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo tudi določbe pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2010 zatrjeval, da so izračuni po kreditnih pogodbah napravljeni tako, da najetega posojila ni mogoče odplačati. Iz izračunov izvedenke G. izhaja, da se dolg toženca ni zmanjševal, ne glede na to, ali je plačeval anuitete ali ne. Toženec je tako prišel do dveh možnih zaključkov: prvi je, da so izračuni izvedenke napačni, torej je dejansko stanje glede višine dolga napačno ugotovljeno, drugi možen zaključek pa je, da so izračuni pravilni, kar pomeni, da pogodbe nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim načelom, zaradi česar so nične. Sodba nima razlogov o tem, zakaj se dolg toženca ne zmanjšuje kljub temu, da plačuje več, kot je po pogodbi dolžan, zaradi česar je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, zakaj denominacija depozitov ni bila napravljena z enakim faktorjem kot dolg, tega pa ni pojasnila niti izvedenka. Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa je tudi toženčeva pravica do izjavljanja.

Pritožba meni tudi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navede, da se mu zdita navedbi izvedenke Č. preveč pavšalni, zaradi česar svoje odločitve ne opre na te navedbe izvedenke. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenke G., ki pa je za izdelavo svojega izvedenskega mnenja uporabila tudi podatke iz izvedenskega mnenja izvedenke Č. Nesprejemljivo je, da sodišče zavrne eno izvedensko mnenje zaradi pavšalnosti in nestrokovnosti, sprejme pa drugo izvedensko mnenje, ki je pripravljeno na podlagi pavšalnih podatkov prvega izvedenskega mnenja. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo napotila drugostopenjskega sodišča, naj ugotovi, ali znesek zapadlega dolga upošteva le bodoče razdolžnine po amortizacijskem načrtu ali tudi pogodbene obresti. Ker tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je s tem kršilo določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, nerešitev tega vprašanja pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti triletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 361. člena ZOR). Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je nastal v trenutku, ko je zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški skladno z 10. členom vseh treh sklenjenih kreditnih pogodb, to je z vložitvijo predloga za izvršbo dne 10. 7. 1996. Anuiteta ni občasna terjatev, pač pa gre za odplačevanje celote po posameznih delih, le da se tej celoti (glavnici) pridružijo obresti. Besedilo 10. člena sklenjenih kreditnih pogodb jasno govori o vračilu celotnega dolga z obrestmi in stroški. Tožeča stranka je skladno z navedenim členom odstopila od pogodbe, s čimer ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč je z odstopom, torej naenkrat, dospel celoten preostanek terjatve tožeče stranke. Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti (prim. sodbo VS RS II Ips 512/2006 z dne 20. 11. 2008).

6. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se dolg toženca ni zmanjševal, ne glede na to, ali je plačeval anuitete ali ne. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo ugotovitve izvedenke v peti dopolnitvi izvedenskega mnenja, kjer je med drugim pojasnila, da so bila posojila v konkretnem primeru dana v obdobju visoke inflacije. Zato je bila vsakokratna anuiteta izračunana upoštevaje (mesečno) revalorizirano višino dolga z indeksom rasti cen proizvajalcev industrijskih proizvodov (posojilna pogodba št. 401805/59) oziroma indeksom rasti Banke Slovenije (po posojilni pogodbi št. 403383/65 in št. 402121/75). Isti faktor je bil uporabljen za revalorizacijo depozitov. Revalorizacija depozitov se je konec leta odštela od višine glavnice, zaradi česar je bila višina depozitov nespremenjena celotno obdobje najema posojila. Odštevanje revalorizacije depozitov od višine glavnice je bilo izvedeno v skladu s Pogodbo o vezavi sredstev občana za stanovanjsko posojilo, po kateri je tožena stranka v vseh treh primerih vezanih sredstev izbrala možnost revalorizirana sredstva uporabiti za delno odplačilo revaloriziranega posojila po stanju na koncu vsakega leta. Pri najetem posojilu pa višina neplačane glavnice ves čas narašča neodvisno od začetne vrednosti dolga. Ugotovljeno je bilo, da toženec posojila ni odplačeval na dogovorjen način. Dolg se je povečal zaradi prenehanja plačevanja obveznosti in še vedno visokih stopenj rasti cen. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke G., ki je naredila lastni izračun višine obveznosti tožene stranke. Svojo odločitev je oprlo na navedeni izračun izvedenke v tretji dopolnitvi izvedenskega mnenja, v kateri je izčrpno in celovito pojasnila način izračuna obveznosti. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje (na strani 13 izpodbijane sodbe) pritožbeno sodišče v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Z obrazložitvijo, zakaj sprejema mnenje izvedenke G. in zakaj ocenjuje ugovore tožene stranke, da so izračuni izvedenke nelogični, za neutemeljene, se sodišče prve stopnje zadosti opredeli do navedb tožene stranke, da se dolg toženca ne zmanjšuje kljub temu, da plačuje več, kot je po pogodbi dolžan. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Enako velja za pritožbeno navedbo glede neugotavljanja sodišča prve stopnje, zakaj denominacija depozitov ni bila napravljena z enakim faktorjem kot dolg. Iz izračunov, tabel in odgovorov izvedenke G. na zastavljena vprašanja ne izhaja, da je bila denominacija depozitov napravljena z drugačnim faktorjem kot denominacija posojil. Izvedenka je kot rečeno celovito pojasnila način izračuna obveznosti, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

7. Pritožba trdi, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 11 prvostopenjsko sodišče navede, da se mu zdita navedbi izvedenke Č. o skorajšnjem izenačenju učinka zaračunavanja višjih oziroma nižjih obrestnih mer od pogodbenih preveč pavšalni, saj nista podkrepljeni s strokovnimi izračuni, temveč gre zgolj za izvedenkino približno oceno, zaradi česar svoje odločitve ne opre na te navedbe izvedenke. Izvedenka G., na katere izvedensko mnenje se je prvostopenjsko sodišče oprlo, je za svoj izračun višine obveznosti tožene stranke uporabila tudi podatke izvedenskega mnenja izvedenke Č. Pritožba nima prav, ko v tem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje se namreč ne zdijo pavšalni podatki, ki jih vsebuje izvedensko mnenje izvedenke Č. pač pa zgoraj omenjeni navedbi. S strani izvedenke Č. ugotovljenih podatkov prvostopenjsko sodišče ne zavrača, iz česar sledi, da razlogi izpodbijane sodbe niso sami s sabo v nasprotju. Sodišče lahko pri delu uporabi vse pravno gradivo, ki ga ima na voljo.

8. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z drugačnim pritožbenim navajanjem ugotavljalo, ali znesek zapadlega dolga upošteva le bodoče razdolžnine po amortizacijskem načrtu ali tudi pogodbene obresti. Spodaj na strani 10 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je izvedenka G. razčlenila dolgovani znesek tožene stranke na nezapadli dolg, revalorizacijo posojila, neplačane obveznosti in zakonske zamudne obresti na neplačane obveznosti. Od tega zneska se je odštela revalorizacija depozita in pobot depozita. Ugotovljeno je tudi, da ne gre za zneske nezapadlih diskontiranih obrokov. Sodišče prve stopnje se je tako pri ugotovitvi, kolikšen je dolgovani znesek, ki je obračunan na način, da znesek dolga upošteva le bodoče razdolžnine po amortizacijskem načrtu, ne pa tudi pogodbenih obresti, oprlo na izvedensko mnenje izvedenke G. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa sodba ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve po povrnitvi stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).