Jedro

Če je trditev posredovana le oškodovancu, do izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne more priti. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je tako podano le, če za storilčevo trditev izve še kdo tretji oziroma če je trditev posredovana tretji osebi ali javnosti ter ti zanjo zvedo oziroma da je dana v prisotnosti tretje osebe, ki izjavo razume. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve za razliko od kaznivega dejanja razžalitve namreč varuje predvsem dobro ime kot objektivno komponento časti, ki se kaže kot ugled posameznika v družbi. Obdolženkine inkriminirane besede pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne vsebujejo žaljivih vrednostnih sodb zasebnih tožilcev, ki bi morebiti narekovale uporabo pravne opredelitve za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilca sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena D. L. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena obtožbe po zasebni tožbi zasebnih tožilcev M. T. in M. d. o. o., iz B., zastopanih po pooblaščeni odvetnici dr. ... iz ..., zaradi ″več kaznivih dejanj″ žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na prostorek je sodišče prve stopnje še odločilo, da morata po drugem odstavku 96. člena ZKP zasebna tožilca povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 3,60 EUR, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice. Sodna taksa je bila po tarifni številki 7212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerjena na 300,00 EUR.

2. Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila pooblaščenka obeh zasebnih tožilcev iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanih ji kaznivih dejanj in ji izreče primerno kazensko sankcijo, obenem pa ji naloži plačilo stroškov kazenskega postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pritožbo pooblaščenke zasebnih tožilcev je 12. 2. 2019 odgovorila obdolženkina zagovornica. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopenjske oprostilne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje drugače kot pritožnica ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo, pri čemer ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka ter kršilo kazenskega zakona.

6. Kaznivo dejanje žaljivo obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Izvršitveno ravnanje predmetnega kaznivega dejanja lahko predstavlja: 1) trditev neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, 2) trditev objektivno neresničnega dejstva, za katerega storilec verjame, da je resnično in 3) trditev žaljivega dejstva, katerega resničnosti storilec ne more dokazati. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot je razvidno iz zakonske dikcije, se lahko stori s trditvijo ali raznašanjem neresničnih ali celo resničnih dejstev, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega. Trditev ali raznašanje zajemata zatrjevanje ali razširjanje dejstev. V opisu dejanj po zasebni tožbi ni konkretizirano, ali zasebna tožilca obdolženko obtožujeta trditev ali razširjanja dejstev, ki naj bi škodovala časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, saj so uporabljeni izrazi: ″kričala na oškodovanko″, ″ji očitala″, ″javno dejala″, vendar iz konteksta opisa predmetnih kaznivih dejanj gre razbrati, da imata zasebna tožilca v mislih zatrjevanje tovrstnih dejstev. Pri tem pa je treba takoj pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da če je trditev posredovana le oškodovancu, do izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne more priti. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je tako podano le, če za storilčevo trditev izve še kdo tretji oziroma če je trditev posredovana tretji osebi ali javnosti ter ti zanjo zvedo oziroma da je dana v prisotnosti tretje osebe, ki izjavo razume. Iz opisa kaznivega dejanja pod prvo alinejo tako ne izhaja, da bi bila obdolženkina inkriminirana trditev, da ima oškodovanka M. T. z izvajalcem mizarskih del na ... ″mutne posle″ in ″siš-maš″ ter da ni organizirala ureditve prostora za smeti in ločevanja smeti, namenjena tretjim osebam, saj je šlo za oseben telefonski pogovor med obdolženko in zasebno tožilko, za katerega je obdolženka, kot pravilno opozarja prvo sodišče, upravičeno sklepala, da je zaseben. Obdolženka se zato niti ni mogla zavedati, da bi v tem osebnem pogovoru svoje trditve utegnila posredovati tudi tretji osebi. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve za razliko od kaznivega dejanja razžalitve namreč varuje predvsem dobro ime kot objektivno komponento časti, ki se kaže kot ugled posameznika v družbi. Obdolženkine inkriminirane besede pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne vsebujejo žaljivih vrednostnih sodb zasebnih tožilcev, ki bi morebiti narekovale uporabo pravne opredelitve za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. 7. Naslednja inkriminirana trditev obdolženke, ki naj bi škodovala časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, naj bi bila izrečena na sestanku na Občini Šoštanj 26. 5. 2017, ko naj bi oškodovanki M. T. očitala, da kot upravnica ni prisostvovala popisu mizarskih del. Tekom kazenskega postopka je sodišče na podlagi zagovora obdolženke, ki mu ni oporekala niti zasebna tožilka, z gotovostjo dognalo, da M. T. res pri popisu mizarskih del ni bila prisotna. V tem primeru gre torej za zatrjevanje resničnega dejstva. Ugled posameznika oziroma v konkretnem primeru tudi pravne osebe v družbi lahko sicer okrni tudi zatrjevanje resničnih dejstev, vendar v obravnavanih okoliščinah, v katerih naj bi obdolženka izrekla citirano resnično dejstvo ter sama vsebina zatrjevanega, torej da oškodovanka kot upravnica ni prisostvovala pri popisu mizarskih del, ni mogoče sprejeti teze, da bi lahko ta resnična trditev kakorkoli škodno vplivala zoper čast in dobro ime zasebnih tožilcev. Trditvi torej ni moč pripisati objektivne žaljivosti.

8. Tretja inkriminirana trditev obdolženke naj bi bila izrečena neposredno po končanem sestanku na stopnišču občinske stavbe, ko naj bi obdolženka ″javno dejala″, da bodo oškodovanko oziroma upravnika M. d. o. o. zamenjali in dobili ″zaupanja vrednega upravnika″. Pri presoji pomena ter žaljivosti inkriminiranih besed, še zlasti ker so bile izrečene neposredno po sestanku etažnih lastnikov s predstavniki Občine ..., P. ter oškodovanko kot predstavnico upravnika, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolženki očitano ravnanje presojalo tudi v smislu zagotavljanja varstva kakšne pravice ali upravičenih koristi ter varovanja pravice do svobode izražanja v razmerju do pravice drugih oseb. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sme svoboda izražanja (kritike) bistveno bolj posegati v osebnostne pravice drugih oseb, še zlasti v obravnavanem primeru, ko vendarle gre za poslovni odnos med obdolženko kot etažno lastnico in zasebnima tožilcema, ki sta bila zadolžena za upravljanje večstanovanjske stavbe. Kadar v takšnem primeru pride do kolizije ene pravice z drugo, mora sodišče oceniti, do kod sega svoboda izražanja. To nalogo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uspešno opravilo pod točkama 25 in 26 obrazložitve. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje meni, da je povsem legitimna pravica vsakega udeleženca na tovrstnem sestanku, ko se izražajo različna mnenja in je celo dobrodošlo da se, da izrazi dvom v kvaliteto storitev izbranega upravnika ter nakaže celo na možnost njegove zamenjave, tudi s takšnim, ki že ima certifikat ″zaupanja vreden upravnik″ (kot je bilo ugotovljeno tekom postopka, ga družba M. d. o. o., tedaj še ni imela). V izrečenih besedah pa vsekakor ni zaznati nikakršne objektivne žaljivosti, kar je prav tako uspešno utemeljilo prvo sodišče. Pritožnica zmotno zatrjuje, da naj bi priča A. V. potrdila navedbe zasebne tožilke, da jo je obdolženka na stopnicah zbadala. Kot izhaja iz zapisnika (list. št. 50 do 51) o zaslišanju te priče, je na sestanku slišala besede, da oškodovanka ni sposobna za upravnico in da jo bodo menjali, medtem ko je glede dogajanja na stopnicah izjavila le, da naj bi tudi tam ″nekaj imele″, a si tega ni zapomnila. Tudi priča V. D. je izpovedala, da je po sestanku na stopnišču slišala le glasove, ni pa vedela povedati, kdo je govoril. Po pritožnici naslednja izpostavljena priča M. G. je izjavila, da se dogajanja spominja megleno. Zapomnila si je, da je neka gospa, ki naj bi bila iz sosednjega bloka, imela glavno besedo. Bila naj bi glasna in oškodovanko nekaj obtoževala glede ograj. Tudi očitek pritožnice, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z izpovedbami priče R. R. za sodišče druge stopnje ni prepričljiv. Slednji, sicer izvajalec izbran za sanacijo balkonskih ograj, je vedel kot priča povedati le o tem, kar sta se pogovarjala z obdolženko oziroma zasebno tožilko, ni pa bil prisoten pri izrekanju inkriminiranih obdolženkinih trditev. Tako gre zaključiti, da niso utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbah nekaterih prič, ki jih ni pravilno ocenilo oziroma izpovedb sploh ni presojalo.

9. Opis dejanja pod 4. alinejo obdolženki očita, da je v dopisu, ki ga je oškodovanka prejela od obdolženkine pooblaščenke, oškodovanki očitala, da je „po tem, ko je dne 26. 5. 2017 na dvorišču ... nenadzorovano kričala na obdolženko in ji očitala, kako nesposobna predsednica nadzornega odbora ... je ter da je oškodovala svoje stanovalce, da se je sedaj ″zlizala″. Povedano drugače, obdolženka naj bi oškodovanki zatrjevala nekaj o njenem preteklem (neresničnem) ravnanju, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. V smislu določbe tretjega odstavka 160. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz resničnosti z zaslišanjem priče J. Z., ki pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pod točko 27 obrazložitve, navedbe o zgoraj opisanem postopanju in besedah zasebne tožilke potrdila. Zato je sodišče pravilno pristopilo še k preizkusu ali vsebuje opis dejanja morebiti zakonske znake razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pravilno je zaključilo, da teh znakov ni, saj niti ne gre za obdolženkino izražanje žaljive vrednostne ocene o zasebnih tožilcih.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso podane niti kršitve, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je odločilo tako, da je pritožbo pooblaščenke zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Zasebni tožilki s pritožbo nista uspeli in zato morata po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7222 ZST-1 kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.